Ljudje se večkrat nemočno sprašujejo, zakaj se oblastniki in kapitalisti ne potrudijo bolj, zakaj ne prisluhnejo ljudem, zakaj se ne znebijo besednjaka o dobičkih, gospodarski rasti, investiranju zasebnega kapitala in podobnem. Odgovor na njihova vprašanja je zelo preprost: ker verjamejo v kapitalizem, čeprav je ta dober zgolj za peščico, kar vsi zelo dobro vemo.

Zakaj potemtakem verjamejo vanj? Prvi odgovor bi lahko bil tale: vanj verjamejo, ker so indoktrinirani, zaslepljeni in jim je znotraj kapitalizma udobno. Toda obstaja drugi odgovor, ki je boljši: vanj sploh ne verjamejo, saj dobro vedo, kako brutalen je, ampak se zgolj pretvarjajo, da verjamejo, obenem pa verjamejo, da bodo ljudje verjeli, kar jim bodo pač povedali. Podobno otroci verjamejo v Božička, da ne bi razočarali svojih staršev, ki verjamejo, da otroci verjamejo vanj. Kapitalizem je namreč kot droga. Ko jo boste začeli uživati, je boste hoteli imeti več in več in več, za to pa vselej potrebujete nekoga, ki verjame.

A ni bilo vselej tako. Jacques Lacan je v zadnjih desetih letih svojega seminarja naredil odločilni konceptualni obrat in razvil diskurz kapitalista. Z obratom se ni dopolnilo le njegovo teoretsko življenje, temveč se je tudi sklenilo razmišljanje, ki ga je začel razvijati Freud v devetdesetih letih 19. stoletja.

Kaj se je zgodilo? Lacanov zadnji obrat je bil radikalen: mislim na prehod od koncepta diskurzivnega uživanja h konceptu idiotskega ali avtističnega uživanja. Zanj je značilno precej drugačno vedenje ljudi, značilna je drugačna raba jezika, značilni so novi simptomi, ki jih kapitalizem zelo potrebuje.

Dokončno je postalo jasno, da je Kapital simbolna fikcija, ki deluje le, če jo ljudje podpiramo, to pa delamo tako, da ji sproti prilagajamo vsakdanje prakse, verujoč. Še več: dokončno se je potrdilo, da je Kapital vzrok in učinek avtomatiziranih in avtonomiziranih razsežnosti socialnega in družbenega življenja ljudi.

V takem življenju ljudje vse bolj blebetajo, žlobudrajo, gobezdajo, čebljajo in žuborijo. Družbeno življenje dokončno ni več prostor, v katerem avtonomni ljudje ustvarjajo svetove po svoji meri, temveč je prostor z lastno avtonomijo, kar pomeni, da v radikalnem smislu ustvarja in podpira samega sebe, to pa zopet pomeni, da je vse bolj odvisen od Kapitala kot fikcije in kapitalističnih praks, ki so avtonomne in mašinske, neodvisne od ljudi. Diskurz kapitalista v nekem posebnem smislu ne potrebuje več ljudi, zato se zanje niti ne meni, saj potrebuje le še potrošnike, ki bebavo verjamejo v avtistični užitek v trošenju.

V taki perspektivi se rojeva in krepi povsem novo razmišljanje, obenem pa postaja logika liberalnega ali neoliberalnega kapitalizma neverjetno preprosta: če pride komu, ki je zaposlen v korporaciji, na misel ideja o družbeni ali socialni odgovornosti, se ga je treba po kratkem postopku znebiti. Zakaj? Ker njegovo razmišljanje ni dobro za delovanje mašine, ki se imenuje biznis. Paradoks pa je, da prav zastopniki biznisa vgrajujejo ideologijo družbene odgovornosti v sam biznis; odgovornost je seveda nova fikcija, ideološka megla, ki naj ljudem dodatno onemogoča jasen pogled.

Kar je dobro za biznis, je na dolgi rok avtoritarno. Sodobni državni kapitalizem kitajskega tipa to dokazuje vsemu svetu. In če bo prevladal, se bomo vsi znašli v svetu, v katerem bo nacistična ali komunistična avtoritarnost iz 20. stoletja zgolj spomin na nekaj okornega in majhnega.

Kapitalistični besednjak uporablja tudi slovenska vlada, ki nam prav te dni pripravlja paket ukrepov, ki jih moramo sprejeti ali pa bo odstopila, kot pravi sama. In zakaj bi se kdo vznemirjal, če taka vlada odstopi?

Prihaja namreč čas, ko se bomo odločali o veliko večjih zadevah, kot je varčevanje pri otroških dodatkih in pokojninah. Položaj, v katerem živimo, je namreč zelo odprt in zelo tvegan. Nihče nima najmanjše ideje, kaj se bo dogajalo na svetu v naslednjih petnajstih letih. Zagotovo je le to, da ne moremo živeti, kot smo živeli doslej. S kapitalizmom se bo definitivno nekaj zgodilo, pa če vlada užaljeno odstopi ali ne.

Ukvarjali se bomo s problemi, ki so skupni čisto vsem ljudem tega sveta, ne le s problemi posameznikov ali posameznih občestev. Čaka nas skupna usoda.

Čaka nas komunizem. A ne čaka nas kot obljubljeno obdobje, v katerem bomo vsi živeli srečno in zadovoljno. Daleč od tega. Kot sem pokazal v knjigi z naslovom Komunizem, nas čaka nekaj drugega. Čaka nas namreč, in to je res zelo pomembno, razmislek, povsem nov razmislek o skupnem življenju brez psihopatskih korporacij in brez podrejanja logiki biznisa oziroma profitov; to je komunizem.

Novi besednjak bi lahko zamenjal obstoječega, neoliberalističnega. A to se bo zgodilo le, če ga bomo razvijali, negovali in uporabljali oziroma širili. Če ga ne bomo, smo preprosto izgubljeni. Zakaj je to spoznanje tako pomembno?

Pomembno je natanko zato, ker nikakor ne smemo biti naivni. Teoretsko dobro vemo, kako deluje kapitalizem vsaj v nekaterih razsežnostih, toda v vsakdanjem življenju ljudje zares verjamejo v mite o Kapitalu, investicijah, ki prinašajo dobičke, gospodarski rasti. V tem je problem: zadeve delujejo in sprožajo empirične učinke, tudi če so povsem neumne in izmišljene. Vselej namreč živijo ljudje, ki verjamejo, da drugi ljudje verjamejo vanje.

Zadeva je v resnici še veliko hujša. Kapitalizem je sistem, kot sem pokazal zgoraj, ki deluje celo, če vanj nihče ne verjame. Lahko smo vsi cinični do njega in povsem proti njemu, pa bo še vedno cvetel (beri: pospešeno propadal). Danes preprosto ne moremo reči, da nismo del Kapitala in Kapitalizma, da za nas ne velja, kar velja za vse druge ljudi. V tej perspektivi je za nas izjemno pomembno, da skušamo razumeti iluzije o prihodnosti, ki nam jih prav te dni servira vlada, češ da bo življenje vseh že čez nekaj kratkih let boljše, če bomo prav zdaj nekoliko zategnili pasove.

Upam, da nihče ne verjame, da vlada to zares ve. Živimo namreč v časih, ko nihče ne more vedeti niti za nekaj mesecev naprej, kaj vse se bo zgodilo, kaj šele za nekaj let. Nihče v vladi ne ve, kako se bo preobražal kapitalizem in kaj bodo prinesle vremenske spremembe, kaj se bo dogajalo z naravo, kako se bodo organizirali ljudje in kaj bodo hoteli narediti zase, ne za vlade ali Kapital. Torej je čisto sprenevedanje trditi, da bo vse drugače že samo zato, ker bomo sedaj živeli nekoliko skromneje.

Morda sploh nikoli več ne bomo živeli tako dobro, kot smo živeli še nekaj let nazaj – zadeve so radikalno nepredvidljive in kaotične. Zlahka torej spoznamo, da se vlada spreneveda ali pa laže, da bi nekako ohranila vsaj minimalno družbeno stabilnost, da se ne bi vse skupaj kratko malo zrušilo.

Kaj torej vlada zares hoče, da verjamemo? To je glavno vprašanje.

Natanko tu deluje ideologija, kajti čisto mogoče je, da se bo vse skupaj mnogo hitreje zrušilo prav zaradi takega sprenevedanja. Družbena odgovornost namreč ne pomeni, da skušaš z drobnimi lažmi prihraniti ljudstvu šoke in travme, obenem pa mu z nasmehom na obrazu paraš drobovje, temveč pomeni, da poveš resnico v vsej njeni brutalnosti, potem pa skupaj zavihaš rokave.