Nazadnjaško mišljenje ima lastnosti nindža bojevnikov: je nevidno, zmuzljivo, prilagodljivo in nevarno. Ko že misliš, da si ga stisnil v kot in se bo predalo, ti nasuje peska v oči in z lepljivimi čevlji spleže čez zid. Če ga skušaš dotolči, boš imel vedno več vohunov v svoji vojski. Če ga pustiš pri miru v upanju, da bo tudi ono tebe, te bo zadavilo v spanju. Nindže je znanost že obdelala; skrivnostno ni več skrivnostno. Čas je, da tudi nepojasnljivo postane pojasnjeno …

Nazadnjaško mišljenje je pri večini ljudi globoko zakoreninjeno ne glede na okoliščine. Zelo verjetno izhaja iz življenja v krdelih po nekaj 10 oseb, ki so se selila za hrano. Za posameznika je smiselno sodelovati s krdelom zaradi lastne varnosti, pa tudi zaradi uspešnejšega ogrožanja varnosti drugih krdel v boju za hrano. V krdelu lažje zaplodi in vzgoji otroke ter kakšnega vcepi sosedom (ali pridobi od njih) med pretepom. Če postane vodja, ima boljše možnosti, hkrati pa je bolj na udaru rivalov. Lahko je tudi vodjin prijatelj. Rivale je najlažje ustrahovati s prekomernim nasiljem; bolj je vodja nasilen in bolj zveste prijatelje ima, dlje se bo obdržal. Krdelu se splača imeti trajnega vodjo, ker tako deluje bolj usklajeno in uspešno, čeprav vodjino podkrdelo pobere najboljše in drugim manj ostane, čeprav so nasilni in je ostale strah. Z drugimi krdeli pa v nobenem primeru ni smiselno sodelovati, razen proti tretjim krdelom (ki v tem primeru postanejo 'drugi'). Več posameznikov zahteva več hrane, najhujši tekmec zanjo pa so prav pripadniki iste vrste, ki jedo isto. Za posameznika je znotraj krdela smiselno tekmovati za več in boljšo hrano, hkrati pa se mu splača prizadevati za naklonjenost oseb istega spola (varnost in vključenost) in nasprotnega spola (potomci). Ogroža ga torej tako preveč kot premalo samoljubja.

To pa se spremeni s poljedelstvom. Poljedelstvo je vzniknilo na območjih, kjer je bilo hrane v takšnem izobilju, da ni bilo več treba potovati in so se ljudje lahko ustalili. Sedaj so bili v prednosti posamezniki in krdela, ki so manj hrane pridelali sami, več pa so je ukradli drugim. Zaradi tega so bili sicer tudi večkrat tepeni, a zgodovina nas uči, da razbojniškega vedenja to ni omejilo, temveč se je razmahnilo. Vodji, ki je bil dovolj brihten, da je znal nositi glavo naprodaj, ali dovolj vešč, da jo je lahko nosil, je lahko samoljubje poletelo v nebo. Zgodovina nas uči, da je bilo to samoljubje sprejeto, čeprav je imelo pogubne posledice tudi za mnoge člane krdela. Ti čudaki so bili počaščeni, da so lahko tvegali življenja za dobrine, ki so jih polagali vodji pred noge, čeprav od tega niso imeli ničesar razen pravice, da še naprej hodijo v nevarno nabavo.

Kakšne so torej zakonitosti mišljenja, ki vzdržuje in vzpodbuja neenakost znotraj krdela? Na prvem mestu je:

OSREDIŠČENJE. Za središčne pojave – vodja, krdelo, pleme, spol, telesno in duševno stanje, narod, rasa, celina, planet, človeštvo; bajeslovna bitja, zgodbe, predmeti ali pojmi (npr. gospodarska rast) … – veljajo posebna pravila, kakršna določijo vodje. Ti pojavi so neprimerljivi s podobnimi, njihova posebnost pa je

NEPOJASNLJIVOST. Okoli njih in nanje vezanih pravil se sicer spletajo zgodbe, ki naj bi nahranile radovednost, vendar je ne (Zakaj smo v NATU?). Prav nasprotno – gre za

BLEBETANJE, katerega namen je s čimveč besedila odvrniti pozornost od bistvenih vprašanj. Sama količina besedila nabije vrednost nekemu nepomembnemu vidiku, za katerega je vseeno, ali ga obrneš tako ali drugače (okoli gledališča so npr. stoletja potekale razprave in razprave o razpravah, ali naj ljudi zabava ali poučuje). Če slepilni manever ne deluje, za to ni kriva pomanjkljivost zgodb, temveč vedoželjneži. Ker pa je radovedno mišljenje ravno tako zakoreninjeno kot nazadnjaško, ga skušajo ustaviti tudi

PREPOVEDI in VREDNOTE. Te so brezprizivne (pri nas npr. da moramo hoditi okoli oblečeni) in priročno stare, tako da jih ni treba pojasnjevati, zgolj spoštovati. Zanje velja, da so jih včasih dosti bolj spoštovali, zaradi česar je bilo dosti bolje. Vsak poskus dvoma vanje vodi v kaznovanje, če to ne pomaga, pa v izločitev dvomljivca iz skupnosti, ki je

STALNO OGROŽENA VEČINA. Od znotraj jo ogroža vsakršno odstopanje od povprečja (razen tisto, ki ga izvajajo vodje in njihovo ožje krdelo – izjema po pravilu osrediščenja), npr. istospolna usmerjenost peščice posameznikov, od zunaj pa

SOVRAŽNIK. Svet je sestavljen iz nas in vseh ostalih – sovražnikov. Dobro za nas nujno pomeni slabo za sovražnike in obratno. Sodelovanje ne pride v poštev; edino sprejemljivo stanje je vojno stanje (tudi podnebne spremembe bomo pošteno natreskali, samo da si omislimo primerno gorjačo zanje). Sovražnik namreč brez prestanka rovari proti nam (ni pojasnljivo, spraševati o tem pa je prepovedano), zato je potrebna neprestana

OBRAMBA. Najboljša obramba je napad, čimbolj uničujoč, ki sovražniku nakano prepreči. Ugotavljanje, za kakšno nakano gre in ali sploh gre zanjo, ni potrebno; zadevo lahko sovražniku zgolj pripišemo (kot Iraku izdelavo orožja za množično uničevanje). Če smo se zmotili, nič hudega, kajti za nas velja

NAČELO NEDOLŽNOSTI. Krivi so vedno sovražniki, mi pa imamo vedno prav.

Zelo enostavna in priročna pravila, ki jim gre na roko tudi gensko pogojen odziv pomočnikov in večine preostalih nevodij. A glavni sovražnik nazadnjaškega mišljenja nismo uporniki, temveč resničnost. Uporniki smo zgolj gorjača v roki resničnosti …

Genski sklad vsake razmeroma številčne vrste namreč 'skrbi' za določeno mero raznolikosti. Nekateri posamezniki so raje na drevju, drugi na tleh, tretji v jamah, četrti v vodi; nekateri imajo raje meso, drugi rastlinje; nekateri so bolj mirni in neopazni, drugi so glasni in našopirjeni; nekateri se radi crkljajo, drugi se raje tepejo … Geni za mišljenje pri ljudeh niso nobena izjema. Kljub miljonom let nazadnjaškega mišljenja, ki se je skoraj vedno in skoraj povsod (a ne vedno in ne povsod) izkazalo za bolj učinkovito od drugih oblik, so ves čas vznikale druge vrste. Ko je duh znanosti – recept za določanje resničnosti – ušel iz steklenice, so nenazadnjaška mišljenja dobila Središče, ki jim je omogočilo preživeti, vplivati na spremembe in se v nepogubnem okolju razcveteti.

Ker nas nazadnjaki ne morejo več s takšno lahkoto utišati, so se prisiljeni pogovarjati z nami. Pogovarjanja s sovražniki pa njihov pravilnik ne pokriva. Ko skušajo utemeljiti svoj 'vedno prav', uporabljajo zgornja pravila, kot muha uporablja krila, da bi prišla na drugo stran šipe. Nagovarjajo nas kot zmedene člane svojega krdela, a ko nas osrediščeni pojavi ne ganejo, ko sprašujemo po nepojasnljivem, prekinjamo prazen govor, dvomimo v prepovedi, se ne počutimo niti ogroženi niti člani večine niti sovražniki, ne čutimo potrebe po obrambi in jih imamo za krive, jih prevzame

OSUPLOST (Kako lahko ne piješ alkohola? A niti nazdravil ne boš?), ki se skoraj vedno sprevrže v podivjanost (gl. 'Obramba' zg.), tu in tam pa zgolj v prezir. To je edina posodobitev pravilnika in edini odgovor nazadnjakov na stanje duha v razsrediščeni, prilično pojasnjeni, odkriti, spremenljivi in bolj strpni družbi, kjer veljajo enaka pravila zanje in za sovražnike.

Res je edini odgovor; vprašajte jih karkoli bolj globokega, pa boste videli. Ko bodo spet dobili vodjo, ki jim bo dal možnost nekaznovanega kaznovanja Drugosti (se zgodi vsake toliko), pa bo bolje, da jih nič ne sprašujete. Še bolje bo, da se odselite. Lahko se že zdaj; četudi še niste Rom, boste to, če boste postavljali neumna vprašanja, kaj hitro postali …

Aja, pa vrzite učko na svoje odzive, ko kdo kaj vpraša vas! Nikoli ne veste, če se ni kak nindža pritihotapil naravnost v vašo naprednjaško glavo …

Nindžam, ki to berete, pa želim še naprej (enako) lep dan!