Nihče teh »biserov« katoliške ideologije in prakse do danes ni preklical in so še vedno veljavni, tako da iz učenja katoliških pismoukov izhaja, da je katoliška boginja Devica Marija edina ženska, ki je v katoliških nebesih. Ker brez duše seveda ne moreš v nebesa, vse ostale ženske ne morejo biti tam, saj so po katoliškem nauku ne samo manjvredne, ampak očitno tudi brez duše.

Zato pa je v zameno Devica Marija – na dogmatskem pladnju ponujena superženska – edina poleg Jezusa ne samo dušno, ampak tudi telesno vzeta v nebesa. Izhajajoč iz prej omenjenih dejstev so ne samo zame tako praznik Marijinega vnebovzetja kot tudi materinski dan in dan žena simboli globoke diskriminacije žensk s strani katoliške cerkve in s katoliško ideologijo zastrupljene zahodne družbe. Diskriminacije, ki ima žensko še danes zgolj za gospodinjski stroj in stroj za rojevanje otrok ter za zadovoljevanje moške pohote. Dokaz za to so tudi izjave sedanjih cerkvenih »aparatčikov«, ki so izgleda pridno prebirali svoje učitelje. Npr. izjava trenutnega kandidata za svetnika številka ena, santo-subito papeža Janeza Pavla II. iz leta 1988: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega.« Ali pa: »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel.« (Jezuit Wild v 20. stol.) Župnik Jože Pacek: »Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.« (Družina, 15.7.2001)

Svoj vrhunec je ta diskriminacija dosegla na začetku mračnega novega veka – v katerem še živimo – med l. 1450 in 1800, ko so katoliški jurišniki s pomočjo inkvizicije in montiranih, nameščenih čarovniških procesov pobili na milijone žensk po vsej Evropi. Števila o grozovito mučenih in pobitih ženskah se razlikujejo, toda govorimo o najmanj 3 milijonih žrtev. Pravi feminocid – spolna čistka, kjer si bil avtomatsko kriv, če si bil ženska. In so ženske po katoliški ideologiji krive še dandanes. Na srečo jih kler ne pobija več, a ne zaradi spremembe prepričanja, temveč zato, ker jih zaradi spremembe politične klime ne more več. Da pa bi se Vatikan opravičil ženskam npr. z odpravo svoje sovražne ideologije in prakse do njih, to meji že na znanstveno fantastiko.

Tako se normalen človek resnično začudi, ne samo če vidi v cerkvi kakšno žensko, ampak dejstvu, da so ženske sploh še članice rimskokatoliške cerkve in njenih klonov. Razlog takega stanja vidim v tako imenovanem stockholmskem sindromu – to je v istovetenju žrtve z rabljem in to ne samo zaradi fizičnega, ampak tudi psihičnega preživetja. Saj zaradi večstoletnega obupa, brezizhodnosti in nezmožnosti spremeniti ženomrzno politiko katoliške cerkve ženske raje sprejmejo ideologijo svojih rabljev za svojo. Danes je situacija kljub še vedno obstoječi moči svetovne katoliške diktature na srečo tako daleč, da lahko posameznice in posamezniki sledijo nasvetu, ki je začuda še vedno zapisan v katoliški bibliji. Nasvet v Janezovi Apokalipsi govori o IZSTOPU iz katoliške cerkve, babilonske vlačuge. Pa čeprav sedanji papež Benedikt XVI., bivši veliki inkvizitor Ratzinger, govori o ponovni »evangelizaciji« Evrope – verjetno tudi nasilni – s pomočjo katoliških eksorcistov, to je izganjalcev hudiča oz. modernih inkvizitorjev.

Glede na dejstvo, da je Vatikan dajal svetnim oblastem naročila za ubijanje in sežiganje žensk na grmadah – pa tudi sam je to rad počel – in tudi glede na grozovitost in predvsem številnost nesrečnic – pa tudi nesrečnikov – katere so katoliški kleriki skupaj s svojimi protestantskimi kolegi zažgali na grmadah po Evropi in tudi v kolonijah, lahko mirno ugotovimo, da smo v »napredni« zahodni civilizaciji odpravili človeške žrtve bogovom, to je predvsem katoliškemu »bogu« večnega prekletstva, šele okoli l. 1840 – ko je v Španiji, kjer je zagorela prva grmada, ugasnila tudi zadnja.

Upam, da bo demokratična slovenska država v kratkem pregledala verske spise in interno pravo katoliške cerkve skozi drobnogled Ustave in zakonov R. Slovenije ter prisilila slovensko podružnico vatikanske države »Sveti sedež«, da se uskladi v teoriji in iz nje izhajajoči praksi z modernimi ustavnimi standardi, izhajajočimi iz konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Torej konkretno, da cerkev uskladi svoj diskriminatorni odnos do žensk s 14. členom Ustave, ki govori o enakosti, ne glede na spol, raso itn. Tako kot se moramo držati Ustave VSI državljani R. Slovenije, brez izjem. Me tudi zanima, če bi katerakoli druga verska skupnost – ali drug del civilne družbe – imela tako z Ustavo nasprotujočo teorijo in prakso kot katoliška cerkev – ali bi lahko ne samo nemoteno delovala, brez zahtev ustanov državnega pregona, ki ščitijo ustavno ureditev, po uskladitvi z Ustavo – ampak, ali bi lahko delovala kot državna varovanka številka ena, kot slovenske vlade trenutno obravnavajo katoliško cerkev?

In če velja nezastarljivost pregona zaradi zločinov proti človeštvu za nacionalsocialistične (npr. holokavst, …) in komunistične zločine (npr. Gulag, povojni poboji v Sloveniji, …) še po pol stoletja od storitve, vsekakor velja nezastarljivost tudi glede pregona katoliških morilcev žensk izpred pol tisočletja. Ker so konkretni morilci seveda mrtvi, gre tu poleg pridobitve moralnega zadoščenja in rehabilitacije žrtev predvsem za to, da se na takem nuernberško-haaškem sodnem procesu obsodi in prepove ideologijo Vatikana, ki je sploh omogočila grozovite katoliške zločine nad ženskami in drugimi družbenimi skupinami. Saj je ta ideologija še danes neokrnjeno del katoliškega nauka in kot taka lahko spet postane podlaga morebitnim novim pregonom. V slovenskem primeru je prepoved katoliške teološke in konkretne diskriminacije žensk vsebovana v 63. členu Ustave, kjer piše o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti.

Nekaj se pa le premika glede dolgostoletne »nedotakljivosti« katoliško kleriških zločincev. V slovenščino prevedeni knjigi/kazenski ovadbi zoper sedanjega papeža Benedikta 16. »Afera papež« (izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve) si lahko preberemo ovadbe papeža glede njegove kriminalne vpletenosti v prikrivanje kleriške pedofilije, sodelovanja pri širjenju aidsa preko prepovedi kontracepcije, …

»Eppur si muove!« - vendar se le premika, počasi, pa zanesljivo.