Kralj Matjaž

Poglejmo si Evropo v globoki preteklosti, preden se pojaviše moderni človek. Takrat  namreč tukaj že obstajašeta dve neandertalski kulturi, severna in južna, poleg tretje, vzhodne kulture. Danes vemo, da Neandertalci ne beho kar izginili, ampak da jih nekaj malega nosimo s seboj v svojih genih, torej beho vse tri neandertalske kulture že osnova, ki zaradi kasnejše eksplozije prebivalstva postajaše skoraj neopazna. Največja novost novega rodu, ki prideše pred 45000 leti v Evropo ob otoplitvi in vzrok njegove velike razmnožitve beše simbioza s psom, kar zaradi večjega ulova ljudem omogočiše obvladovanje večjih pokrajin in širitev svojih naselij po Evropi. To toplo obdobje trajaše nekje okoli 15.000 let, potem pa približno 20.000 let trajaše ledena doba, ko se prebivalci umakneho na jug Evrope, predvsem na Helm, od Alp do Krima na Črnem morju, ter v južno Španijo. Vendar pa to sklepamo le na podlagi ostankov naselbin in ostajajo takratni nomadi dokaj onkraj našega obzorja. Gre za dve naseljeni ali pol-nomadski ledenodobni kulturi, od katerih ima vzhodna, helmska naziv Gravettienska kultura, tista zahodna, iberska, v Španiji in Franciji, pa Solutreanska kultura. Med ledeno dobo beše morje 100 metrov nižje, kar pomeni, da beše zemlja, ki je danes potopljena s severnim Jadranskim morjem, kopna in najbolj primerna za življenje, vse do Šibenika. Po koncu ledene dobe se moraho prebivalci umakniti pred napredujočim morjem in zaradi njihovega načina življenja prej jim najbolj ustrezaše bivanje v predgorju, ki jim nudiše zavetje tako pred vremenom, kot pred napadalci. Tako poseleho predgorje, kot venec  okoli Alp, na podoben način kot na najstarejšem izmed njih, na Ljubljanskem barju in sicer beše do danes najdenih okoli Alp približno tisoč mostišč ali kolišč.

Tudi drugje se dvigaše morska gladina in tam, kjer beše prebivalstvo prej gosto naseljeno, kot to beše v Severnem Jadranu, nastajaho v bližini večja naselja. Zaradi otoplitve klime se sploh odpiraše cela Evropa, ki beše prej pod večnim ledom, tako da prideše ponovno do eksplozije prebivalstva, povezane z njihovim širjenjem  s  pastirstvom in z obdelovanjem zemlje. Proti severu in zahodu srečavaho ribiške kulture, ki beho praviloma manjše in se harmonično vsrkaho v ljudstvu. Od Jadrana do Baltika (po starem: Venetsko morje) vodiše zahodni trak znane Jantarne poti, vzhodni trak pa potekaše od Grčije čez Trakijo –zahodno od Črnega morja - proti Latviji.  Proti vzhodu srečaho nomadska ljudstva in stiki ter mešanje kultur se še pospešiše, ko v nekem prazgodovinskem obdobju ljudje udomačeho konje in občutno povečaho domet svojih potovanj.

Približno 7000 let nazaj prideše do dramatičnega potopa Črnega morja, ki beše do takrat sladkovodno jezero. Ta potop povzročiše nova preseljevanja in mešanja prebivalcev. Hkrati pa se med nomadskim ljudstvi, ki beho že tako bolj patriarhalne narave, začenjaše ideološke razlage o krivdi ženskega svečeništva boginje matere Zemlje za potop. To boginjo čaščeho že od pradavnine na širšem območju tudi v obliki ptice in kače, kar je še danes opazno na slikah Device Marije, kjer jo spremljata golob in kača, kar je med drugim tudi navezava preko biblične Eve ter drevesa spoznanja.

Na spremenjeni in potopljeni jug Evrope se po vzhodni jantarni poti priseleho baltska pol–nomadska ljudstva in skupaj z domačini ter s pomorskim ljudstvom Feničanov ustvarjaho grško kulturo. Azijski nomadi, imenovani Skiti, se pomešaho z venetsko kulturo starega Helma, kakor poroča Herodot, ki jo imenuje Amazonska, zaradi njihovega starodavnega načina življenja, kjer imaho v naseljih glavno besedo ženske v nasprotju z nomadi, kjer zaradi težjih okoliščin življenja vladaše patriarh. Plod tega mešanja, pravi Herodot, je ljudstvo Sarmatov. Sarmati beše ime ljudstva, ki ohraniše venetski ustroj jezika, a sprejemaše mnoge nomadske navade. Na južni obali Črnega morja ljudstva, sorodna Tračanom in Venetom, ki jih Grki imenovaho Frigijci, začenjaho ustanavljati velike državo Hati, nekaj kasneje južno od  njih nastajaše Ur, prvo znano velemesto, če ne štejemo Vinče pri sotočju Save in Donave, ki je starejša nekaj tisoč let.  

Sarmati se večinoma kot nomadi seleho po vzhodni Evropi in Evraziji, v zaključnem obdobju Rima pa začenjaho opuščati nomadski način življenja ter se naseljevaho med že naseljenimi Veneti in Tračani. V 8. stoletju, kot poroča cesar Konstantin Porfirogenet , povabiše iz Bele Hrvaške (na Češkem) in Bele Srbije (v Lužicah) bizantinski cesar Srbe in Hrvate v Dalmacijo in Mezijo (današnjo Srbijo), kjer se naseleho in sčasoma vsrkaho med staroselce. Njihova narodna imena se ohranišeta že zaradi prestiža imen bojevniških, viteških narodov, ki se sčasoma razširiho na vse prebivalstvo, podobno kot v Franciji ime maloštevilnih Frankov prekrijaše Gale, podobno kot nosi danes dežela Lombardija ime po Langobardih in podobno, kot ime tatarskih Bolgarov še vedno obstaja, čeprav se Bolgari očitno pomešaho  s staroselskim prebivalstvom, saj govorijo današnji Bolgari neko različico slovenskega jezika.

Imena teh narodov so zelo ohlapna in vsi imaho še svoja dodatna rodovna imena, govoreho pa jezik, ki ga na njegovem najširšem ozemlju v starih časih imenovaho vedski jezik, ali vendski jezik, saj beše venec njihovega vedenja in pot, s katero lahko povedaho, kar vedeho in venčaho, kar ceniho, predvsem naravo in njene duhovno-snovne pojave, poosebljene v bogove. Vedski jezik beše jezik čaščenja narave in božanske sile, ki to vseskozi ustvarja, katere najboljša prispodoba je sonce, po starem slunice, sila, ki sije na svet, kjer vsi sinovi sonca lahko sejejo in po katerem se lahko selijo, kakor se jim sanja. In ta sveta in vesoljna sila, ki sije iz sonca in naseljuje svet, ki slavi svetlobo ter slovi po vsem vesolju, se v svetovnem smislu razjasni v siju in sili slunca, v soju severa in lunce, na tleh pa odseva v telesih, ki s kolesjem življenja veselo naseljujejo sela, smiselno okoli osi poseljeno zemljo, ter v zemlji odseva v zeli in semenih. Ta jezik nastajaše počasi, kdaj pa dobijaše to ime, se seveda ne ve, morda je to povezano s kulturo žar, ki se od Alp razširiše po Evropi in Aziji vse do Indije, zaradi njene temeljne narave sežiganja mrtvih pa imamo o njej relativno zelo malo najdb, zato je natančno datiranje kulture same vprašljivo. V glavnem gre namreč za najdbe pepela v glinenih posodah, kakršnih je pri nas kar precej. Ker pa imamo zgodovinska poročila o žgalnih pokopih brez posodja, datacija žarnih najdb ne odgovori zanesljivo na vsa vprašanj o tej kulturi. Poleg tega imena pa seveda vsak lokalni govor nosiše svoje posebno ime po pokrajini ali rodu in v toku časa se izvor in pomen imena zabrisaše.

 Kdaj natančno se imenu vedskega jezika priključiše še prvi del ter tako tvoriše slo-vensko ime, in ali ta izvira iz sile ali sela, slova ali slave, ne moremo z gotovostjo trditi, izraz slavje pa je vendarle najbolj obsežen in morda zato bolj izvoren. Glede na dokaj pozen pojav v zgodovini, sklepa že prej omenjeni Curta, da izvira izraz Sloven šele iz časa soočenja z Rimom. Vemo, da v dobi cerkvene slovenščine to ime vzcvetaše in takrat razlagaho njen izvor v izrazu slovo – beseda, in to takrat razumeho kot nasprotje ne-slovensko govorečih Nemcev. Vendar pa v antiki na dokaj širokem področju ob Renu živeše ljudstvo, ki samo sebe imenovaše 'Nemeti' in prav lahko bi se njihovo ime razširilo čez ostala sorodna ali zavezniška ljudstva. Poleg tega v sanskrtu, ki ima ustroj spreganja glagolov enak slovenskemu, tako glagol 'nemeti', kot glagol 'veneti' pomenita 'slaviti, venčati', tako da etimološka razlaga izraza 'slovensko' s slovo zaenkrat ostaja le ena izmed možnosti.

Vendar pa je lahko takšna razlaga staro cerkveno slovenskih očakov imena Sloveni odmev iz starejših časov, ko se, kot pravi Curta, Vendi začenjaše identificirati kot častilci svojega lastnega boga v nasprotju z rimskimi bogovi, in sicer še posebej, zaradi njihovega zasužnjevanja s strani RImljanov.

Možna je namreč tudi povezava imen 'Veneti, Sloveni' z imenoma dveh glavnih bogov v teh krajih in sicer boginje ljubezni, življenja in smrti z imenom Una (Ona, Ena), po latinsko Venus, kasneje Venera in Vesna imenovane, kot še z mnogimi drugimi imeni in različicami simbolizma, kot Bendis, Tana, Deva, Živa, Rejtja itd, ter po drugi strani Silvana, njenega partnerja, s podobno mnogimi imeni in niansami lastnosti, večinoma pa zavetnika gozdov, izvirov in živali. Pod istim imenom ga časteho v Italiji, v Grčiji je enemu najstarejših bogov, slavilcev boga Bakha  Dioniza ime Silen, v Srbiji časteho Velesa, v Kvarnerju pa v najstarejših časih časteho Bindusa. Morda je sprememba imena jezika iz vedsko, vendsko v slovensko delno povezana tudi s premikom družbe iz osrediščenja v ženskih boginjah v moške bogove. V mirnejši daljni preteklosti ljudje časteho naravo bolj v njeni ženski, nežni vlogi, medtem ko se po množični uporabi kovin za orožje začenjaho bolj zanašati na njenega partnerja. Z novimi časi pa so prišla nova imena ali nove različice starih imen.

Ne smemo tudi pozabiti na osnovno razlago imena in sicer da gre namreč za sestavljanko slunice – venci, tisti, ki venčajo sonce, soncovenci, soncoslavci.

V tem pogledu pa je zanimiv vir bavarskega zemljepisca iz 9. stoletja, kjer je zapisana češka legenda o prvem kralju 'Servijanov', Munžiku ali Mužiku. O istem mitu poroča arabski potopisec Masudi, le da prebivalce v deželi kralja Munžika imenuje Vinjane. Tudi karantanski Sloveni imamo mit o prvem slovenskem kralju Matjažu, pravzaprav imamo o temu kralju, katerega mit je razširjen po vsej Evropi, še več mitov, kot drugi narodi, a naši marksistični ideologi to ime nespametno pripisaho nekemu madžarskemu kralju iz Celjanom sovražno nastrojene družine. Kot vemo iz zgodovinskih virov, recimo po Valvazorju ali Bavčerju, naši najstarejši predniki ne imaho kraljev, o zadevah razsojaho na zborih. Prvi kralji se pojaviho šele v keltski dobi. Keltska kultura se širiše iz venetskih vzhodnih Alp, kjer beho tudi rudniki soli. V legendah o kralju Matjažu nastopa uporaba soli kot neka prelomna točka med staro in novo dobo. Prvi slovenski kralj je hkrati tudi prvi srbski in prvi češki in prvi keltski kralj. To pomeni, da lahko mit o kralju Munžiku ali Matjažu ali Arturju pripoveduje o organizirani povezanosti keltsko-slovenskega ozemlja. Dejansko imamo pred nosom dokaze za to smelo in za sodobno znanost navidezno neresno trditev. A treba je le pogledati keltske kovance, ki se v času Aleksandra Velikega razširiše od Makedonije do Britanije, pa nam sorodnost in necentralizirana povezanost ozemlja ne more uiti.

Druga stvar, ki izhaja iz očitne povezanosti Keltov, Slovencev, Srbov in Sarmatov na venetsko kulturo z rudniki soli – in železa v vzhodnih Alpah, je kultura žarnih grobišč, se pravi vera v božansko moč ognja – sonca. V tem smislu je opazna tudi jezikovna podobnosti imen: Slovenci – Servijanci – Hrvati – Sarmati, oziroma Slavci, Selci, Kelti, Gali. Iz tega zornega kota so lahko to zgolj različne narečne oblike istega imena – slavilcev sonca, ki se je razširilo po vsej tedanji venetski Evropi. Ne smemo pa zamenjevati zadnjih obdobij in poimenovanj venetske civilizacije z njihovim izvorom ali pojavom, ki sega neprekinjeno od ledenodobnih prebivalcev in še od prej. Zadnji razcvet te civilizacije pred rimskim obdobjem se imenuje keltsko, lahko pa bi mu rekli tudi vseslovensko, pa tudi sarmatsko ali srbsko obdobje, kakor tudi na zahodu naše prednike radi označujejo za Indoevropejce ali Indogermane,  čeprav lahko celotno indoevropsko jezikovno skupino precej bolje razložimo s praslovenskim jedrom, kot z aktualnim jezikovnim deblom delitve na (bojda starejše) kentumske in satemske jezike. To keltsko –slovensko obdobje beše torej del zadnjega razcveta predrimske kulture, ki povezovaše vso Evropo in dežele vse do Indije. O tem pripoveduje tudi pesnitev Dyonisiaca, namreč, kako sredozemska vinska kultura zavzemaše svet od Helma vse do Indije in Etiopije. Vzporednice najdemo pri staroegipčanskem mitu o Uzru (grško: Osiris), ki v najstarejših časih razglašaše evangelij glasbe in vina. O slovensko-indijskih povezavah govorijo tudi genetske raziskave. Vse to pa se stika s slovensko bajko o Kurentu, ki rešiše prvega Slovenca po potopu z vinsko trto, Slovenec pa moraše Kurentu obljubiti, da bo trto vedno častil. In morda je tudi ime Vindov, Vendov, Venetov povezano s slovesnim pitjem vina pri slavjih in venčanjih, ime Kranjcev pa je poleg istopomenk venec – kranc povezano tudi z imenom Kurenta...

*krija – ena izmed mnogih slovenskih besed (bojda 40.000) katere sodobni slovenski slavisti iz različnih razlogov izbrisaho iz našega uradnega besednega zaklada. Njen pomen v Pleteršnikovem slovensko nemškem slovarju iz leta 1894 je 'razprava o določeni stvari'. Beseda je torej povsem slovenska, saj je razumljiva kot: nekaj, kar pokriva, krije določeno miselno snov.