Britanski filozof Bertrand Russell je v nekem razgovoru, bilo je leta 1959, beseda pa je tekla o religiji, dejal tole: Človek ne bi smel verovati zato, ker je vera uporabna in koristna, ampak bi moral verovati samo, če je resnica, če je resnična. Torej bi ga vsekakor morala zanimati resnica, ne pa uporabnost in koristnost vere oziroma religije; ljudje na primer pravijo, da verujejo, ker potem laže živijo, ker jim vera pomaga premagovati vsakdanje težave.

Jezus Kristus prav gotovo ni živel lahkega in udobnega življenja in vera mu ni pomagala, da bi se izognil križu; prav nasprotno. Obenem je trdil, da je Pot, Resnica in Življenje. Russell je imel zato prav: neprimerno laže je živeti z iluzijami in laže si je lagati, kot pa se truditi živeti v resnici, z njo in brez iluzij. Vera v Jezusa je vsekakor vera v resnico, ki pa je nujno onkraj iluzij, zato sta korporativna religija in vera vsaksebi.

Vprašanje za danes je zato na mestu: Zakaj bi kdo v tem težkem trenutku želel biti ministrski predsednik v Sloveniji? Zakaj bi si kdo hotel nakopati jezo ljudi, ki bodo prizadeti zaradi ostrih varčevalnih ukrepov, ne da bi bili kaj krivi, saj za dolgove države prav gotovo niso poskrbeli sami? Obstajata samo dva možna odgovora: zaradi čiste želje po oblasti; zaradi srčnosti in volje do resnice.

Želja po oblasti je slaba in samouničevalna izbira, kajti ljudje, stisnjeni v kotu, bodo dosegli, da bo tak predsednik hitro tudi odšel, z njim pa bo morala oditi še vlada. In ljudje niso dali mandata vladi, da nad njimi izvaja oblast; naloga vlade je misliti nove ideje o skupnem življenju v prihodnosti, nove ideje o resnici, ne o iluzijah.

Druga izbira je dobra. Zanjo pričuje zlasti Jezus Kristus. Srce je v tem primeru del telesa, s katerim vidimo dlje in bolje kakor z očmi. Zakaj bi morali videti dlje in kaj naj bi sploh videli?

Videti bi morali trpeče Jezusovo telo, povsem deformirano telo boga, ki je postal človek. Ko bi ga zares videli, bi videli tudi to, kar je videla Marija Magdalena: Jezusa kot svetega duha.

Sveti duh nam pomaga narediti nekaj, kar ta trenutek najbolj potrebujemo; to potrebujemo bolj kot varčevalne ukrepe in izvajanje oblasti. Kaj nam torej pomaga narediti?

Odgovor lahko oblikujemo po ovinku, in sicer tako, da se najprej vprašamo, kaj ljudstvu te dežele prav zdaj ponuja JJ. Z lahkoto ugotovimo, da s svojo ekipo ponuja predloge, kako ljudem vzeti, kar imajo, pa tudi pozitivistično znanje, da je tako najbolj prav in do so ukrepi kratko malo nujni.

JJ se torej ponuja ljudem kot nekakšen tuzemski odrešenik, ki ve, kaj je treba narediti, da bo država odplačevala dolgove, ki si jih je sama nakopala, ljudstvo pa naj mu na tej poti, ki je domnevno pot resnice, sledi.

Jezus Kristus ponuja ljudem ravno nasprotno. Paradoksno ponuja odvzemanje. A Jezus ne bi odvzemal ljudem, kot hoče JJ, temveč bi odvzel tem, ki so ujetniki imaginarijev. In kaj bi jim vzel? Vzel bi jim same iluzije, napačne predstave, slabo artikulirano znanje, odvzel oziroma onemogočil bi oblastne drže in oblastne odnose, ki prav slonijo na iluzijah in se hranijo z njimi. Vse to bi kajpak omogočalo boljši in jasnejši pogled, s katerim bi videli dlje, in ne le do prvega ovinka.

Osnovno in daleč najbolj prepričljivo spoznanje o življenju in delu Jezusa Kristusa je namreč tisto, ki je danes vezano na liturgijo. Ob bližajočih se velikonočnih praznikih je zato zelo pomembno vedeti, kaj je liturgija. Pomembno je tudi zato, ker prav ta trenutek veliko Slovencev in Slovenk zgolj v strahu kot ovca trepeta pred volkom, ki ga zastopa vlada, sklicujoč se na medveda iz Bruslja in mednarodnih finančnih oziroma bančnih korporacij.

Liturgija čisto preprosto pomeni Jezusovo življenje. Vse druge definicije liturgije so slabše, oziroma so slabe. Jezusovo življenje že je liturgija, je Pot in je Resnica.

Spoznanje je zelo pomembno, kajti te dni boste slišali celo vrsto izjav, kako verniki verujejo v JK-ja in se mu zahvaljujejo, da jih je odrešil. Priča boste obredom in besedam, s katerimi naj bi se razsvetlili. Vse skupaj bo na las podobno spektaklu ali pa celo bo razkošen spektakel, ob katerem se bo porajalo vprašanje, kdo ga najbolj potrebuje in čemu.

Liturgija pa ne pomeni pasivnega sprejemanja – kako neverjetno so ljudje navajeni na pasivno prejemanje –, ampak pomeni aktivno življenje, kot ga je živel Jezus, ki tudi ni maral za spektakle.

In koliko je takih ljudi? Morda jih je peščica, medtem ko vsi drugi zgolj pasivno sprejemajo in obenem trdijo, da verujejo. A vera je aktivno življenje, ne pa verovanjsko izjavljanje ali izjavljanje o verovanju. Če rečem Verujem, še nisem naredil ničesar liturgičnega.

Liturgija se prične natanko z odpiranjem neskončni kreativni sili, ki je bog. Nadaljuje se z ustvarjanjem novih priložnosti za lastno samouresničevanje in z uresničevanjem same možnosti samouresničevanja, a za vse to so nujno potrebne ideje. Liturgija je zato izjemno pomembna, saj človeku preprečuje, da bi zdrsnil v depresivno ali celo samouničevalno razpoloženje brez idej, kako biti kreativen. Obenem ga dviguje in mu daje moči za nove ideje in za kreativno delo, ki je kajpak nekaj drugega kot pasivno sprejemanje. Pravzaprav si priložnosti človek daje sam z odpiranjem kreativni sili, liturgija je zgolj način, kako to naredi.

Kar seveda pomeni, da ni v nikakršni domeni cerkve. Daleč od tega. Izvrsten primer liturgije so filmi Andreja Tarkovskega, pa tudi izdelki, pod katere se podpisujeta turški režiser Nuri Bilge Ceylan in kitajski režiser Kar Wai Wong. Kaj je pri tem ključno? Natanko to, da liturgije ne smemo zamenjati s spektakli, za katere na primer skrbi ob praznikih RKC, z njimi pa prispeva k utrjevanju oblasti. Liturgija nima s spektakli in z oblastjo absolutno nobene zveze.

Prav tako ni v nobeni povezavi s tako rekoč obrednim razmetavanjem denarja, s katerim naj bi sicer varčevali, kor predlaga JJ. Ali je na primer že kdo izračunal, koliko nas stane 300 vojakov v Afganistanu vsak mesec? In kaj sploh delajo tam, zakaj bi tam morali biti? Me zanima, če bodo tudi oni dobili manjše plače, če bodo ob regres, če bodo porabili kaj manj dizla za tiste nesrečne osemkolesnike, zanima me, kje še bodo varčevali. In to so zgolj kaplje v morju porabljenega denarja, za katerega niti ne vemo, kam izginja.