Človek z vsaj trohico inteligence se te dni sprašuje, kaj je narobe s predstavniki vlade. Oni dan je tako nekdo na ulici pripomnil, da je JJ psihotičen, drugi pa ga je popravil, češ da je verjetno mislil, da je psihopat. Klinične diagnoze so seveda del vsakdanjega žargona, zato ne povedo dosti, je pa pomenljivo, da ljudje razmišljajo, da je z vlado nekaj hudo narobe. Kako se torej razvija zgodba?

Razvija se takole. Vlada ljudi, ki niti niso bili izvoljeni kot zmagovalci na volitvah, se očitno obnaša, kot da navadni ljudje ne znamo šteti do pet. Še huje: obnaša se, kot da smo same pokorne in podrejene ovce, s katerimi lahko dela, kar hoče, svoje zamisli in projekte pa nam obenem prodaja kot intelektualno mojstrovino in vrhunec najbolj prenikavega razmisleka.

In to tudi dela. Pravi nam, da bo varčevala tudi pri otroških dodatkih ter porodniških dopustih in subvencijah za vrtce, obenem pa z lopato meče denar skozi okno za razne službene avtomobile, letalo, ki že dolgo stoji na tleh, nekakšne osemkolesnike, ki jih sicer močno in zelo nujno potrebujemo, in lahko bi naštevali naprej.

A pomembneje je, da predstavniki ljudstva sploh ne predstavljajo ljudi, saj jim ne zmorejo ali nočejo razložiti, kakšna so resnična pravila igre, ki jo igrajo. V ozadju so namreč močni mednarodni igralci, banke, korporacije, razni klubi in druge združbe, ki preprosto narekujejo vladi, kaj mora narediti, ta pa posreduje pri ljudeh in verjame, da bodo tiho in da bodo pokorno sprejeli vse, kar jim bo naložila.

Morda pa ljudje te igre sploh nočejo igrati! Niso namreč neumni in niso naivni, zato lahko razmišljajo tudi bistveno drugače, kot očitno razmišljajo ali pa ne razmišljajo predstavniki vlade.  

Zelo preprosto sklepanje nam pove, da bodo ljudje verjetno preživeli krizo, saj so že marsikatero. Pisec teh vrstic je otrok socializma in že vse življenje posluša, da smo v krizi in da je treba varčevati, zato dobro ve, o čem govori vlada, saj je govorjenje o krizi del železnega repertoarja vsake vlade. Vedno je enako: krizo ustvarjajo tisti, ki jo sploh lahko, kajti navadni ljudje je ne morejo, saj garajo kot črna živina iz dneva v dan in pridno plačujejo davke.

Igro torej vselej zakomplicirajo ljudje, ki jo pozneje v glavnem odnesejo še s kakšno visoko odpravnino ali celo z nagrado. Samo razmišljajoči ljudje lahko spremenijo pravila igre, nihče drug.

Spremenijo jih z razmišljanjem, seveda, ki ni v nobeni zvezi s pritiski, da morajo univerze proizvajati eksperte, ki bodo pomagali gospodarstvu iz krize. Siljenje ljudi v skromnost in celo eksistenčne stiske prav gotovo ne bo pripomoglo k njihovi motiviranosti za delo in reševanje gospodarstva. Ljudje iz vlade bi se tega preprosto morali naučiti sami ali pa jih bo poučilo ljudstvo. Krize se namreč preprosto ne rešuje tako, kot si predstavljajo.

Sedaj je pravi trenutek, da se ljudje organiziramo, kot smo se na primer pred dobrimi dvajsetimi leti. Ne smemo dopustiti, da bomo narod hlapcev in to pred lastnimi vladarji, ne pred tujimi. Če vlada ni sposobna dojeti, da se mora nasloniti na ljudstvo in delati skupaj z njim, ne pa proti njemu, potem je morda res psihopatska, saj je za psihopatijo značilna tudi nezmožnost empatičnega vživljanja v drugega človeka in nezmožnost za vpogled v trpljenje drugega. Za psihopatijo je značilno tudi to, da ljudje s to motnjo ne upoštevajo drugih ljudi in njihovih pravic.

So potemtakem predstavniki slovenske vlade res psihopati in se ljudje z ulice v svojih diagnostičnih poskusih ne motijo? Klinično seveda niso; kdor bi trdil kaj takega, je neveden, obenem pa je morda še nepopravljiv cinik in zlonamernež. Toda zgodbe s tem nikakor ni konec. V resnici se je šele dobro začela.

Leta 1941 je izšla knjiga s pomenljivim naslovom The Mask of Sanity (Maska razuma), ki jo je spisal profesor psihiatrije Hervey Cleckley. V knjigi najdemo odlično izhodišče za razumevanje psihopatije, ki ni nujno klinična diagnoza, saj so njene značilnosti take, da jih lahko uporabimo ne le za razumevanje človeških osebkov in njihovega delovanja, temveč tudi za delovanje sistema, v katerem živimo, sistema, ki se kajpak imenuje kapitalizem.

Naj pripomnim, da je knjiga izjemno zanimivo branje zlasti v tistem razdelku, v katerem predstavi profesor psihopate, ki sicer živijo in delujejo kot: poslovneži, svetovljani, džentlemeni, znanstveniki, zdravniki in psihiatri, da ne bi kdo prehitro pomislil, da so psihopati vedno zakrknjeni zločinci.

Poglejmo značilnosti psihopatskega vedenja.

1. Površinska, klepetava, gostobesedna privlačnost, milina ali šarm.
2. Velikopoteznost, ošabnost, razkazovanje in dokazovanje lastne vrednosti.
3. Potreba po nenehnem dogajanju in nagnjenost k dolgočasenju.
4. Patološko prirejanje resnice oziroma laganje.
5. Ukazovanje drugim, kaj morajo narediti, in nagnjenost k manipuliranju.
6. Pomanjkanje kesanja, občutkov usmiljenja in krivde.
7. Površinsko, plitvo izražanje in doživljanje čustev.
8. Brezčutnost, neobčutljivost, vnemarnost in pomanjkanje vživljanja v čustva drugih ljudi.  
9. Parazitski življenjski slog.
10. Nezadostno nadzorovanje lastnega vedenja in delovanja.

Že s preprostim razmislekom o zapisanem zlahka ugotovimo, kaj se dogaja okoli nas in z nami, saj smo del kapitalizma, ki ima vrsto značilnosti psihopatskega delovanja. Vprašanje je le, koliko časa nameravamo vse skupaj prenašati in koliko časa smo se pripravljeni prilagajati takemu načinu življenja, kot ga narekuje neosebni kapitalistični stroj, ki mu je prav zardi neosebnosti za ljudi kratko malo vseeno.

Kot rečeno na začetku: inteligenten človek ni pripravljen prenašati česa takega niti tri minute.