1. GRAN TORINO: O prijateljstvu in svetu idej

1. Spodaj je slika, ki je bila uporabljena za filmski plakat ter za naslovnico DVD-ja. Na kaj pomislite, ko pogledate to sliko? Kakšno bi lahko bilo njeno sporočilo?

2. Kako bi opisali odnos Walta Kowalskega do pripadnikov drugih narodov in kultur? Kaj se dogaja v njegovem odnosu z mladima sosedoma?
3. V prizoru, v katerem Sue nadleguje skupina mladih temnopoltih moških, Walt poseže v dogajanje in prepreči nadlegovanje. Zakaj po vašem mnenju Walt to naredi? -30.00
4. Kakšen bi lahko bil Waltov motiv, da se odloči pomagati Thau (katerega je kar nekaj časa klical »toad« [krastača, krota, zoprna, odvratna oseba], kar gotovo ni bilo ljubeznivo) poiskati službo in mu kupiti orodje, s katerim bo ta lahko opravljal svoje delo? ¸1.08.51
5. Kakšne občutke je v vas vzbudil prizor, v katerem je Kowalski neusmiljeno pretepel pripadnika tolpe, ki je grozila Thau?
6. Kaj se je dogajalo v odnosu med Waltom in mladim duhovnikom? Zakaj Walt sprva ni dovolil duhovniku, da bi ga klical po njegovem imenu? Kdaj, v katerem prizoru, se to spremeni? Zakaj se to zgodi? Zakaj po vašem mnenju duhovnik na koncu reče, da se je v odnosu z Waltom veliko naučil? 6.51, 18.02, 1.27.00
7. Kaj lahko poveste o odnosih znotraj družine:
1. med Waltom in njegovima sinovoma? 3.45
2. med Waltom ter vnuki/vnukinjo?
3. med Waltovimi vnuki ter njihovimi starši?
8. Prizor pri brivcu: kakšen pomen ima ta prizor glede na celotno filmsko pripoved? Kaj hočeta Walt in brivec sporočiti Thau? 1.10.25
9. Waltovo sklepno dejanje: bodite pozorni na besede, ki jih izreče na koncu. Kdo je bil Walt Kowalski in kaj je zastopal? Ob tem preberite še besedilo iz Platonove Države. 1.39.30
10. Waltova oporoka: kaj pomeni dejstvo, da Walt svoj avtomobil zapusti Thau (in ne na primer svoji vnukinji)? Kaj mu v njej še naroči in zakaj? 1.45.00

PLATON: »Prispodoba o votlini« (iz 7. knjige dela Država)

»In zdaj,« sem nadaljeval, »ti hočem pojasniti razloček med izobraženimi in neizobraženimi ljudmi z naslednjo primero. Zamisli si, da ljudje bivajo v nekakšni podzemeljski jami, ki ima v smeri svetlobe široko odprtino. V njej živijo od mladih nog z okovi na nogah in vratu, tako da se ne morejo ganiti in morajo nenehoma gledati naravnost predse. Svetloba jim prihaja od ognja, ki gori visoko za njihovim hrbtom. Med tem ognjem in prikovanimi ljudmi vodi zgoraj pot; vzdolž nje si zamisli nizek zid, podoben pregraji, ki si jo navadno postavijo gledališki igralci pred gledalci, da nad njo izvajajo svoje umetelnosti.

»Zamišljam si,« je odvrnil Glavkon.

»Ob tem zidu, tako si predstavljaj, nosijo ljudje razne stvari tako, da molijo prek zidu, med drugim tudi kamnite in lesene kipe ljudi in drugih živali, skratka, vse mogoče umetniške izdelke, pri čemer se nekateri pogovarjajo, drugi molčijo.«

»Nenavadna je tvoja primera, nenavadni so tudi ti priklenjenci.«

»Podobni so nam! Kajti ne vidijo ničesar drugega kakor svoje sence in sence drugih ljudi, ki jih svetloba ognja meče na nasprotno steno votline.«

»Seveda, če vse življenje ne morejo ganiti glav.«

»Isto velja za stvari, ki jih nosijo mimo njih?«

»Gotovo. Tudi od njih vidijo samo sence.«

»In ko bi se lahko drug z drugim pogovarjali, potem bi bili prepričani, da govore o resničnih stvareh, čeprav bi pogovor tekel le o sencah, ki jih vidijo.«

»Vsekakor.«

»In ko bi v njihovi ječi prišel z nasprotne stene odmev, kakor hitro bi kdo izmed mimoidočih spregovoril, bi gotovo bili prepričani, da govori mimoidoča senca.«

»Pri Zevsu, tako je.«

»Nasploh: ti ljudje ne bi imeli za resnično ničesar drugega kakor samo sence stvari, ki jih je izdelala človeška roka.«

»Nujno.«

»In sedaj pomisli, kaj bi bilo z njimi, ko bi se osvobodili, odvrgli okovje in bi se otresli nevednosti. Lahko bi se zgodilo samo to. Ko bi bil kdo od njih osvobojen in prisiljen, da takoj vstane, obrne glavo, zapusti svoj prostor in pogleda proti svetlobi, ko bi pri tem občutil bolečino in zaradi svetlobnega blišča ne bi mogel gledati stvari, katerih sence je prej videl – kaj misliš, da bi odgovoril, če bi mu kdo rekel, da je prej gledal samo prazne ničevosti, zdaj pa da je bliže resničnosti in bolje vidi, ker je njegov pogled obrnjen k resničnim stvarem? In ko bi mu tedaj kdo pokazal posamične stvari in ga vprašal, kaj pomenijo – ali ga ne bi s tem spravil v zadrego, ker je slej ko prej prepričan, da je bilo to, kar je prej gledal, resničnejše kakor to, kar mu zdaj kažejo?«

»Gotovo.«

»In ko bi ga prisilili, da gleda v svetlobo, bi ga zabolele oči. Zato bi se hitro obrnil spet k stvarem, ki jih lahko gleda, in bil prepričan, da so te jasnejše kakor to, kar mu zdaj kažejo.«

»Gotovo bi tako storil.«

»In ko bi ga kdo od tod s silo odvlekel k težko pristopnemu izhodu in ga ne bi prej izpustil, dokler ga ne bi pripeljal na sončno svetlobo, bi ga to gotovo vznejevoljilo in mu prizadejalo muke. In ko bi prišel na sončno svetlobo, bi imel oči polne blišča in ne bi mogel spoznati nobene od stvari, ki jih imamo mi za resnične.«

»Navaditi bi se moral, mislim, na svetlobo, če bi hotel gledati predmete tu zgoraj. V začetku bi najlaže prepoznaval sence, nato zrcalne podobe ljudi in drugih stvari v vodi, pozneje nje same. Stvari na nebu in nebo samo bi lažje opazoval ponoči ob svetlobi zvezd in lune kakor podnevi ob soncu in njegovi svetlobi.«

»Vsekakor.«

»Nazadnje pa bi lahko gledal ne le podobe sonca v vodi ali na kakem drugem predmetu, temveč sonce samo na njegovem prostoru in takšno, kakršno je.«

»Prav gotovo.«

»In potem bi lahko prišel do sklepa, da je sonce tisto, ki določa leta in letne čase, ki vlada vsemu vidnemu svetu in je počelo (začetek, izvor, prvi vzrok) vsega, kar je moč videti.«

»Jasno, polagoma bi se dokopal do tega spoznanja.«

»In dalje! Ko bi ga zdaj spomnili na njegovo prvo bivališče, na njegovo takratno znanje in na sojetnike – kaj misliš, ali se ne bi čutil srečnega zaradi te spremembe in se mu ne bi smilili tisti, ki so še ostali tam?«

»Gotovo.«

»In če bi takrat tam doli obstajale počastitve in nagrade za tistega, ki je mimoidoče stvari natanko prepoznal in si najbolje vtisnil v spomin, katere so šle mimo prej, katere pozneje in katere sočasno, ter tako najlaže sklepal na to, kar je imelo priti – ali misliš, da ga bo še mikalo po tem svetu in bo zavidal tistim, ki spodaj uživajo ugled in moč? Ali pa se mu bo godilo, kakor pravi Homer, da 'hotel bi biti za hlapca, za dnino bi garal pri živih' in raje pretrpel vse, kakor da bi živel v onem prividnem svetu?«

»Raje bo pretrpel vse, kakor da bi tam živel.«

»In potem še to premisli! Ko bi se tak človek znova vrnil v podzemeljsko jamo na svoj stari prostor, ali mu ne bi bile oči potem, ko bi prišel s sonca, zapolnjene s temo?«

»In še kako!«

»In ko bi moral spet tekmovati v prepoznavanju in razločevanju senc s stalnimi jetniki, čeprav so mu oči otopele in se mu bodo lahko šele po daljšem času navadile teme, ali se mu ne bi vsi smejali in rogali, ker se je s svojega pohoda v gornji svet vrnil s pokvarjenimi očmi? Rekli bi, da se ne splača taka pot. In če bi jih poskušal osvoboditi in odpeljati v gornji svet, bi ga ubili, če bi se ga lahko polastili in bi to lahko storili.«

»Prav gotovo.«

»Vso to prispodobo,« sem nadaljeval, »moraš sedaj, dragi Glavkon, kot celoto povezati z našimi prejšnjimi ugotovitvami. Vidni svet primerjaj z bivališčem v ječi, ogenj v njej z močjo sonca. Če si nadalje predstavljaš pot v gornji svet in seznanjenje z njim kot popotovanje duše v miselni svet, potem prav razumeš moje mnenje, ki ga želiš slišati o tem. Sam bog ve, ali je tudi pravilno. Moje mnenje je tole: v svetu, ki ga je moč spoznati, je ideja dobrega najvišja in je le s težavo spoznatna; če pa jo spoznaš, potem se pokaže, da je počelo vsega pravičnega in lepega; v vidnem svetu ustvarja svetlobo in njenega gospodarja, v miselnem svetu je sama gospodarica in nam pomaga do resnice in razumnosti; vanjo mora upirati svoj pogled vsakdo, kdor hoče razumno ravnati v zasebnem in javnem življenju.«

»Strinjam se s tabo, kolikor stvar prav razumem.«

1. Kako razumete Platonovo prispodobo? Zapišite nekaj idej, ki so se vam porodile ob branju.
2. Kdo so jetniki in zakaj menite, da Platon reče, da so podobni nam?
3. Kaj predstavlja zgornji svet?
4. Prispodoba česa je sonce?
5. Kakšen pomen ima podoba ognja pri Platonu? Kako razumete isto idejo v navezavi na enega sklepnih prizorov v Gran Torinu, kjer protagonist zase reče: »Me, I have light [beseda »light« lahko pomeni tudi ogenj]!«? 

2. Razred: razsvetljenstvo ali vzgoja za svobodo

Film: Entre les murs (2008), režija: Laurent Cantet.

Uvod

Film Razred na skorajda dokumentaren način prikaže vsakdanje življenje v razredu ene izmed francoskih šol. Že zaradi načina, kako se ga je režiser lotil, je lahko dobro izhodišče za razpravo o tem, kar je del vsakodnevnih šolskih praks in odnosov med vsemi, ki so v njih udeleženi (učitelji, učenci, starši …). Zgodba se zdi dokaj preprosta, celo minimalistična (prikazuje denimo življenje protagonistov, kakor se odvija izključno med zidovi šole in vse, kar izvemo o njihovem zasebnem življenju, izvemo iz situacij, ki nastanejo v učilnicah, na šolskih hodnikih ali na dvorišču), kar ima nek poseben učinek na gledalca (tudi o tem se velja pogovoriti z dijaki). Filmska pripoved govori o medsebojnih odnosih in pri tem ne poskuša odstraniti ali zamolčati tistega, kar je sicer del vsakdanjika, ni pa nekaj, o čemer se prav pogosto govori (bodisi ostane ob strani kot trivialno, nepomembno ali pa preprosto odveč, kadar se govori o šolah kot vzgojno-izobraževalnih ustanovah). Tako je v filmu prikazan nek izjemno dramatičen dogodek, katerega prva posledica je stopnjevanje napetosti v odnosu med učiteljem in učenci, druga pa je izključitev temnopoltega dijaka, ki bo zanj najbrž pomenila tudi to, da bo moral zapustiti Francijo in se vrniti v Mali (in to je tudi trenutek, ko filmska pripoved doseže vrhunec, saj režiser na prvi pogled nekako neprizadeto spremlja dogajanje). Natanko na tem mestu pa se zastavi ključno vprašanje: problem, ki je nastal, je navidezno razrešen; toda – ali je rešitev v resnici dobra? Kamera, ki pospremi izključenega dijaka in njegovo mater, ko zapuščata šolsko stavbo, nas pusti v razmišljanju o tem vprašanju. Film Razred je dober za razmišljanje ali refleksijo o tem, kar tvori del našega šolskega življenja. Dober pa je tudi kot izhodišče za pogovor o temeljnih vprašanjih, ki si jih velja zastaviti, ko se ukvarjamo z vzgojo in izobraževanjem. Takšen pogovor pa bi moral biti nepogrešljiv tako med učitelji, kot tudi med učitelji in učenci ter starši in vsemi drugimi, ki so udeleženi v procesu učenja v šolah.

Opomba:

V gradivu, ki sledi, se lotevamo analize oziroma kritičnega branja filma, in sicer tako, da se zaustavljamo pri posameznih sekvencah, pa tudi kadrih, in se ukvarjamo z detajli, ki sestavljajo kompleksno celoto. Ob tem je zapisanih nekaj iztočnic za razpravo oziroma sokratski dialog. Učitelj tukaj nima vloge razlagalca filma, ampak zlasti tistega, ki vztraja v zastavljanju dobrih vprašanj. K analizi filma predlagamo nekaj izbranih besedil, ki naj še dodatno pripomorejo h kompleksnosti in izčrpnosti razprave. Učitelj oziroma učiteljica jih lahko uporabi kadarkoli v razpravi, kjerkoli se mu oziroma ji zdi primerno to storiti.

Analiza filma:

Kako razumete naslov filma, katerega dobesedni prevod je tale: »Med zidovi« ali: »Med štirimi stenami«? Kaj nam naslov pove o zgodbi, ki smo ji priče? Ena od posebnosti filma je tudi zvok: v njem ni glasbe, nobenih posebnih zvočnih učinkov. Kaj ste še opazili o načinu, na katerega je posnet film? Kako bi opisali filmsko govorico, ki jo je ustvaril režiser? Kaj hoče z njo sporočiti? Kje vidite značilnosti te govorice v filmu (po čem je ta govorica drugačna od tiste, ki smo jo videli denimo v filmu Avatar)?

12:36-13:32

Učenje o novih besedah, učenci vprašajo učitelja, zakaj v primerih uporablja vedno ista imena (tista, ki jih imajo ponavadi belopolti ljudje). Zakaj nikoli ne uporabi kakšnega drugega imena, ampak vedno neka čudna imena? Učitelj odvrne, da ime, ki ga je uporabil (Bill) ni čudno, saj je bilo tako ime nekdanjemu predsedniku ZDA. Zakaj se učencem to ime zdi čudno (čeprav ga najverjetneje vsi poznajo)? V čem se pogledi učencev in učitelja razlikujejo? Zakaj se učencem zdi pomembno, da bi učitelj vsaj nekoliko spremenil imena, ki jih uporablja v primerih? Kaj bi se še spremenilo, če bi jih učitelj upošteval? Katera vprašanja se vam še zastavljajo ob tem prizoru?

13:55-14:37

Pogovor dveh učiteljev o tem, katere knjige bi bile primerne za učence. Kaj se zgodi v tem prizoru? Kako učitelj lahko ve, katere knjige bodo primerne in katere bodo 'pretežke' za učence? Ta prizor primerjaj še s prizorom proti koncu filma, kjer ena od učenk pove, da je prebrala Platonovo delo Republika. Na kakšen način vi veste, katere knjige so 'primerne' za vas in katere so 'prezahtevne'? Ali kdaj nadaljujete z branjem knjige, tudi če sprva menite, da je za vas prezahtevna? Kako se tedaj lotevate branja?

16:00

»Zakaj imperfekt indikativ?« – Učenje o pravilni uporabi glagolskih oblik. Učenci ugovarjajo, da nihče v resnici ne uporablja oblik, ki se jih učijo v šoli. Govorica, ki pripada »buržujem«, »snobom«, medtem ko »ljudje na ulici« govorijo drugače. Pogovorite se o pomenu besed »buržuj« in »snob«. Katere družbene oziroma razredne razlike (napetosti, nasprotja) se pokažejo v pogovoru med učiteljem in učenci o rabi jezika? Kakšen odnos imajo do učenja knjižnega jezika učenci in kakšen odnos ima učitelj? Na kakšen način se v vsakdanjih govoricah še kažejo razredne razlike med ljudmi?

32:00 -->

»Nekdo pri 70 lahko nekaj pove o svojem življenju, pri 13 pa nimamo ničesar povedati.« Komentirajte to izjavo. Se strinjate z njo? Za kakšno življenje bi sami rekli, da je zanimivo?

Kako poteka razprava v razredu? Kako bi opisali odnose med učiteljem in njegovimi učenci?

1. Ali v razredu vlada medsebojno spoštovanje?
2. Ali je v razredu prostor za svobodno razpravo?
3. Kakšno je vzdušje v razredu?

Pogovor o sramu. Slišimo naslednjo izjavo: »Mladi danes ne poznajo sramu.« Kaj menite o tem? Ali je sram potreben, da bi obstajali dobri odnosi med ljudmi, da bi med njimi obstajalo spoštovanje? Ali je v današnjem svetu sram postal nespodoben?

»Lahko te je sram zaradi svojega telesnega izgleda.« Ali je takšen sram v današnjem svetu pogost? Od kod izvira?

38:30

Pogovor učitelja z učenko. Kateri pridevniki bi ustrezali za opis učiteljevega vedenja v tem pogovoru?

-        razumevajoč

-        strog

-        pikolovski

-        nepopustljiv

-        dobrohoten

S katerimi od naslednjih izrazov bi lahko opisali vedenje učenke?

-        nepremišljeno

-        upravičeno

-        nepravično

-        lahkomiselno

-        pošteno

Pogovorite se o svojih izbirah.

41:27–46:00

»Pred dvema tednoma na zadnjem sestanku so učitelji predlagali sistem kazenskih točk za učence …« – Ponovno si oglejte prizor, kjer učitelji in predstavnica staršev razpravljajo o disciplinskih ukrepih.

-        Eden od učiteljev najprej reče, da opažajo na šoli naraščanje težav in da kazni nimajo nobenega učinka. Nato predlagajo nov sistem kaznovanja, o katerem teče razprava. Ali menite, da so se opaženega problema lotili na pravi način? Kako bi se reševanja tega problema lotili vi, če bi bili prisotni?

-        V kratki razpravi, ki v filmu sledi, se soočijo različni pogledi. Zapišite, kakšno stališče zagovarja posamezni govorec in kako to nasprotuje drugim. Ali se vam zdijo predstavljeni argumenti prepričljivi? Katera vprašanja se še zastavijo ob tem? Zapišite jih in se pogovorite o njih.

-        Kaj menite o sistemih kaznovanja (in nagrajevanja) v šoli, ki jo obiskujete? Ali se o tem kdaj pogovarjate s sovrstniki in učitelji? Ali menite, da bi se o tem morali več pogovarjati?

-        Kaj vam pomeni beseda »disciplina«?

-        Katera so pravila, ki bi jih morali ljudje sprejeti in spoštovati, da bi živeli v dobrih medsebojnih odnosih?

V razpravo učiteljev v filmu nenadoma poseže ravnatelj in začne drugo »še posebej pomembno temo«, ki se tiče avtomata za kavo.

-    Primerjajte obe razpravi. Kaj opazite?

-    Zakaj je po vašem mnenju režiser to drugo razpravo vključil v sekvenco?

-    Kakšno bi lahko bilo sporočilo te sekvence? Katera vprašanja odpira?

46:17–46:23

Učitelj pride v prostor, v katerem sta dve ženski, verjetno snažilki. Kaj opazite v tem prizoru? Kakšno je razmerje med temi tremi ljudmi? Ali lahko rečemo, da so enakopravni? Pojasnite svoj odgovor.

46:35–47:45

»Spoštovanje.« Kaj o tej temi pove učenka? Opišite, na kakšen način sama razume spoštovanje? Glede na to, kar ste videli v filmu, ali se njena dejanja ujemajo z njenim razmišljanjem v spisu? Kaj pa učitelj – ali se do svojih učencev vede s spoštovanjem? Na kakšen način vi razumete spoštovanje kot vzajemen odnos: med vami in sovrstniki, med vami in učitelji?

49:58

Branje avtoportretov. Wey: »Skoraj nikoli ne grem ven. Zunaj me nič ne zanima.« Kaj menite o tem?

53:49

Souleymane: »Če so tvoje besede manj pomembne od tišine, molči!« Zakaj in kdaj je tišina pomembna? Kdaj je tišina pomembnejša od besed? Navedite kak svoj primer.

54:50

Ravnateljev prihod v razred. Ravnatelj pozove dijake, naj vstanejo. Nato doda, da je to način, kako se pozdravi odraslega. »To ne pomeni podložnosti ali ponižnosti.« Kako naj bi učenci razumeli to izjavo? Kako ste jo razumeli vi?

57:06–1:02:30

Pogovori učitelja s starši in učenci. Opišite, kako potekajo. Kaj ste opazili? O katerih temah bi se učitelji, starši in učenci skupaj še lahko pogovarjali? Ali se v šolah danes pogovarjajo dovolj?

1:07:23

Carl: »Rad igram nogomet. Rad igram računalniške igre. Rad se igram z lepimi puncami. Rad imam počitnice na Antilih. Rad imam pomfrit, zouk in plesno glasbo. Rad gledam MTV Base. Rad imam svoje starše in brata. Rad imam svoje prijatelje in ponočevanje. Všeč so mi serije o trgovini s sužnji. Všeč mi je moja soseska. […] Sovražim, če ljudje jokajo brez razloga. […] Ne maram fantov in punc, ki se važijo. Ne maram obiskovati brata v zaporu. Ne maram tekmovanj talentov na TV. Ne maram politikov, vojne v Iraku [...] Ne maram prestrogih učiteljev. Sovražim matematiko, rasiste […] Sovražil sem šolo Paul Eluard. Tukaj mi je všeč.«

Kaj ste izvedeli iz učenčevega avtoportreta? Če bi bili učitelj, kaj bi ga še vprašali?

1:15:47

Pogovor o nogometu. Ali je beseda tekla zgolj o nogometu? Katere teme ste še zasledili v njihovem pripovedovanju? Na kakšen način so se učenci pogovarjali o njih? Kako bi se bi lotili pogovora o teh temah?

1:16:30 –>

Filmska pripoved vodi k dramatičnemu dogodku, katerega izid bo izključitev Souleymana iz šole in njegov verjetni odhod v Mali.

-        Zapišite vse elemente filmskega zapleta: kateri dejavniki so bili tisti, ki so pripeljali do zapleta? Kako se je to zgodilo? Kdo vse je bil udeležen pri dogodkih?

-        Kako je režiser prikazal dogajanje v razredu, ko se je med učiteljem in učenci vnel spor? S katerimi izjavami so udeleženci v tem sporu prispevali k razvoju dogodkov?

-        Kakšno je bilo »ozadje« te situacije? Poskušajte opisati širši družbeni kontekst, ki je omogočil takšen zaplet in razplet filmske zgodbe.

-        Ob tem razmislite še o pomenu idej, ki so zapisane spodaj:

o   V vsaki družbi obstajajo napetosti in konflikti, ki izhajajo bodisi iz razrednih, bodisi rasnih, verskih … (še sami spomnite še kakšnih?) razlik. Družba ima v svojem delovanju oziroma v delovanju svojih institucij vpisan tudi sistem pravil, s pomočjo katerih se poskuša zmanjševati ali nadzorovati ta nasprotja ali konflikte. Uporaba teh pravil začasno lahko sicer razreši nek konflikt, vendar pa ne preprečuje, da se ti konflikti ne bi pojavljali tudi v prihodnje.

o   Vselej bodo obstajali nadrejeni in podrejeni pripadniki občestva in vselej bodo obstajale razredne razlike. Drugače preprosto ne more biti.

o   Pripadniki manjšin se morajo v nekem občestvu zlasti prilagoditi načinom življenja in vedenja tega, kar je sprejeto od večine. Šele ko se bodo prilagodili do te mere, da med njihovim življenjskim slogom in življenjskim slogom drugih ne bo več opaznih razlik, bodo lahko postali enakopravni člani skupnosti in bodo imeli enake pravice.

o   Ideja multikulturnosti ne pomeni samo tega, da se morajo pripadniki manjšin prilagajati načinu življenja, ki ga živi večina, temveč tudi obrnjeno: tudi pripadniki večine bi se morali v svojem življenju prilagajati manjšini. Oziroma multikulturnost po definiciji pomeni sožitje in skupno bivanje različnih kultur. Če sem za multikulturnost, bi si moral torej prizadevati ne za poenotenost ali svet, v katerem bi bile razlike med kulturami zabrisane, temveč prav nasprotno. Prizadevati bi si moral za svet, v katerem bi bile razlike prisotne in spoštovane, pripadniki manjšin pa ne bi imeli nič manjše moči pri odločanju o skupnih stvareh kot pripadniki večinskega prebivalstva.

o   Mogoč je drugačen svet, v katerem ne bo izključevanja ljudi in njihovega potiskanja na rob skupnosti (bodisi zaradi njihove narodnosti, vere, premoženja, telesnih značilnosti …). V njem tudi ne bo uničevalne tekmovalnosti, ampak bo temelj medsebojno spoštovanje in solidarnost.

1:45:33–1:53:46

Souleymane pred disciplinsko komisijo. Opišite dogajanje.

Kako je režiser prikazal dogodek? S katerimi sredstvi? Oglejte si naslednje prizore in opišite, kaj vidite:

-        Souleymane in njegova mati sedita na hodniku v tišini.

-        V sobi, kjer sedijo člani disciplinske komisije, potuje od rok do rok steklena skrinjica in v njo mečejo glasovalne listke.

-        Souleymane in mati zapuščata šolske prostore. Kamera ju spremlja z zgornjega nadstropja skozi okno.

Katere ideje so se vam porodile ob obeh prizorih? Opišite občutke, ki ste jih pri tem doživeli.

1:53:47

Razplet zgodbe. Ali ima filmska zgodba razplet? Če da, kakšen je ta razplet:

-        za Souleymana;

-        za njegovega razrednika;

-        za sošolke in sošolce?

1:59:20–2:00:45

»Jaz se nisem ničesar naučila.« – Kaj želi po vašem mnenju učenka sporočiti učitelju? Kako ste razumeli njene besede, ki jih izreče v tem kratkem dialogu?

2:01:39

Sklepni prizor pokaže prazno učilnico. Kako ta prizor deluje glede na vsebino filma? Zakaj se film konča na tak način? Zapišite idejo, ki ste jo prepoznali v tem prizoru.

Branja:

Branje #1 – Immanuel Kant: Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo?

»Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti, ki je je kriv sam. Nedoletnost je nezmožnost uporabljati svoj razum brez vodstva koga drugega. Krivda za to nedoletnost pa je lastna, če vzrok zanjo ne zadeva pomanjkanja razuma, temveč odločnosti in poguma, da bi ga človek uporabljal brez vodstva koga drugega. Sapere aude! Bodi pogumen, uporabljaj svoj lastni razum, je torej geslo razsvetljenstva.

Lenoba in strahopetnost sta vzroka, zaradi katerih ostaja velik del ljudi svoj živ dan najraje nedoleten tudi še potem, ko jih je narava že zdavnaj oprostila tujega vodstva (naturaliter maiorennes); in zaradi katerih je drugim tako lahko prisvojiti si varuštvo nad njimi. Biti nedoleten je prav udobno. Če imam knjigo, ki ima zame razum, dušebrižnika, ki ima zame vest, zdravnika, ki zame presoja dieto, in tako naprej: potem se mi vendar ni treba samemu truditi. Treba mi ni misliti, če le lahko plačam; zoprno opravilo bodo že drugi opravili zame. In da gleda daleč največji del ljudi na korak k polnoletnosti ne le kot na nekaj zelo težavnega, temveč tudi zelo nevarnega, zato že poskrbijo tisti varuhi, ki so najdobrotljiveje prevzeli nase skrbno nadzorstvo nad njimi. Potem ko so svojo domačo živad poneumili in skrbno preprečili, da se te mirne stvarce ja ne bi upale tvegati koraka zunaj hojce, v katero so jih vtaknili, jim nato še prikazujejo nevarnost, ki jim grozi, če bi poskusile hoditi same. Seveda pa nevarnost ni ravno tako velika, saj bi potem, ko bi nekajkrat padle, končno le shodile. A primer te vrste le preplaši in navadno odvrne od vseh nadaljnjih poskusov.« (Kant 2006: 23)

Vprašanja za razpravo:

1. Kako Kant razume človekovo nedoletnost? Kako jo razumete vi? Zakaj Kant pravi, da je biti nedoleten prav udobno?
2. Zakaj je za samostojno rabo razuma potreben pogum?
3. Kakšni so učinki lenobe in strahopetnosti na ljudi? Ali se strinjate s Kantom, da večina ljudi vidi izhod iz nedoletnosti (in torej prehod k samostojnemu mišljenju) kot nekaj težavnega? Zakaj menite, da je tako?
4. Kaj pomeni reči: »Treba mi ni misliti, če le lahko plačam«? Ali pri človeku obstajajo odpori zoper mišljenje?
5. Kaj vam pomeni ideja razsvetljenstva?

Branje #2: Dušan Rutar: Učitelj kot intelektualec

»Demokracija v šoli zato nujno pomeni tudi spremembo vloge šolajočega se otroka, ne le učitelja. Če naj bo učitelj kot intelektualec demokratičen, mora biti tak tudi učenec. Danes pa v glavnem poznamo učence, ki so pred besedili v enaki vlogi kot učitelji v odnosu do njih, tj. šolarjev. Do besedila pristopajo kot nekakšne avtoritete, ki ga bodo osvojile in razumele na predviden način. Besedilo je zaradi tega molčeče in pasivno, namesto da bi govorilo. In šele učenec oz. bralec lahko s svojo aktivnostjo besedilu vdahne pomen, s tem pa ga tudi vrne v življenje, kot pravi Giroux. V šolah pa besedilom ne pripisujejo pomena niti učenci niti učitelji, ampak Veliki Drugi, na katerega se sklicuje tudi učitelj. Učitelji imajo zato občutek, da je pomen besedilom inherenten, zanj pa jamči Drugi kot nekakšna Velika Avtoriteta. Učenci se seveda nalezejo takega odnosa do besedil od njih in družbeni kodi se ohranjajo, saj tudi učenci vse bolj verjamejo v Veliko Avtoriteto. To po domače pomeni, da verjamejo različnim ljudem kot avtoritetam. Zastopniki in zastopnice oblasti so s tem dosegle, kar so želele: šola je oblikovala molčeče otroke v 'dobre' državljane, ki predvsem ubogajo.

Prevladujoči načini branja besedil v šolah zato podpirajo zlasti prilagajanje oz. konformizem otrok in učiteljev. Ne samo učencev, ampak tudi učiteljev. Slednji zaradi tega niso intelektualci, ampak so le administratorji, ki skrbijo, da se bo v otroške glave pretočilo 'pravo' znanje in 'pravi' pomeni, na 'prave' načine, ob 'pravem' času itd. Otroci se zaradi tega seveda ne bodo niti upali upirati 'avtoritetam' ter utrjenim 'pravilnim' družbenim kodom oz. 'pravim' interpretacijam sveta. Še naprej bodo verjeli, da Drugi zares obstaja in da zares obstajajo 'prave' interpretacije sveta. Obstajajo seveda le ljudje iz krvi in mesa, ki niso v nikakršnem privilegiranem odnosu do sveta in besedil.

Ni torej res, da otroci potrebujejo več vzgoje v šolskih klopeh. Prav nasprotno: vzgoje je v nekem določenem smislu še preveč, saj brez nje ne bi nastajali 'dobri' državljani. Otroci zato ne potrebujejo še več informacij in 'dejstev', saj jih je že preveč,  ne potrebujejo še več 'pravih' interpretacij. Potrebujejo pa več dialoga, disputa in kritične rabe uma, s katerim lahko postavijo pod vprašaj zlasti svoj transferni odnos do 'avtoritet'.

Šele učitelj kot intelektualec je sposoben dekonstruirati lastne učne postopke in interpretacije, ne pa, da se jih drži kot klop ali pijanec plota. In šele na ta način se v šolah lahko ponovno znajdeta etična naravnanost ter odgovornost do sveta. Šele kritično misleči dijaki in kasneje študenti bodo lahko razmišljali o bolj pravični in demokratični družbi, v kateri bi radi živeli. Ne bodo razmišljali na stereotipne in standardizirane načine ne bodo razmišljali 'pravilno', ampak bodo skušali biti kreativni, originalni, kritični, drugačni.« (Rutar 2002: 19–21)

Za razpravo:

1. Kaj vam pomeni sintagma »učitelj kot intelektualec«?
2. Kako izvajati demokracijo v šolah?
3. Kakšen je za vas pomen pojma avtoritete? Kdo vam predstavlja avtoriteto? Kakšen odnos imate do avtoritet? Ali je lahko človekov um avtoriteta? Razložite.
4. Kaj je »kritično mišljenje«? Kdo misli kritično? Ali se v šolah učite misliti kritično? Če se, na kakšne načine?
5. Kakšen bi bil »dialoški pouk«? Ali ste bili kdaj udeleženi v obliki pouka, ki bi ga lahko imenovali »dialoški«? Če ste bili, opišite svojo izkušnjo.
6. Kaj pričakujete od šolanja? Kaj menite, da od vašega šolanja pričakujejo vaši učitelji? In starši?
7. Kakšna bi morala biti po vašem mnenju šola prihodnosti?

Branje #3: Paolo Freire: Pedagogika upanja

»Kar me še posebno spodbuja k temu, da ravnam etično, je vedenje o tem, da moram – glede na to, da je edukacija po svoji naravi usmerjevalna in politična – vselej spoštovati učence [educands], ne da bi pred njimi poskušal utajiti svoja prizadevanja ali svojo utopijo. Zagovarjati neko tezo, pozicijo ali preferenco, zagovarjati jo iskreno in strogo, toda obenem s strastjo, hkrati pa spodbujati nasprotujoče govore in spoštovati pravico do izrekanja takšnih govorov – to je najboljši način poučevanja, ki vključuje dvoje: prvič, pravico do tega, da imamo svoje lastne ideje in celo dolžnost, da smo se zanje, za svoje vizije, pripravljeni 'prepirati' (namesto da se [pri pouku jezika] zgolj učimo sintakse nekega glagola, npr. glagola 'imeti'); in drugič, medsebojno spoštovanje.

Kakorkoli, spoštovati učence ne more pomeniti tega, da jim lažemo glede svojih idealov, in da jim poskušamo s svojimi besedami ali dejanji, praksami dopovedovati, da šola zaseda neko 'sveto' mesto, kjer nekdo samo študira, pri čemer naj študij sam ne bi imel ničesar skupnega s tem, kar se dogaja v svetu zunaj šole; ne more pomeniti tega, da učencem prikrivamo svoje izbire, kot bi imeti preference in izbirati, začrtati meje, odločati se, sanjariti bilo nekakšen 'greh'. Spoštovati učence pomeni na eni strani utemeljevati svoje izbire pred njimi in braniti le-te; na drugi strani pa pomeni pokazati jim druge možnosti izbire, in to vselej kadar poučujemo in ne glede na to, kaj poučujemo!

In naj se ne uveljavi prepričanje, da če sem denimo učitelj biologije, se ne bi smel 'odpraviti v druge vrste premišljevanja' – da bi moral zgolj učiti biologijo, kot da bi se dalo pojav življenja razumeti ločeno od njegovega zgodovinsko-družbenega, kulturnega in političnega okvirja. Kot da bi se dalo živeti nekakšno golo življenje na enak način, vključno z vsemi njegovimi razsežnostmi, tako v favelah (slumih) kot v predelih mest, kjer cveti blaginja! Če sem učitelj biologije, moram vsekakor učiti biologijo. Toda pri tem svojega poučevanja ne smem ločiti od sestave celote. […]

Moja skrb ni v tem, da bi poskušal zanikati politično in usmerjevalno naravo edukacije – zanikanje, ki bi ga bilo v tej zadevi nemogoče privesti do delovanja – temveč sprejeti, da je to pač njena narava, in živeti življenje v popolni konsistentnosti med mojo demokratično izbiro ter mojo prakso poučevanja, ki je ravno tako demokratična.

Moja etična dolžnost – mene kot enega od subjektov, enega od gibal prakse, ki nikoli ne more biti nevtralna – to je, prakse poučevanja – je v tem, da izrazim moje spoštovanje do razlik in idej ter stališč. Spoštovati moram tudi stališča, ki so mojim nasprotna, torej stališča, zoper katera se bojujem z vso resnostjo in strastno predanostjo.« (Freire 2004: 65)

1.     Zakaj Freire govori o etični dolžnosti v procesu učenja? Kako jo razume?

2.     Ko Freire govori o medsebojnem spoštovanju udeležencev v procesu učenja opozori na dvoje. Prvič, o iskrenosti in predanosti v zagovarjanju lastnih stališč. Drugič, o spoštovanju stališč, idej in pogledov ki so našim nasprotna. Komentirajte to njegovo idejo.

3.     Kaj vam pomeni beseda »utopija«? Kakšen pomen imajo utopična razmišljanja za proces učenja?

4.     Eno od prvih Freirejevih del je imelo naslov »Edukacija kot prakticiranje svobode«. Kakšen je po vašem mnenju odnos med izobraževanjem in svobodo?

5.     Šolanje za demokracijo – kaj bi to utegnilo biti? Kako bi to lahko potekalo?

Branje #4: Noam Chomsky: Odgovornost intelektualcev

»Intelektualci lahko razkrijejo laži vlad, analizirajo dejanja glede na njihove vzroke in motive ter pogosto skrite namene. Vsaj na Zahodu ta njihova moč izvira iz politične svobode, dostopa do informacij in svobode izražanja. Zahodna demokracija privilegirani manjšini omogoča prosti čas, priložnosti in izobrazbo za iskanje resnice, ki je skrita za tančico popačenj in napačnih predstavitev, ideologije in razrednega interesa, v luči katerih vidimo dogodke sodobne zgodovine. Odgovornost intelektualcev je zato veliko večja kot to, kar Macdonald imenuje »odgovornost ljudi«, pač zaradi posebnih privilegijev, ki jih intelektualci uživajo. […] Odgovornost intelektualcev je v tem, da govorijo resnico in razkrivajo laži.« (Chomsky 1997: 9–10)

1. Zapišite nekaj idej, ki vam pridejo na misel ob ideji odgovornosti intelektualcev.
2. V čem je razlika med »odgovornostjo intelektualcev« in »odgovornostjo ljudi«?
3. Kako vi, ki se boste v prihodnosti podali na pot intelektualnega dela, razumete Chomskyjevo izjavo, da je odgovornost intelektualcev govoriti resnico in razkrivati laži? Kako si boste vi kot bodoči intelektualci prizadevali ravnati odgovorno?

Navedeni viri:

Chomsky, Noam (1997): »Odgovornost intelektualcev«, v: Somrak demokracije, Ljubljana: Studia Humanitatis.

Freire, Paolo (2004): Pedagogy of Hope, New York, London: Continuum.

Kant, Immanuel (2006): »Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo?«, v: Zgodovinsko-politični spisi, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Platon (1995): Država, Ljubljana: Mihelač.

Rutar, Dušan (2002): Učitelj kot intelektualec, Radovljica: Didakta.