Labor, delo, je bilo človeku vsiljeno. Že takoj po izgonu iz raja. Nekatera afriška ljudstva še danes delajo le toliko kot je nujno potrebno za vsakdanje preživetje. Razviti zahod z Evropo v kup svoj napredek in bogastvo dolgujeta delavcem vseh profilov, ki morajo delati za svoje preživetje in za ugodje lastnikov kapitala. Temu se lepše reče »dodana vrednost« le da se je ta dodana vrednost razbohotila do te mere, da je vase posesala še tisti nujni preživitveni delež delavčeve mezde. Sodobni kapitalisti imajo o sebi globoko humano mnenje in si niti za ceno enega sivega lasu ne želijo nositi nalepko »pijavk in krvosesov«.

Ob množici sumljivo duhovitih domislic v stilu »ker se cenim« so zagnali internacionalni marketinški stroj, ki ga oljijo z ideologijo optimistično nastrojenih Američanov: delo naj ljudem postane užitek, ne pa tlaka! Zgodbe uspešnih ljudi se začnejo natančno tako: »Moj uspeh je v tem, da svoje delo imam nadvse rad in mi povsem izpolnjuje življenje.« Najbrž ste že zasledili oglase z nalepko, kot vabo: sanjsko delo! Prosim vas, kakšno sanjsko delo? Saj delo ni konjiček, ki se mu z vsem dolžnim spoštovanjem in ljubeznijo predajamo v prostem času! Delo je tisto, kar nam prinaša zaslužek in nam omogoča profesionalni razvoj, vanj vlagamo svoje znanje, strokovnost, odgovornost, na njem temelji razvoj družbe in ga je treba usklajevati z delom drugih, nam podobnih osebkov. Tisto v čem uživam, ne sme imeti oznake »delo«. No, recimo, da so pri tem umetniki v nekakšni varovani coni, a tudi oni, če delajo po naročilu, ne naredijo kaj prida. Ali pa se pri tem neznansko mučijo in ne uživajo niti za mušji drekec. Zagotovo!

Zatorej se nehajmo sprenevedati, da je delo vrsta užitka. Delodajalec vas plačuje, da delate in ne da uživate. Če uživate, potem ste navaden prevarant, ki svojega delodajalca goljufate. Lahko bi se, v zameno za užitek, odrekli plačilu. Užitek sam je primerno plačilo. Rada bi spoznala človeka, ki uživa v zlaganju kuvert in polnjenju kumaričnih kozarcev, leto in dan. Razen če ne gre za politika, ki kuverte pošilja naokoli in ob tem prazni kozarce s kumarami, ker je to, preverjeno, koristno za prebavo. Ali ste pozabili? Užitek je občutek, ki nastane kot rezultat sproščanja, kreacije, sanjarjenja, lenobe, nedela. To je tisto stanje tanscedence, ki mu sledi viharno vlečenje slikarskega čopiča, vzhičeno skladanje kompozicij, impulzi za Einsteinova in Teslina odkritja, ali pisanje Hamleta.

Ideja o delu, kot užitku, je nevarna, saj ljudi priklene na delovno mesto in jim zapira življenjski, miselni in čustveni prostor. Ljudje so osamljeni, ker preveč delajo. Z užitkom ali brez. Življenje jim odteka v bančne račune delodajalcev, ki jim mahajo z darilnimi boni za masažno ali fitnes urico, namesto malice. Zato, da si premigajo ude in lažje tipkajo naslednjih deset ur. Človek, ki v svojem delu uživa, ne potrebuje prostega časa, ne popoldneva, ne vikenda, ne praznika, ne dopusta. Potrebuje le svoje delo in marketing, ki mu bo razložil vse užitke, ki mu to delo ponuja. Sončenje ob morski obali? Ob tolikih primerih kožnega raka, je to neumno! Raziskovanje otokov v Indijskem oceanu? Z malarijo ste se zapečatili za celo življenje! Najbolj varni ste pod neonsko lučjo pisarn in tovarn, kjer vam v rednih presledkih dovajajo svež zrak in kavo iz avtomata. Po nekaj letih tega uživaškega tretmaja boste zavestno bežali od odprtega prostora prepričani, da v življenju ni večje sreče in ugodja kot je vaše delo.

Miomira Šegina

Marec 2012