Hudič (L'adversaire, Nicole Garcia, 2002)

Največji čudež človekovega razumevanja sveta je, da svet sploh je. Ne gre zgolj za to, da človek verjame v njegov obstoj; gre za to, da svet dejansko obstaja, čeprav je njegov obstoj tako nenavaden, da se na njegovo nenavadnost nikakor ne moremo navaditi.

Najbolj nerazumljivo pa je, da svet obstaja, kajti v resnici nimamo niti enega dobrega dokaza za njegov obstoj. In še bolj zanimivo je, da človek lahko misli tak čudež in da celo lahko misli, da ni mogoče, da se ne bi zgodil.

Pa vendar je vsakdanja pamet precej daleč od takega razmišljanja. Ujeta je v vulgarni empirizem in pozitivizem, zato nenehno deducira in ne more misliti, da je nekaj nemogočega zelo mogoče.

Ljudje se v teh temnih časih zelo radi sklicujejo tudi na naravo in vse, kar je domnevno naravno. Pravzaprav nastaja kar ideologija naravnega življenja, naravnega pridobivanja neoporečne hrane, naravnih medsebojnih odnosov. Zdi se, da je vse naravno dobro že zato, ker je naravno. A kaj je v resnici narava in kaj je naravno?

Najprej nam pridejo na misel naravni zakoni, ki jih raziskujejo znanosti. Ali ima ideologija naravnega življenja kaj skupnega z znanostjo in odkrivanjem naravnih zakonov? Videti je, da bore malo.

Filozofi so se od nekdaj ubadali z vprašanjem naravnih zakonov in nujnosti, ki jo zastopajo. Immanuel Kant je tako rekoč vse življenje posvetil enemu samemu problemu, ki je s tem neposredno prepleten; gre za problem svobodnega odločanja.

Pred nekaj meseci so fiziki priobčili osupljivo novico, da tudi po več tisoč ponovljenih eksperimentih še vedno ne morejo z gotovostjo izključiti možnosti, da nevtrino potuje s hitrostjo, ki je večja od svetlobne. Če je to res, bomo morali velik del fizike napisati na novo.

Iz izkušenj vemo, da se vedno znova dogaja natanko to: znanstveniki odkrivajo nova dejstva, ki povsem spremenijo naše razumevanje naravnih zakonov. Newtonovi zakoni gravitacije na primer ne veljajo za zvezde, ki se vrtijo okoli središč galaksij – spoznanja so privedla do povsem nove domneve o obstoju temne materije ali snovi.

Očitno je torej, da naravni zakoni vendarle niso univerzalne in nespremenljive stalnice. Kant ima veliko zaslug za razmišljanje, da je svet bolj kot empirično urejen logično. Zaradi logične urejenosti sveta lahko razmišljamo tudi o daljni preteklosti, čeprav takrat ni bilo nobenega človeka, ki bi empirično izkusil svet, kakršen je bil.

Na to se lahko zanesemo: svet je urejen logično, zato moramo v dilemi dati prednost logičnemu redu pred empiričnim.

Logično je, da empirično človeško bitje lahko vedno znova kaj naredi, pri čemer ni pomembno, kakšne so empirične okoliščine. Teh ne moremo spraviti na isti imenovalec kot transcendentalne možnosti ali pogoje. Z nobenim empiričnim poskusom ne bomo nikoli dosegli, da bi bila človeška dejanja povsem predvidljiva in bi jih lahko logično izpeljali iz empiričnih okoliščin. Med obema bo vselej nereduktibilna razlika.

Film Hudič je o zapisanem. Mož Jean-Marc Faure (Daniel Auteuil) živi dvajset let povsem normalno vsakdanje življenje. Zgodba je še bolj blazna, ker je film posnet po resničnih dogodkih.

Vse je torej navidez normalno, vsakdanje, celo rutinsko, klišejsko in nekoliko dolgočasno. Jean-Marc hodi v službo, v kateri je seveda uspešen, zato ima veliko denarja in z družino si lahko privošči življenje na veliki nogi. Potuje po svetu, hodi na seminarje in kongrese, se izpopolnjuje in postaja vse boljši strokovnjak na svojem področju.

Občasno si sposodi nekaj denarja, češ da ga potrebuje za naložbe, in denar tudi z lahko dobi, saj je zaupanja vreden človek. Čas tako leno teče, potem pa se začne njegov tok počasi obračati v povsem drugo in nepredvidljivo smer.

Realnost nenadoma preprosto ni več to, kar domnevno je in je bila. Jean-Marc kratko malo ni to, za kar ga imajo bližnji. Nič ni, kot bi moralo biti, če bi bila realnost taka, kakršna domnevno je. Vse se začne podirati kot hiša iz kart.

Kaj se je zgodilo? Zgodilo se je to, da nihče ni mogel izpeljati iz empiričnih okoliščin sklepa, kdo je v resnici Jean-Marc. Nihče ni poznal empiričnih okoliščin dovolj natančno, da bi lahko sklepal, kaj se dogaja v resnici. Vsakdo je verjel svojim ušesom, očem in zaupal intuiciji.

Toda jasno je bilo vsaj to, da se bo realnost nekega dne morala zrušiti, kajti Jean-Marc je živel na kredit, kot živi današnji kapitalizem. V resnici ni imel službe, saj jo je izgubil. Ni hodil na delovno mesto in ni obiskoval seminarjev. Sposojenega denarja ni vlagal, ampak ga je zapravljal. In posojilodajalci so nekega dne preprosto terjali posojeni denar. Jean-Marc ga kratko malo ni imel, zato je začel krvavi pohod. Posojilodajalce je začel pobijati drugega za drugim. Katastrofalni konec je bil kajpak neizogiben.

V isti perspektivi moramo gledati tudi neverjetni film Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin, Lynne Ramsay, 2011). Tako prepričljivega in subtilnega filma o tem, kar imamo ljudje med seboj, zlepa se boste videli.

Zgodba je vnovič nekoliko dolgočasna in klišejska: navadna družina, velika hiša, starša, sin in hčerka, dovolj denarja, uspešno življenje. A nekaj je ves čas v zraku, nekaj se zatika, ne dogaja se prav, nekaj je narobe, nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Nihče ne more pokazati z roko, kaj je narobe, pa vendar vsi vemo, da je narobe.

Družina je čudovita, starša sta ljubeča in se trudita s Kevinom, njegova sestra Celia ga naravnost obožuje. Kevin je morda nekoliko poseben, zato pozno spregovori, dolgo časa nosi plenico, toda pozneje je čudovit mladenič, nad katerim se nikoli nihče ne pritožuje.

Pa vendar se je nekoč nekje nekaj zataknilo, nekaj se je zaradi tega zlovešče ponavljalo, vrtelo v blaznem krogu oziroma v spirali. Na koncu zato Kevin vzame v roke čudovito očetovo darilo, lok in puščice, umirjen, kot da gre na sprehod ob reki, odide v šolo, se zapre v šolsko dvorano in postreli celo vrsto sošolcev, nato pa se enako mirno preda policiji, morilsko pot pa konča v jetniški celici, kjer ga navsezadnje obišče povsem zgrožena mati, saj so puščice tudi v telesu Kevinovega očeta in sestre, ki ležita na domačem travniku, toda med njima zija nepremostljivo brezno, med njima je ledena stena, ki je nikoli nista želela, a je kljub vsemu nastala, kot bi vzniknila iz niča.