Pri izpadih mnogoštevilnih takšnih nad maloštevilnimi drugačnimi me zmeraj zbode v oči neverjeten čustveni naboj, s katerim izvajajo svoje besedne ali beseda-je-meso-postalne pogrome. Če se odločiš trpinčiti svoja ušesa s poslušanjem njihovih blodenj, ugotoviš prav to – da gre za blodnje brez repa in glave, za trditve brez osnove in – kar je najbolj presenetljivo – da ti nikakor ne uspe najti razumnega povoda za tako osebno živčkanje.

Sam sem za mnoge reči in proti mnogim. Glede marsičesa sem pripravljen tudi poživčkati. A kadar poživčkam, gre brez izjeme za reči, ki se me osebno tičejo.

Po drugi strani mi gredo na živce tudi mnoge reči, glede katerih ne živčkam. Med njimi so na primer verske skupnosti – na živce mi gredo nepristransko vse po vrsti –, in trdno sem prepričan, da bi vse živo na tem planetu živelo bolje, če jih ne bi bilo. Pripravljen sem vložiti svoje besedne spretnosti (pisanje, javno in zasebno govorjenje) v boj proti njim, kar po svojih močeh tudi počnem. Ne pade pa mi na kraj pameti, da bi kuril njihove zblojene knjige, rušil s krvjo, znojem in odrekanjem zavedencev in sužnjev postavljena svetišča ali – bog ne daj – svečenikom izrezoval lažnive jezike in vernikom slepe oči. Moj odpor je sorazmeren okoliščinam. Osebno me verniki kot skupina ne ogrožajo, če me kdaj bodo, pa bom ravnal skladno s temi novimi okoliščinami.

Gromozanski čustveni naboj, ki ga izkazujejo vse vrste vedenja nestrpnežev do manjšin – od neprijetnih do smrtonosnih –, priča, da gre v vseh teh primerih za nekaj izrazito osebnega. A kaj je lahko osebnega v odnosu do ljudi, s katerimi ne živiš, se z njimi ne družiš, ki jih sploh ne poznaš, razen morda nekaj posameznikov na videz? Od kot smrtna zamera do ljudi, ki ne tebi ne tvojim bližnjim v življenju niso storili ničesar hudega in pogosto živijo tisoče kilometrov stran? Očitno zadeva ne izvira iz odnosa in izkušenj z njimi, ker jih ni; torej gre za nekaj globje duševnega, kar se odvija izključno v možganih nestrpnežev.

Kaj bi torej lahko bil duševni vzgib za sovraštvo do pripadnikov drugih ras? Do lepih, močnih in gibčnih črncev, ki tekajo sem in tja po s soncem obsijani, večno topli pokrajini, dosti plešejo, se smehljajo in crkljajo ter imajo stalen razgled na skoraj gola telesa soljudi? Do pridnih, usklajenih in veščih rumenokožcev, katerih dosežki so se vse do industrijske revolucije slišali (pripovedovalci pa so jih videli na lastne oči) kot znanstvena fantastika, in nam zdaj počasi spet postajajo vzor? Do Indijancev – hrabrih bojevnikov, drznih jezdecev in izjemnih stezosledcev, ki so znali preganjani in brez česarkoli preživeti v suhi, plenilcev in strupenih bitij polni naravi? Do spolno povsem nezavrtih Tihootočanov?

Pa sovraštvo do pripadnikov drugih narodov? Do južnjakov, ki si dovolijo ne garati od jutra do večera brez slabe vesti? Do Ciganov, ki ne le, da se ne grebejo za službo, ugled in materialne dobrine, ampak jim majhne reči, kot je npr. preluknjana nogometna žoga, prinašajo ure in dneve popolne sreče?

Seveda ne smemo pozabiti na sovraštvo do drugače verujočih. Muslimani so res zakrivili preživetje antičnih zamisli skozi mračni srednji vek, sedaj pa že lep čas plavajo v nafti, ki je bo pri njih nazadnje zmanjkalo, a to se povprečnega nestrpneža komaj dotakne. On sovraži vljudne, čisto oblečene muslimane, ki ga oskrbujejo s sadjem, zelenjavo, kebabom in izjemnimi slaščicami in katerih žene so doma, pokorne, priklenjene na kuhinjo in gole samo zanje. Sovraži tudi shirane bradate dolgolasce, ki namesto 'amen' rečejo 'om' in jim kljub temu, da jih je zelo lahko zastrašiti in pretepsti, nekako uspeva hoditi z malce neurejenimi, a lepimi dečvami, ki se zavzemajo za svobodno ljubezen, z mišičnjaki pa nočejo niti na pivo.

Kaj je torej v ozadju vseh teh sovraštev? Samo eno – zavist.

Istospolno usmerjeni so po tej razlagi pravkar izgubili bitko proti istospolno usmerjenim skrajnežem. Žalosten poraz, ki je in bo njim in njihovim otrokom povzročil mnoge težave in nevšečnosti … A vendar vas, spoštovani tovariši v boju proti nestrpnežem, lahko tolaži to, da se ti reveži že vse življenje borijo proti sebi, da v samozanikanju trpijo strašanske muke in da jih bodo z nezmanjšano močjo trpeli še naprej, dokler ne bodo umrli ali se predali – vam, ki ste to bitko že dobili. Njihovo repenčenje vam lahko služi kot opomin, kaj bi nastalo iz vas, če bi nekoč, ko vam je bilo najtežje, krenili po drugi poti …