Za otroško igro velja, da je vanjo vloženo dosti več čustev kot pameti, da njena pravila nastajajo sproti in da je igrajoči nikoli nočejo končati. Kljub temu je igra otrok čudovita in koristna priprava na njihovo odraslo življenje … ko do njega pride. Pa poglejmo, kako daleč smo s tem v Sloveniji …

STARŠI oz. skrbniki so prvi stik otrok s svetom odraslih in njihov najmočnejši tozadevni zgled. Kot vemo, večina staršev otroke razvaja ali/in ustrahuje (vlaga več čustev kot pameti), pri čemer so nedosledni (pravila nastajajo sproti) in se tako vtisnejo v spomin, da se pogosto oglašajo še iz groba (igre brez meja).

UČITELJI pridejo na vrsto kmalu zatem, ker se starši na srečo igrajo še cel kup drugih reči in se nimajo časa ves čas igrati starše. So učitelji učitelji ali se zgolj igrajo učitelje? Da v ustvarjanje reda vlagajo več čustev kot pameti, pôjejo že ptički na veji. Kaj pa v poučevanje? Kot so z zgledom pobrali pri svojih učiteljih, učijo to, kar piše v učbenikih. Čustev v tem res ni, ker vsa porabijo za ustvarjanje reda, kakšne posebne pameti pa pri večini tudi ne. Nepravičnosti in neenakopravni obravnavi učencev se izognejo le redki (lastna pravila). In kdor je imel čast spoznati nekaj učiteljev v zasebnem življenju, bo potrdil, da se tudi takrat večinoma vedejo kot učitelji (enkrat učitelj, vedno učitelj).

PREDAVATELJI so pridobili na številčnosti, odkar želi vedno več pravkar odraslih ljudi delati nekaj nesmiselnega in neuporabnega, ne da bi bili za to plačani (se igrati). Tega so veseli, kajti imajo vedno več peskovnikov, kjer se lahko tudi sami igrajo igrico 'vseučilišče'. Za razliko od učiteljev si lahko snov izmislijo sami, lahko si je tudi ne, in jo učijo ali pa tudi ne (pravilo je, da ni pravil). Kar se čustev tiče, obstajata dve vrsti: eni jih vložijo dosti več, kot je vse skupaj vredno, drugi pa dosti manj. Količina vložene pameti ni s tem v nobenem razmerju, je pa praviloma omejena, bolje bi bilo reči obsedena, z lopatko, kanglico, peščenim gradom ali mokro kepo (pamet je torej čustvo). Ta obsedenost traja, tudi ko se lopatka polomi, ko ima drugi otrok manj lepljivo kanglico, ko peščeni grad izgine, ko se kepa posuši in razpade; traja in traja, dokler predavateljev ne pretovorijo iz učilnic naravnost k napravam za ohranjanje življenjskih funkcij (učil bom, dokler bom živ).

MOJSTRI ZA VSE, ki pridejo iz vseh teh šol, pričnejo, če le imajo možnost, ob velikem samoodrekanju nemudoma graditi svoj lasten čimvečji in čimbolj edinstven peskovnik (dopust si vzame edinole pamet). Pri tem se trudijo na vse mogoče in nemogoče načine izogniti predpisom, ki so jih med svojim igranjem na debelo nastlali uradniki (doma bo tako, kot bom jaz rekel). Zadeva, kot vemo, ni nikoli dokončana, je pa kljub temu namenjena sočasnemu bivanju rodov in rodov bolj ali manj skreganih družinskih članov (nekaj bo pa le ostalo za mano).

PODJETNIKI, vsaj tisti uspešni, so tisti mojstri za vse, ki imajo nekaj znanja, denarja za igračke in volje za celodnevno igranje na tujih peskovnikih ob prekosmrtni gradnji lastnega. Pamet bi bila tem garačem zgolj v napoto, ker bi, ko bi bili utrujeni, od njih zahtevala počitek, med počitkom pa bi se prav po otročje poigravala z raznoraznimi mislimi. Predpise dokaj dobro poznajo in jih vešče kršijo. Če jih že prej ne pobere izčrpanost, z delom nadaljujejo, tudi ko gredo v pokoj, le da potem računov sploh ne izstavljajo več.

DELAVCI so manj podjetni ali vešči, kljub temu pa znajo pokazati izjemno mero iznajdljivosti v igrici 'Delamo se, da delamo'. Če bi v delo vložili toliko čustev kot v omenjeno igrico, v kvarjenje odnosov in opravljanje posledičnega vzdušja v podjetju, bi brez dvoma postali ne le svetilnik Evrope ampak neizpodbitni vrhunec civilizacije v zatonu, in to ob povsem enaki pameti. Pravila za uspešno poklicno delovanje, to je za razmeroma mirno preživetje do odpusta ali pokoja, so zmuzljiva; gre predvsem za druženje s pravimi ljudmi in uspešno soustvarjanje vzdušja. Igrica res ne traja v nedogled, a le zato, ker igralci nimajo vpliva, da bi jo razvlekli do skrajnih meja, ali ker zaradi nje podjetje propade.

DELODAJALCI seveda niso edini krivci za propad podjetij. Ob izvajanju razmeroma pametnih poslovnih in osebnih potez v službi lastne častihlepnosti je delavce dosti lažje in prijetneje (četudi bolj neumno) nedosledno ustrahovati in kaznovati za kršenje teh ali onih pravil (itak jih vedno kršijo), kot pa peči vedno nove slaščice, ki jih bodo vzpodbudile k odgovornemu delovanju (itak ne pomagajo). Poleg tega pa je treba v smetano družbe vpeljati tudi svoje otroke, da ne bi prihodnji rodovi izpadli iz nje, kar prav tako zahteva svoj čas in trud.

POLITIKI ne potrebujejo dodatne razlage.

SVEČENIKI jo vedno potrebujejo, a si je ne zaslužijo.

ZNANSTVENIKI, UMETNIKI, ŠPORTNIKI in kar je še 'nepotrebnih' poklicnih skupin pa so tako ali tako zavezani igranju. Bržkone je pri njihovem zaničevanju s strani zgoraj naštetih 'pravih' davkoplačevalcev v igri zgolj zavist, da lahko svoje početje imenujejo s pravim imenom.

'Poklicni' ZLOČINCI, prostovoljni BREZDOMCI, samostojni GANDŽOTRŽCI in drugi obrobni člani družbe bi v osnovi sodili v skupino podjetnikov. Vendar zanje velja, da več mislijo in ne garajo toliko. Uradne predpise obidejo, svoja nepisana pravila pa dosledno upoštevajo. Večinoma načrtujejo tudi prenehanje svoje dejavnosti. So to torej edini odrasli Slovenci?

Seveda ne, tukaj je še cel kup posameznikov, ki so enakomerno razmetani po vseh skupinah in ravnajo odraslo. Nekaj več jih je v manjših, v tujino usmerjenih podjetjih z izvirnimi izdelki in sposobnostjo njihovega razvijanja (ee, igranja) ter v podjetjih, ki so iz takšnih podjetij zrastla (ee, odrastla).

To pa je tudi vse.