Res imamo Slovenke in Slovenci neverjetno toleranco do »naših vrlih« politikov, ki naj bi nas predstavljali in torej delali za nas, celo v naše dobro. »Pa kaj še, lažje je verjeti v Božička«, boste rekli. In prav tu je naša največja logično-ontološka napaka v razmišljanju ter posledično tudi v (ne)delovanju, ki nas hkrati pripelje v veliko (so)odgovornost in (so)krivdo, da smo tu, kjer smo (na robu prepada) in da se nam obeta še veliko hujšega. Politiki delujejo povsem v nasprotju s plemenitim principom odgovornosti do volivcev, ki bi moral za vse veljati kot nekakšen etični zakon, in pika. Državljanke in državljani (volivke, volivci) bi morali svojo odgovornost jemati veliko bolj resno (pa se je niti dobro ne zavedamo, kaj to pomeni) ter zakaj pa ne, tudi po volitvah poskrbeti, da so tisti, ki nas prevarajo, izdajo, izigrajo in iz nas delajo norce, pošteno sankcionirani. Ne predlagam ravno uvedbo giljotine, ker nam to zgodovinsko gledano ni blizu, tudi ne grmade, ki nam je v teh krajih veliko bolj domača, ampak nekakšno stigmo, ki bi se jo bilo težko otresti brez družbeno pokore.

Izvoljeni predstavniki ljudstva pa takoj, »ko zajahajo konja« pričnejo krojiti naše usode kakor njim drago oz. v njihovem interesu; avtoritarno, arogantno, samovoljno, do nas podcenjevalno in predvsem neumno. Morda vse skupaj meji celo na nekakšen nacionalni mazohizem, ki nam skupaj z bolečino, strahom ali trpljenjem prinaša tudi neverjeten užitek. Če nič drugega užitek, da uživamo v vlogi nebogljene žrtve, ki lahko neprestano joka, stoka in se pritožuje v slabo neskončnost; zakaj pa ne, ob kavici ali kozarčku vina. Saj veste kako so vsi pametni in pogumni, predvsem moški v gostilnah. Kako bi sicer lahko razložili dejstvo, da se kljub t.i. spremembam oz. predčasnim volitvam ni zgodilo nič novega, vse je ostalo isto. Ljudstvo pa kljub vsem napovedanim grožnjam ob varčevanju še kar mirno čaka, da kaj ukrene, se predrami in ustavi to politiko pogube. Se ljudstvo združi in reagira res z drugačnimi pobudami, ki bodo obrnile smer razvoja in postavili temelje nove družbene ureditve.

Na vrhu vlade imamo predsednika, ki je pravzaprav bil poraženec in katerega slog vodenja vsi že dobro poznamo, ni kaj dosti dodajati; hoteli ste ga, sedaj ga moramo prenašati vsi. Ni bilo tako dolgo, ko smo se Slovenci radi posmehovali Italijanom na račun njihovega Berlusconija. V Državnem zboru se je zdelo, da so se karte nekoliko premešale, a zopet le navidezno, nič po vsebini. Poslanci lažejo, kradejo, ponarejajo, ovajajo…(morda tudi bolhe jejo, a to bi lahko bilo za spremembo celo simpatično odkritje). Ne, njim ni treba, bodo pa kmalu na tem  pristali nekateri državljani, ki so že sedaj krepko pod pragom revščine, a si lahko obetajo še novih rezov.

Opozicije praktično ni, ali bolje, res je težko ločiti predstavnike PS od predstavnikov SD in v čem je pravzaprav razlika ali novost? Tudi argumentacije in retorike so tiste stare, oguljene, predvidljive. Janković je nonšalantno in z izklesanim nasmeškom na obrazu zapustil parlament ter veselo nadaljuje svojo kariero; v slogu »najprej je treba poskrbeti za svoj interes, če hočeš poskrbeti za interes državljank in državljanov«, ali ne? Pa kaj, ne boste rekli, da ni bilo dovolj očitno, da je šlo za napihnjen PR balonček stricev iz ozadja? Res, da jih je vedno manj, ker naravna selekcija dela svoje in so v svojem delovanju že skrajno patetični. Lepo vas prosim, v enem tednu ustanoviti stranko in napisati program, pri poskusu izvedbe le-tega, pa se je usodno zataknilo. Najbolj presenetljivo pa je prav gotovo nategovanje volivcev, ki neverjetno dolgo in vsakič znova uspe prav Karlu Erjavcu in njegovemu DeSUS, za kar bi predlagala celo posebno odlikovanje predsednika RS. V čem je skrivnost tega »uspeha«? Morda, brez zamere, prav v tem, da je velika večina volivk in volivcev DeSUS na začetku ali v akutni fazi demence in tako sproti pozabijo na neizpolnjene, v šali navržene obljube Karla Erjavca. Mi se mu še kar smejemo ali posmehujemo, medtem ko on zavzema eno najpomembnejših funkcij v državi, zunanje ministrstvo. V resnici bi se morali vsaj jokati nad zavedanjem, da nas predstavlja v tujini.

Če smo že pri opozarjanju na nekatere absurde v tej državi, ne moremo mimo tega, da ne omenimo najmočnejše in najvplivnejše, na nek način neformalne stranke oz. korporacije RKC. Zanimivo, da se o tem kaj več ne govori in opozarja, ampak, da se le-to jemlje kot neko danost, celo odprtost do verske svobode. Dovolj zgovorno je dejstvo, da je zabavna oddaja Viktorji doživela cenzuro zaradi referenduma družinskega zakonika, medtem, ko je bil prenos nedeljske maše nemoteno predvajan. Živimo že v režimu?