Socialna država je družbena ureditev in hkrati proces, ki se je začel v 19. stoletju ter v 20. stoletju ustvaril družbe, ki so prvič v zgodovini človeštva temeljile na vzajemnosti, solidarnosti in pravičnosti. Seveda idealne socialne države ni in niti ni potrebe, da bi bila; socialna država je lahko samo družbeni proces, v katerem posamezniki, skupine in institucije neprestano eksperimentirajo, razvijajo in iščejo nove poti, ki jim je skupno prizadevanje za splošno blaginjo, pravičnost, svobodo in razvoj celotne družbe.

Vendar je socialna država tudi moteča, moteča je za družbene elite, ki z razvojem celotne družbe izgubljajo svoj priviligiran položaj in veliko moč, ki jim omogoča vzdrževanje njihovega nadrejenega družbenega položaja. Poleg razvoja socialne države so se že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli procesi njene dekonstrukcije. Ta proces ni bil enostaven in samoumeven, saj se ljudje neradi odpovejo svojim pravicam in blaginji.

Doktrina šoka

Kako je ljudi mogoče pripraviti do tega, da se odpovedo svojim pravicam, nam je briljantno razložila Naomi Klein v svoji knjigi Doktrina šoka. Prvo sodobno šok terapijo je leta 1973 pod mentorstvom in s pomočjo ZDA izpeljal diktator Pinochet v Čilu.  Sledile so šok terapije po velikem delu Južne Amerike in tudi drugod po svetu. Postopek je bil skorajda povsod enak: državni udar, ki mu je sledilo drastično krčenje socialnih in človekovih pravic, privatizacija in deregulacija ekonomskega sistema.

A povsod radikalnih sprememb ni bilo mogoče izpeljati z vojaškimi udari, ki so šokirali prebivalstvo, da je sprejelo hitre politične in (neoliberalne) ekonomske rešitve, zato so v osemdesetih, predvsem pa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začeli šok terapijo s pomočjo finančnih špekulacij in manipulacij oziroma finančnega udara. Najprej v nekaterih azijskih državah (npr. na Tajskem), potem v Rusiji itd. Tudi Jugoslavija se je v največji meri zlomila zaradi finančnega kolapsa, ki so ga sprožili zahodni finančniki.

A tudi ta faza ni bila dovolj, predvsem Evropa je še naprej razvijala različne modele socialnih držav (resda tudi na škodo drugih, a to je že druga zgodba). Čeprav finančna kriza leta 2008 ni bila sprožena namerno, temveč je bila prej posledica finančne politike (oziroma ne-politike), ki bi krizo slej ko prej sprožila, pa je postala ključnega pomena za tretjo fazo dekonstukcije socialne države. Z dolgovi obremenjene države (velik del so jih države “pridobile” z reševanjem “svojih” finančnih ustanov oziroma svojih bodočih rabljev) so postale lahek plen globalnih finančnikov. Države so v tej fazi izgubile velik del svoje moči, saj so popolnoma izgubile nadzor nad finančnim sistemom.

Grčija – finančni protektorat

Grčija ni bila niti gospodarsko niti politično posebej vplivna država, od nekdaj je bila precej zadolžena in imela je – dobro razvito socialno državo. Bila je več kot primerna za udar na evropsko socialno državo. Na Grčijo je bil izveden usklajen napad bankirjev, špekulantov in bonitetnih hiš (Financial Warfare Exposed: Soros, Goldman Sachs, Hedge Funds Attack Greece to Smash Euro). Ta evropska šok terapija je predstavljala izhodišče za pravi ideološki (neoliberalni) pogrom nad socialno državo, najprej grško, potem špansko, portugalsko … slovensko…

V Čilu so takoj po vojaškemu udaru na sceno stopili neoliberalni ekonomisti, ki jih je izšolal oče sodobnega neoliberalizma Milton Friedman, ki se je leta 1975 tudi osebno srečal z diktatorjem Pinochetom. Tudi po grškemu finančnemu udaru so na sceno stopili neoliberalci, a ne več samo kot politični svetovalci, temveč so celo prevzeli oblast. Grčija je tako postala prvi pravi sodobni finančni protektorat. Grčija definitivno ni več suverena država in tudi številne druge države gredo po njeni poti.

S tem pa je dejansko nastopila povsem nova politično-ekonomska faza. Dolgotrajen proces oblikovanja modernih suverenih držav, ki je svoj vrh dosegel v oblikovanju socialne države, je prišel do svojega bridkega konca. Faza, ki smo ji zdaj priče, je v resnici nevarnejša, kot si sploh lahko predstavljamo. Ne gre za teorijo zarote, temveč za dejstvo. Države postajajo protektorati globalnih finančnih mega institucij.

Ko je naš premier nedavno izjavil, da "če ne bomo varčevali, vladi ne bo treba odstopiti, saj ne bo imela več kaj početi", je s tem izdal veliko resnico. Kar z drugimi besedami preprosto pomeni: ali se bomo začeli sami prostovoljno obnašati kot finančni protektorat ali pa nas bodo v to preprosto prisilili – kot so že Grke. Eden od ukrepov v tej smeri je sprejem tako imenovanega zlatega fiskalnega pravila.

Sprejem zlatega finančnega pravila je ustavno blokiranje ali celo rušenje socialne države. Če zahtevate več pravic (z referendumom, stavko ali na kakšen drug način) in je to povezano z dodatnimi proračunskimi sredstvi, ravnate protiustavno. Če želite ohraniti pridobljene pravice in v proračunu zanje ni dovolj denarja (ker ga je vlada morebiti namenila za nakup orožja), spet ravnate protiustavno.

Boj za socialno državo

Boj za socialno državo danes ni več samo boj z državno politiko, kajti ta je danes le še podaljšana roka finančnih ustanov. Grki sicer protestirajo, a finančniki njihovih protestov niti opazijo ne. Grki kot ljudje jih preprosto ne zanimajo, zanimajo jih samo finančni tokovi. Če se v glavo ustreli grški upokojenec, ki nima več niti za kruh, je za finančnike v Bruslju, Londonu in New Yorku to povsem nepomembno dejanje oziroma zanje to sploh ni novica.

Kaj preostane ljudstvu, ki so ga politiki pustili na cedilu? Nič drugega, kot da vztraja pri ohranitvi socialne države, za vsako ceno. Ni dovolj, da so na okopih samo sindikati, kajti ohranitev socialne države mora biti v interesu vseh državljanov. Poleg tega je potrebno uvajati nove ekonomske modele in odnose, ki izključujejo tržno menjavo in temeljijo na solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi.

Politiki preprosto niso na strani ljudstva in od njih pričakovati, da bodo zaščitili socialno državo, je zgolj tratenje dragocenega časa. Morda se bodo v bodočnosti pojavili politiki, ki bodo razumeli pomen socialne države, a za zdaj jih preprosto ni. Za zdaj so samo običajni ljudje, ki imajo proti sebi državne politike in globalne finančnike.