Ob največjem krščanskem prazniku se je seveda treba vesti prazniku primerno, saj smo vsi dediči judovsko-krščanske zgodovine, zato je dobro meditirati o Jezusovih besedah, ki so še danes enako žive, kot so bile nekoč. Za danes sem zato izbral besede, ob katerih nam ne bo le toplo pri srcu, temveč bomo doživeli tudi šok, zaradi katerega se bomo očistili, očiščenje pa bo seveda v naše dobro, kar pa je še veliko bolje kot le toplota.

In da ne bo kakega nesporazuma: kar je zapisano v naslovu tega prispevka, je navedek iz svete knjige, saj nisem narcističen tepec, da bi Jezusu polagal besede v usta. Takole je namreč rekel veliki mož (Mt 10,37-38): Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.

Kako naj torej danes, v teh temnih časih, razumemo Jezusove besede? Prav gotovo ne kot neposredni poziv, naj otroci sovražijo svoje starše, gotovo pa kot besede, s katerimi Jezus opozarja na socialne in družbene imaginarije, znotraj katerih sploh nastajajo vloge očetov in mater, sester in bratov, opozarja na potrebo po vpogledu v razmerja moči med starši in otroki ter trdi, da oče in mati nikoli nista zgolj empirični osebi ali duhovni vlogi, ampak sta vselej tudi prenosnika kulture z vsemi njenimi nekonsistentnostmi, protislovji, neumnostmi, vraževerjem, ubogljivostjo, podrejenostjo, hierarhijami in gospostvom vred.

Ko danes v kapitalističnem svetu govorimo o družinah, starši in otrocih, ne smemo pozabiti, da nobena družbena vloga ni nastala in ne more nastati v praznem prostoru, da je vsaka obremenjena z razmerji gospostva, z bojem za pravilne interpretacije in z ideološkimi praksami, ki niso razvidni in jasni vsakomur, kar pomeni, da delujejo na nas tudi za našim hrbtom in neodvisno od naše volje.

V vsakdanjem življenju se zato ni lahko znebiti imaginarijev, nikakor ni enostavno priti do vpogleda v naravo družbenih iluzij, zelo težko se je upirati ideološkim praksam, čeprav je taka naša dolžnost, saj želimo živeti v boljšem svetu, ne v slabšem. Pred kratkim je tako Slavoj Žižek razmišljal o kapitalizmu, ki bo nekoč v prihodnosti zgolj bled spomin ali pa muzejski eksponat. Spraševal se je, ali se to res lahko zgodi.

Njegovo razmišljanje je za sedanje slovenske politike in ekonomiste čista travma, kajti z lahkoto pokažemo, da natanko zagovorniki neoliberalnega kapitalizma ne morejo biti konsistentni s seboj, ne morejo živeti drugače, kot da so v protislovju s seboj, kar pomeni, da delajo eno, govorijo pa čisto nekaj drugega. Obrat v razmišljanju o neoliberalizmu, ki ga predlaga Žižek, je neverjetno preprost in učinkovit: neoliberalizem ni vzvišena in hvale vredna realnost sodobnega sveta, ki jo moramo vsi sprejeti, saj si ne moremo predstavljati boljšega sveta, ampak je njegova ideologija oziroma laž. Zagovarjati ga pomeni prispevati k prevaram, ki tvorijo ideološke prakse.

Dejstva so na žalost izjemno preprosta: ne obstaja razvita država, ki ne bi z velikanskimi količinami denarja podpirala neoliberalcev, ki sicer na ves glas nenehno ponavljajo, da so za svobodne trge in nevmešavanje držav v kapitalizem. Empirično dejstvo je, da danes verjetno ne obstaja niti en sam svobodni trg, ki bi lahko preživel brez posegov države, brez njene materinske skrbi.

Absurdnost neoliberalizma in njegove ideološkosti se kaže tudi v pritiskih, ki so vselej usmerjeni na druge (revne države, razvijajoče se države, nerazvite države). V tem je jedro ideologije: neoliberalnega žargona naj se držijo drugi, medtem ko bomo mi, ki ga zagovarjamo, delovali po svoje in čisto drugače, saj nas zanimajo zgolj lastni profiti.

Če bi se torej neoliberalci malo bolj (zgolj malo) držali lastnega žargona, pravil, na katere sicer gostobesedno prisegajo, bi bil svet že v tem trenutku bistveno drugačen, kot je, kar pomeni, da zlasti ne bi potrebovali vladnih ukrepov, s katerimi bodo zmanjševali subvencije za otroške malice v šolah in  trgali upokojencem od pokojnin. Jezus je bil namreč eden najbolj radikalnih zastopnikov in zagovornikov egalitarnosti, enakosti ljudi, ne pa hierarhij in medsebojnega izkoriščanja, zasebne lastnine in interesov, da bi elitni posamezniki nakopičili čim več profitov izključno zase.

V takem svetu se subjektiviteta ljudi vse bolj spreminja v narcisoidno zaprtost posameznikov vase; vse bolj očitno je, da ljudje živijo kot vrtni palčki, ki butasto stojijo na vrtu in se seveda ne zmenijo niti drug za drugega, saj niso živi.

Pozitivizem odnosov je vse bolj prevladujoča oblika tega, kar imajo ljudje med seboj, obenem pa je tudi ključna razsežnost načinov, kako strokovnjaki, zlasti ekonomisti, razmišljajo o kapitalizmu. Razmišljajo namreč takole: naši matematični modeli kažejo, da se ljudje kot racionalni (vrtni palčki) obnašajo tako in tako, zato lahko z veliko verjetnostjo napovemo bodoča gospodarska stanja družbe; naredimo, kar napovedujejo modeli, saj se ne moremo preveč zmotiti.

Vse bi bilo seveda v redu, če bi bili ljudje taki, kot verjamejo ekonomisti, vendar niso. Niso niti približno.

Ljudje so drugačni, kot verjamejo ekonomisti, politiki in kapitalisti. Najprej so zmožni misliti, kar pomeni, da so zmožni definirati probleme, zato ne potrebujejo niti vlade niti ekspertov, da jih definirajo namesto njih. Filozofsko rečeno: ko simbolna bitja lahko nekaj rečejo, lahko isto rečejo tudi drugače. Po domače: nikoli ne obstaja en sam način interpretiranja sveta, ampak jih je vselej neskončno veliko. Zakaj bi torej prepuščali sovražnikom, da definirajo svet namesto nas?

Drugič. Ljudje ne znajo le misliti, ampak znajo tudi kritično misliti, kar pomeni, da znajo postavljati pod vprašaj definicije sveta in problemov, ki jih artikulirajo those in power, kot se imenujejo.

In tretjič. Ljudje natanko z razmišljanjem dobijo tudi vpogled v imaginarije, ideološke prakse, iluzije, ki jim jih nenehno ponujajo, kar pomeni, da jih zavrnejo v trenutku, ko jih spoznajo. V tem smislu so resnično na ravni tega, kar je rekel Jezus Kristus in je zapisano čisto na začetku tega zapisa.

V teh prazničnih dneh vam želim veliko meditacij na to temo, našim bratom in sestram, ki verjamejo v drugačne bogove, pa veliko blagoslova, notranjega miru in družinske sreče, v kakršnih koli družinah že živijo.