Hannah Arendt v klasičnem delu z naslovom Resnica in laž v politiki na več skrbno določenih mestih poudari, da resnicoljubnost nikoli ni sodila med politične vrline in da je laž vedno veljala za dovoljeno sredstvo. Njena ugotovitev kajpak vzbuja skrb, vendar ima slavna avtorica na žalost popolnoma prav, saj isto velja ne le v politiki, temveč tudi tako rekoč povsod drugje. Skrb je zato lahko velika ali pa postane v določenem trenutku nepotrebna in celo nesmiselna.

Obstaja namreč pomemben razloček med načinom, kako na ljudi vpliva laž, in načinom, kako nanje deluje resnica. 

Laž vpliva na način, ki je za ljudi bolj sprejemljiv kot resnica. Sliši se zelo nenavadno in celo bizarno, vendar je kljub temu resnično. Kaj se namreč dogaja, ko politik (ali kdo drugi) laže?

Dogaja se tole. Najprej moramo vedeti, da politik redkokdaj laže tako na debelo, da njegovi laži nikakor ne bi mogli verjeti, kajti če bi politik rekel, da zunaj pada dež, medtem ko bi se vsakdo lahko prepričal, da sije sonce, vsaj v demokratičnih občestvih verjetno ne bi dosegel ničesar in bi se mahoma osmešil, saj bi ga intelektualno emancipirani ljudje gladko postavili na laž, in bi moral zapustiti prizorišče. Politik zato dobro ve, da tako na debelo pač ne sme lagati, zato praviloma tudi ne laže, saj ni neumen.

Ko laže, laže prefinjeno. Laže tako prefinjeno, da slehernik, ki mu je laž namenjena, z majhnim mentalnim  naporom že lahko verjame, da sploh ne gre za laž, temveč za (možno) resnico. Politik zato navadno veliko govori (bodite pozorni, kolikokrat začnejo politiki svoje govore z na videz nesmiselnim in klišejskim poglejte) in skuša ustvariti prepričljiv vtis, da je njegova laž možna resnica, kar pomeni, da skuša čim bolj spretno oblikovati simbolni kraj, kamor naj se poslušalci postavijo; od tam bodo zagotovo ugotovili, da politik ne laže. Tisti poglejte je zato lahko zelo produktiven, saj pomeni poziv, naj ljudje gledajo na zadevo natanko tako kot on. Seveda je zadeva jasna: če gledate kot on, če gledate v isto smer, je zelo verjetno, da tudi vidite, kar vidi sam.

Politiki torej intuitivno vedo, da laž ali resnica nista transparentni in zlahka ugotovljivi, temveč sta odvisni od kraja, od koder gledamo na svet, oziroma razmišljamo o njem, zato se trudijo biti čim bolj vešči govorniki in se udeležujejo tečajev retorike, občasno pa se podajajo v uk še k strokovnjakom za reklame, oglase in piarovstvo.

Ko govorimo resnico, je vse skupaj precej drugačno. Resnica je namreč neprijetna, pa če smo še tako dobro pripravljeni nanjo, in nas vsakič znova vrže iz tira. Nanjo že sami nismo navajeni, saj v življenju vedno znova skušamo prikrojiti razmišljanje o svetu tako, da so tudi laži videti prepričljive in resnične oziroma možne. Na resnico se zagotovo ne moremo navaditi, kot se lahko navadimo na laž.

Hannah Arendt ima zato prav: laži prenašamo bolje kakor resnico, zato nas slednja šokira bolj kakor laži. S tem so izpolnjeni osnovni pogoji za vsakdanje delovanje ne le politikov, temveč velike večine ljudi. Prav zato so v našem svetu tako močno navzoči imidži, natanko zato tako vneto skrbimo za videze, za vtise, za zunanje podobe, za predstave, šove, spektakle, simulakre, virtualne resničnosti, ki naj prikrijejo resnico in ustvarjajo pogoje za to, da laži vsaj ne bomo zavrnili, če jih že sprejeti ne bomo hoteli.

Ko v teh dneh ponovno poslušamo dostojanstvenike, da je v kapitalizmu vse premalo vrednot, da je ogrožena tradicionalna družina in da bi morali biti bolj resnicoljubni, je dobro imeti zapisano pred očmi, kajti prav oni še najbolj skrbijo za videze, za katere na primer Jezus Kristus niti ni maral.

Jezus ni maral za imidže, šove in spektakle, zato ni bil le skromno oblečen, temveč je predvsem govoril na način, ki je v ostrem nasprotju s tem, kar danes nenehno pripovedujejo politiki in profesionalni ali poklicni reševalci problemov, ki so v teh krajih v zadnjem času domnevno zelo potrebni in iskani. Zanje je namreč značilno, da sproti prevajajo skrbno izbrana dejstva v številke in procente, kot pravi Hannah Arendt, s tem pa skrbijo za definicije problemov, ki imajo na koncu eno samo pravo rešitev – njihovo, kajpak. Če gledate v isto smer kot reševalci problemov, jih seveda prej ali slej preprosto morate videti ali pa vsaj verjeti, da jih zares vidite. Danes je resnica družbenega življenja gotovo bolj stvar videzov, podob, podob in imidžev kot pa besed, argumentov, logike in sklepanja.

Ko se poklicni reševalci problemov ukvarjajo s številkami, procenti in z definicijami problemov, zlasti ne mislijo na vsakdanjo bedo ljudi, ki včasih plačajo tudi najvišjo možno ceno (življenje) za reševanje tako določenih problemov. Pred dnevi se je na primer obupani grški upokojenec javno zažgal, a na žalost ni bil ne prvi ne zadnji.

Prav opisano družbeno in politično določanje problemov pa ima še eno funkcijo. Ne gre namreč zgolj za prirejanje številk, podatkov, dejstev in procentov, temveč predvsem za imidž. In danes gre zlasti za imidž kapitalizma, ne te ali one države, ki hoče ustvariti vtis na druge države, ne tega ali onega politika, ne te ali one institucije.

Zaradi zapisanega so politiki vse bolj menedžerji imidžev, to pa velja tudi za intelektualce in profesionalne reševalce družbenih problemov. Prilagajajo se drug drugemu, saj računajo vsaj na drobtinice z bogate kapitalistične mize, ustvarjajo videze in si podrejajo medije, ki naj skrbijo, da videzi ne bodo prehitro utonili v pozabo. In tudi če se to zgodi, saj menda živimo zelo hitro, bodo poskrbeli za nove podobe in nove imaginarije, nova obzorja, znotraj katerih bo videti natanko to, kar je predvideno.

Oblastni mehanizmi danes delujejo natanko tako: za vas ustvarjajo obzorja, znotraj katerih morate gledati, da boste videli, kar je treba videti.

A JK ponuja alternativo, ko pravi, da ga videzi ne zanimajo. JK zato ne pripada in ga ne boste našli znotraj nobenega obzorja, saj je sveti duh kot pogoj vsakega možnega obzorja, kar pa je čisto nekaj drugega kot retorična vaja, ki naj naredi na koga vtis.