Dobili smo vlado, ki za udejanjanje svojih direktiv uporablja zastraševanje. Predsednik vlade in njegovi pribočniki s svojimi izjavami in dejanji poskušajo med ljudi razširiti strah. Če ne bomo sprejeli, kar nam nalaga vlada, se bomo morali soočiti s hudimi posledicami, nam pravijo. Ni nobene druge možnosti, še dodajo. Hkrati vlada napoveduje ukrepe (in brez odločnega nasprotovanja ljudi bodo ti nedvomno postali realni), s katerimi se bo razlika med revnimi in bogatimi še povečala. Srednji sloj bo postopoma (ali pa ne tako postopoma) izginil, ostala bo le še množica revnih in peščica bogatih. Do takšnega zaključka lahko pride vsakdo, ki zna sešteti ena in ena. Vlada grozi lastnemu ljudstvu, obenem pa deluje zoper obče dobro in ogroža (socialno) varnost državljanov. Zastaviti se mora vprašanje legitimnosti takšne vlade.

Po enem kriteriju (denimo tistemu, o katerem je razmišljal Thomas Hobbes) je neka vladavina legitimna (kar pomeni, da od svojih podložnikov upravičeno zahteva poslušnost), kadar poskrbi za družbeno varnost ljudi, ki jim vlada. Kadar vlada začne groziti ali rušiti stabilnost v državi, ko so njeni podložniki zaradi nje na slabšem, kot bi bili sicer, postane oblast nelegitimna, upor zoper njo pa (u)pravičen in smiseln. Aktualna slovenska vlada, ki grozi, že ogroža stabilnost in varnost, širi nezaupanje in strah, zaradi česar izgublja legitimnost.

Učinek ukrepov, ki jih napoveduje vlada, bo namreč najverjetneje naslednji: povečanje brezposelnosti, zaradi ukinitve vrste prejemkov, ki so namenjeni bodisi socialno šibkim ali drugače prikrajšanim državljankam in državljanom, pa se bosta povečala negotovost in stiska ljudi; delodajalci bodo lažje odpuščali delavce, kvalitete zdravstvenih storitev bo upadla, ljudje bodo še manj izobraženi (k temu bodo prispevali ukrepi na področju šolstva, kjer se že napoveduje povečanje števila učencev v razredu in večje število ur za polno delovno obveznost učiteljev) … Hkrati pa se na obzorju že zarisuje nova (in še ostrejša) delitev ljudi na tiste, ki bodo imeli dovolj sredstev (in tudi za to, da bodo ti ljudje še naprej imeli dovolj sredstev, že skrbi vlada, saj se zelo trudi, da zategovanja pasu pripadniki bogatega sloja ne bi izkusili na svoji koži) in si bodo socialne in zdravstvene storitve ter izobraževanje lahko privoščili, in na tiste, ki sredstev ne bodo imeli in bodo ostali zunaj institucij, ki naj bi sicer delale v obče dobro. Vse to nas gotovo ne more navdajati z optimizmom.

Pa vendar sedaj ni čas za strah. Ni čas za to, da se predajamo obupu in tarnanju ob pričakovanju težkih dni, ki nas čakajo.

Vsaka avtoritarna oblast namreč potrebuje zlasti ljudi, ki jih je strah, ljudi, ki se bojijo. Voditelj, ki hoče, da se ga ljudje bojijo, obenem noče, da bi ljudje razmišljali. Noče pokončnih in samozavestnih, inteligentnih in pogumnih podložnikov. Hoče podložnike, ki molčijo, ker se bojijo za svoje življenje in če bodo imeli dovolj, da bodo dali nekaj v skledo.

Edino učinkovito orožje zoper takšno oblast je neodvisna in glasna raba uma.

Sedaj ni čas za strah, saj je čas za razmišljanje in javno rabo uma. Je čas za solidarnost in zaupanje in ustvarjanje novih skupnosti, ki bodo temeljile na njiju. Najprej pa je treba temeljito razmisliti o tem, kar se nam dogaja v skupnosti. Čas je torej za predano delo za obče dobro. Za javno besedovanje, ki se ne ustraši razmišljanja o možnosti drugačnega, boljšega sveta. Ni čas za ure in ure lenobnega posedanja pred TV zasloni in za nakupovanje brez meja, ki človeka spreminja v zombija. Namesto tega bo treba nekaj (ponovno) ustvariti. Skupnost bo (šele) treba iznajti. Vendar se pri tem ne moremo zanesti na nikogar drugega kot nase. Nihče ne bo tega opravil namesto nas. Vsakdo se mora vključiti. Predolgo smo poslušali o demokraciji – čas je, da jo začnemo ustvarjati, da jo zaživimo. Toda ne smemo pozabiti, da ni demokracije brez svobodne (javne) rabe uma, kot je pred dobrima dvema stoletjema pokazal Immanuel Kant. Izhod iz nedoletnosti in pasivnosti je mogoč, toda le kolikor se človek odloči zanj. Odločiti pa bi se moral, saj je vztrajanje v nedoletnosti nemoralno in škandalozno in največja ovira demokraciji. Demokracija namreč ne more biti darilo, ki ga »pridnim« podložnikom podarijo oblastniki, ker jih je ena sama dobrota. Demokracija je mogoča ob dejavnem življenju ljudi v sodelovanju pri vodenju skupnosti. Mogoča je, ko se ljudje začnejo vesti kot politična bitja, se pravi kot bitja, ki so sposobna odločati o tem, kar zadeva občestvo. V današnjem času to postaja še toliko bolj jasno. Torej je to tudi čas izjemne priložnosti. Priložnosti za delovanje, kakršnega še ni bilo: za nova družbena gibanja, ki se bodo organizirala onkraj razmerij dominacije in bodo utelešenje ideje enakosti ljudi kot mislečih bitij. Za kar pa bo potreben tudi določen napor. Nič od tega ne bo nastalo samo od sebe. Prekiniti je treba z razmišljanjem, ki pravi takole: »Naj drugi odločajo namesto mene (na primer politiki v parlamentu, saj so plačani za to), meni in sodržavljanom pa naj pustijo uživati vsakemu v svoji zasebnosti (saj za to tudi plačujemo davke)« ipd. V demokratičnih občestvih bo strah pred oblastniki odveč, saj bodo imeli zadnji močno protiutež v ljudeh, ki bodo dobro organizirani in ne bodo dovolili, da bi skupnost in dobrine postala lastnina politikov, denarnikov, njihovih podpornikov ter podobnikov.

Ob tem velja opomniti še na nesmrtne besede Alberta Camusa, ki je malo po drugi svetovni vojni (v kateri je bil udeležen kot član odporniškega gibanja zoper fašizem) zapisal: »Resnični brezup se ne rodi tedaj, ko se človek sooča s trajno nesrečo ali pa ko nastane izčrpanost zaradi neuravnoteženega boja, temveč izvira iz tega, ko človek več ne ve, zakaj se sploh bojuje oziroma ali se je pravzaprav sploh še potrebno boriti. V svojem delu pravim preprosto to, da tudi kadar je boj težak, razlogi zanj ostajajo vselej jasni.«[1]