Ekonomisti pravijo, da se vlada ne bi smela bati ljudstva, sindikalne predstavnike pa imenujejo neki sindikalni funkcionarji. Modrost izjave je res velika, kajti oblast bi se v resnici morala bati ljudstva, ko nastopa proti njemu. In racionalno razlaganje ljudstvu, o katerem še modrujejo ekonomisti, najprej pomeni razmišljanje o neoliberalnem kapitalizmu, saj ne živimo na Luni. Lotimo se torej racionalnega razmisleka o njem.

Za začetek si lahko zastavimo preprosto vprašanje: Ali je danes mogoče govoriti o fašizmu kot načinu, s katerim so pred desetletji skušali reševati kapitalizem pred propadom in seveda pred komunizmom? Samonikli odgovor je kajpak povsem preprost: nikakor ne. To pa še ne pomeni, da je tak odgovor tudi dober.

Enako se lahko vprašamo, ali so ljudje danes ujetniki kapitalističnega načina življenja. Lahko nas zanima vprašanje, ali so svobodni, emancipirani in demokratični. Naj odgovori ljudstvo.

Racionalni razmislek o kapitalizmu nam pove, da kriza, ki jo doživljamo na svoji koži, nikakor ni osamljeni dogodek, ki se je začel pred kratkim in bo enako hitro, kot se je pojavil, tudi izginil z obličja Zemlje (ekonomisti na primer nikoli ne pozabijo v svojih govorih in analizah dodati, da bo bolje že drugo leto, pa leto pozneje ali najkasneje čez tri leta). Vsako govorjenje o krizi kot bolj ali manj naključnem dogodku, ki ga bomo z nekaj varčevalnimi ukrepi tako rekoč z lahkoto zbrisali, da bo utonil v zgodovini, je sprenevedavo; simptomatično je tudi, da vsi govorijo, kako jih je kriza presenetila.

Trenutna kriza je namreč del sekvence, kot jo imenuje francoski filozof Alain Badiou. O kakšni sekvenci govori in kaj pomeni za nas?

Kriza je del dolge sekvence, ki se nikakor ni začela včeraj, v kateri prevladuje razmišljanje, da je kapitalizem, z njim pa tudi liberalna demokracija, najboljši možni svet; sekvenca se je torej začela pred stoletji. Ima sicer celo vrsto pomanjkljivosti, toda še vedno je najboljši možni svet. Znotraj take sekvence je dobesedno nemogoče misliti drugačen svet, oziroma je vsaka alternativa že logično slaba v primerjavi z najboljšim možnim svetom.

Obenem je precej smiselno ugotoviti, da je kriza morda vendarle priložnost za razmišljanje o drugačnem svetu, vendar je obenem tudi res, da morda ravno ni, kajti bolj verjetno je, da se bo krepilo razmišljanje o ohranjanju sekvence kot najboljšega možnega sveta, na katerega so ljudje preprosto navajeni.

Znotraj sekvence moramo trenutno varčevati in pika. Slovenska vlada ima prav, ko se podpisuje pod tako trditev. Za ohranjanje sekvence to vsekakor drži in ljudje so pričakovano v pripravljenosti.

Bogati svet bo morda našel nova sredstva, s katerimi bo še dolgo ohranjal kapitalizem pri življenju in podaljševal sekvenco, ki jo imenujejo najboljši možni svet. Pravzaprav je to zelo verjetno. Enako je zelo verjetno, da bodo množice ljudi pristale na tako reševanje kapitalizma in tiho upale, da se bo enačba kljub vsemu nekako izšla njim v prid, čeprav se ne bo, saj se preprosto ne more, zato bodo po krizi bogati še bogatejši in revni še revnejši, kar je zelo logično, saj prav zdaj jemljejo revnim (upokojencem, staršem, ljudem, ki potrebujejo socialno denarno pomoč, delavcem) in dajejo bogatim (bankam, skladom in drugim vrečam brez dna).

Pred dokončno rešitvijo kapitalistične krize bodo nekateri seveda stavkali, protestirali, se razburjali in kazali svojo jezo, toda za kapitalizem bo to bolj praskanje po površini, za katerega se ne bo kaj dosti zmenil, na praskanje pa je vsekakor tudi dobro pripravljen.

V tej luči lahko razumemo delovanje slovenske politike in govorjenje slovenskih ekonomistov. Njihovo razmišljanje je silno preprosto; dolgove, ki jih niso ustvarili državljani, je treba vrniti neskončno bogatim posojilodajalcem, zato bodo državljani zategnili pasove, potem bo pa zopet vse v redu. Kapitalizem z vsemi bankami, skladi, mednarodnimi finančnimi institucijami, nepravičnostmi in izkoriščanjem ljudi se bo nadaljeval, kot da se nikoli ni zgodilo kaj resnega, a ker predstavlja najboljšega od vseh možnih svetov, bodo državljani nekako preživeli in potrpeli, nato pa na krizo kar pozabili – do naslednje, seveda, ki je zopet ne bodo sprožili sami.

Za resnične spremembe protestiranje preprosto ne zadošča. Vpitje, kričanje in metanje kamenja je premalo. Spremembe so možne le, če imajo ljudje nove ideje. Ali kot pravijo: vse se začne v glavi.

Vse se začne z idejami. In tu leži največji problem, problem, ki je veliko večji kakor kriza, o kateri razpravljajo ekonomisti & politiki. Ali ljudje sploh imajo nove, velike ideje, ali jih hočejo imeti?

Velike ideje niso pragmatične rešitve kratkoročnih finančnih problemov in niso jedrnati nasveti, kako odgovoriti na kompleksna vprašanja o družbenem življenju. Govorim o idejah, ki odpirajo povsem nova obzorja tega, kar imamo lahko ljudje med seboj. Ideja komunizma je na primer povsem drugačna kakor ideja kapitalizma, ko razmišljamo o pravičnosti, enakosti, solidarnosti ali emancipiranosti ljudi.

Empirične izkušnje komunizma iz 20. stoletja so seveda grozne, toda kdo lahko pokaže, da so izkušnje kapitalizma iz istega stoletja kaj manj grozne? So empirične izkušnje ljudi, ki so trpeli in še vedno trpijo zaradi katoliškega korporativnega delovanja, kaj drugačne, če se ozremo le na število pedofilov med duhovniki in na število duševno pohabljenih otrok?

Pragmatične rešitve so kajpak potrebne, toda obenem nikakor ne bi smeli pozabiti na ideje in njihovo moč. Zakaj ne bi smeli pozabiti nanje?

Najprej ne bi smeli pozabiti zato, ker smo ljudje po definiciji simbolna bitja oziroma bitja idej. Brez njih ne moremo živeti in ne moremo preživeti. Pragmatični oportunizem je za vsakdanje preživetje seveda pomemben, toda ideje nam povedo, da svet v resnici nikoli ni tak, kot se zdi, da je. Ali kot pravi Badiou: ne sprejmem ideje, da je svet tak, kakršen je, zato, ker je tak, kakršen pač je.

Svet je vselej lahko tudi drugačen, oziroma vselej tudi je drugačen, zato ne sprejemam mnenj o njem; mnenja so prekratka in o svetu ne povedo dosti. Sploh pa ne sprejemam prevladujočih mnenj. Če je mnenje zelo razširjeno, še ne pomeni, da je tudi resnično.

Mnenje, da smo danes v krizi, je na primer zelo razširjeno, vendar preprosto ni resnično, saj je kriza organski del sekvence, ne pa madež na čisti obleki, ki ga spereš z detergentom, potem pa je obleka ponovno čista. In sekvenca ni v krizi po naključju, saj je prav tako organski in nujni del kapitalističnega obvladovanja ljudi, zato se sprenevedajo tisti, ki pravijo, da jih je presenetila. Take krize so namreč za kapitalizem nujne in zelo predvidljive, le da se pripadniki elit vedno nekako izvlečejo iz njih, revni pa plačujejo vnaprej predvideni davek. A nikakor ni nujno, da mora biti tako tudi v prihodnje.