Katoliški celibat ima poganske korenine. Celibatistični predpisi glede čistosti izhajajo iz kamene dobe religiozne zavesti. Številni poganski duhovniki so se skopili, da se ne bi omadeževali s spolnostjo in bi lahko ostali čisti in sveti posredniki med ljudmi in bogom ali boginjo.

Cerkveni oče Hieronim piše v nekem spisu o tistih škofih, ki mirno prenašajo, »da so žene klerikov noseče in da otroci kričijo v materinem naročju«, takole: »Konec koncev se v ničemer ne razlikujejo od svinj«.

Od leta 1139, ko je cerkev uradno uvedla celibat, so bile žene duhovnikov po krščanski terminologiji označene samo še kot »konkubine« ali »vlačuge«, kot jim pravi papež Aleksander (+1181), oz. »prešuštnice«, kot jih imenuje papež Inocenc III. (+1216).

Jezus ni imel samo dvanajstih učencev, temveč tudi številne učenke, med njimi dame iz visoke družbe, kot je bila Joana, žena enega od visokih Herodovih uradnikov. V Jezusovih časih je bilo na splošno tako: že če je ženska na ulici govorila z moškim, jo je lahko zaradi tega mož brez izplačila ženitvenega zneska (ki nekako ustreza naši odpravnini) pognal na cesto. Okrog Jezusa zbrane žene, njegove učenke, niso bile samo pasivne poslušalke. Bile so prve, ki so oznanile Jezusovo vstajenje. Jezusova nepristranskost do žensk je zbodla v oči celo njegove lastne učence. Pri vodnjaku je prosil neko Samarijanko, naj mu da piti, in čeprav so bili Judje s Samarijani v sovraštvu, se je z njo pogovarjal.

Za celibatistični odnos do žensk je odločilnega pomena Avguštinovo stališče. Njegovo negativno stališče do žensk je zato še posebej usodno. Težko si je misliti večje nasprotje, kot ga najdemo med Jezusovim obnašanjem in vedenjem tega velikega svetnika. Njegov dolgoletni sostanovalec in prijatelj Pozidij poroča o njem: »Nobena ženska noga ni nikdar stopila v notranjost njegove hiše, nikoli ni govoril z nobeno žensko brez prisotnosti tretjega in zunaj govorilnice. Celo pri svoji starejši sestri in pri nečakinji, ki so bile redovnice, ni poznal izjeme«. Iz takšnega obnašanja lahko sklepamo na duševno motnjo.

Papež Janez XXIII. zapiše leta 1895 (kot štirinajstletnik) v svoj duhovni dnevnik v enakem duhu kot Avguštin: »Ob vsakem času… se izogibati druženju, zabavi ali igranju z ženskami – ne glede na njihov stan, starost ali stopnjo sorodstva.«

Za zapostavljanje žensk pozna Cerkev še druge ukrepe in prepovedi. Sinoda v Elviri z začetka 4. stoletja je v kanonu 81 določala, da ženske v svojem imenu ne smejo prejemati in pošiljati pisem. Tudi las si ne smejo striči (Sinoda v Gangri, 4.st.). Hefele: »Apostol Pavel vidi v 1. Pismu Korintčanom (11,10) v ženskih dolgih laseh, ki so jim dani kot naravna tančica, znak njihove podložnosti možu.«

V samem jedru diskriminacije žensk v Cerkvi je ideja, da so ženske pred svetim nekaj nečistega. Klement Aleksandrijski (+215) piše: pri ženski »mora že zavest o njenem lastnem bistvu izzvati občutek sramu«.

Celibatistično discipliniranje žensk je segalo tudi v zasebno življenje. Apostolske konstitucije svarijo, češ da se ženske ne smejo prepogosto umivati: »Dalje naj se (žena) ne postopi prepogosto umivati se, tudi opoldne ne, in če je možno, naj se ne umiva vsak dan.« Klement Aleksandrijski se zanima za ženski šport. Medtem ko zahteva za mlade moške telovadišča, pravi o mladih ženskah takole: »Toda tudi žensk ne smemo izključiti iz telesne vzgoje. Vendar jih ne smemo pozivati k rokoborbi ali teku, ampak naj pletejo in tkejo, in, če je potrebno, pomagajo pri peki kruha. Dalje naj žene s svojimi rokami iz shramb prinašajo tisto, kar nam je potrebno.«

Če se celovito ozremo na represijo proti ženskam, na njihovo zatiranje, diskriminacijo in sataniziranje, potem se nam pokaže celotna cerkvena zgodovina kot ena sama dolga veriga samovoljne vladavine omejenih moških nad ženskami. In ta samovoljna oblast se tudi danes nemoteno nadaljuje.

Pri papežu Leonu Velikem (+461) med neko božično pridigo srečamo izjavo, da je vsakršno zakonsko občevanje greh. Leon hvali izjemo Marije, ki je spočela brez greha, »medtem ko pri ostalih zemeljskih materah spočetje ni brez greha.«

Škof Cezarij iz Arlesa (+542) takole nagovarja vernike: »Vsakomur, ki se pred nedeljo ali pred katerimkoli drugim praznikom ne more vzdržati občevanja, se rodijo pohabljeni ali epileptični ali od hudiča obsedeni otroci. Pohabljenci namreč ne prihajajo od razumnih ljudi, ki so ob praznikih vzdržni, ampak v največji meri od kmetov, ki se ne morejo obvladati.«

Iz mnogih knjig pokore, npr. iz dekreta Burkhalda Wormskega (+1025) je razvidno, da so morali spovedniki zakonce spraševati o njihovi vzdržnosti. Opat Regino iz Prüma formulira v svoji knjigi pokore vprašanja takole: »Si imel na nedeljo spolni odnos? Potem se moraš pokoriti tri dni… Si se s svojo ženo pregrešil v času posta? Potem se moraš pokoriti leto dni in plačati odpustek 26 soldov.«

Sv. Bernardin Sienski je leta 1443 v Padovi pridigal, da je »svinjska nespoštljivost« in smrtni greh, če zakonca nekaj dni pred prejemom obhajila nista bila spolno vzdržna.
Škof Cezarij glede preprečevanja zanositve: »Kdo sme brez opozorila gledati, kako žene jemljejo napitke, ki jih storijo nesposobne za zanositev ali omejujejo v njih naravno silo, ki je po božji volji sposobna rojevati sadove. Tolikokrat, kot bi lahko spočela ali rodila, toliko umorov bo imela takšna žena na vesti. In če si ne bo naložila primerne pokore, je obsojena na večno smrt v peklu.«

Preprečevanje zanositve je bil v katoliški cerkvi označen kot umor vse do leta 1917. Do takrat je bilo to sestavni del cerkvenega prava katoliške cerkve. Kot dejanje preprečevanja zanositve ni veljalo samo jemanje napitkov, ampak tudi razne vrste spolnega odnosa, pri katerih do zanositve ne more priti: coitus interruptus, analni ter oralni spolni odnos. V posameznih knjigah pokore sta oralni in analni spolni odnos pogosto kaznovana strožje kot splav, celo ostreje kot naklepni umor.

Preprečevanje zanositve izenačuje Rimski katekizem z umorom: »Zločin najtežje vrste stori vsakdo, kdor v zakonskem življenju z medikamenti prepreči spočetje ali odpravi plod, kajti takšno dejanje je enako brezbožni zaroti umora.«

Neverjetna in nesmiselna označba preprečevanja zanositve kot umora se je dotaknila tudi posvetne kazenske zakonodaje. Za številne ljudi so bile posledice strašne. V »Kazenskem zakoniku« cesarja Karla V. iz leta 1532: 133. člen kazenskega zakonika kaznuje preprečevanje zanositve s smrtno kaznijo, namreč z obglavitvijo za moškega in utopitvijo za žensko.

Frankovska knjiga pokore Hubertense: kazen je doletela tudi tiste zakonce, ki so v spolnosti uporabljali drugačen položaj od tistega, kot so jim ga predpisali menihi, če je bil npr. mož spodaj in žena zgoraj. Takšen položaj je veljal za posebno obliko pohote in za oviranje zanositve.

Od 8. stoletja dalje je bilo spovednikom naloženo, da morajo vernike v spovednici izrecno izprašati glede preprečevanja zanositve. Temeljni točki sta bili splav in preprečevanje zanositve. Vprašanja, ki so bila namenjena zakonskim možem, so se glasila takole: »Si se s svojo ženo ali s katero drugo paril od zadaj, kot to počnejo psi? Če si se, potem ti nalagam deset dni pokore ob vodi in kruhu.«

Teolog Albertus Magnus je bil velik sovražnik žensk. Takole je trdil: »Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena narava defektna in pomanjkljiva.«
Tomaž Akvinski na več mestih ponavlja izračun, ki ga je v 4./5. stoletju opravil že Hieronim, da namreč deviški prejmejo stoodstotno, vdovci šestdesetodstotno in poročeni tridesetodstotno božje plačilo.

Zaradi »defektnega razuma«, na kakršnega, razen pri ženskah naletimo »tudi pri otrocih in duševnih bolnikih«, ženska po mnenju Tomaža Akvinskega tudi ne more biti priča pri podpisovanju oporoke. Tudi otroci morajo upoštevati izbornejšo očetovo kakovost: »Očeta je treba bolj ljubiti kot mater, saj je oče aktivni, mati pa pasivni ploditveni princip.«