Primer družine Vaskrsić je dejanska in simbolna točka, ki zahteva, da marsikaj premislimo na novo. Nekatere stvari po tem primeru preprosto ne držijo več oziroma niso več enake kot prej. Če je doslej veljalo, da ima država svoje represivne in ideološke aparate (glej: Louis Althusser), ki omogočajo nadvlado in oblast družbenih elit, potem zdaj lahko trdimo, da država postaja samo še represivni aparat kapitala.

Proces je seveda postopen in traja že kar nekaj časa, a primer družine Vaskrsić je lekcija par exellence. Je lekcija države “svojim” državljanom, ki jim s tem sporoča: smo samo še represivni aparat kapitala, smo “psi” kapitala in vas lahko pošteno “ugriznemo”.

Zakaj mislimo tako? Danes lahko govorite o državi in njenih predstavnikih skorajda karkoli, pa se vam ne bo skrivil niti las na glavi; tvegate edino zasebno tožbo, a to je že druga zgodba. Nekoč so ljudje za “napačen” vic o politikih frčali na Goli otok ali na kakšno drugo obliko prevzgoje. Danes lahko govorite o predstavnikih države in državi karkoli (sploh, če imate dobrega odvetnika), pa ne bo nihče niti pomislil, da bi se vas lotil kakorkoli prevzgojiti, niti z besedo niti z dejanjem.

Torej, načeloma lahko “šimfate” državo in njene predstavnike, pišete knjige, bloge, twitte in država ne bo niti s prstom mignila. Če pa ne “spoštujete” kapitala (kapitalu je povsem vseeno, kaj si o njem mislite ali govorite), kar z drugimi besedami pomeni, da ne plačujete obveznosti do kapitala, potem se bo nad vas zgrnil celotni državni aparat: sodišča, ministri, cela plejada državnih uradnikov, inšpektorji, rubežniki, policija, sodni izvršitelji, tudi vojska če je oziroma bo potrebno. Torej za 124 €, za kolikor ne boste dobili niti šolskih potrebščin za enega šoloobveznega otroka, tvegate pravi napad države, dobesedno z orožjem, če ne gre drugače. In to ne zaradi denarja, ki ste ga dolžni državi, pač pa zaradi denarja, ki ga dolgujete podjetju, torej kapitalu (če je podjetje v lasti države, to ničesar ne spreminja, gre pač za tako imenovani državni kapital, za katerim stojijo povsem konkretni ljudje in interesi).

Zakaj še je “napad države” na državljana Vaskrsića in njegovo družino zaskrbljujoč? Strinjamo se, da bi g. Vaskrsić lahko postopal tudi drugače, a to ne spremeni “argumentov” države in številnih novinarjev, da država, sodišča in drugi organi niso mogli postopati drugače, saj bi se posledično še bolj "razpasla" plačilna nedisciplina. A zakaj tega “argumenta” niso uporabili v tajkunskih zgodbah, ki niso ogrozile samo finančne discipline države (ste opazili spremembo diskurza: nekoč je imela disciplina pravi pomen predvsem v družini, šoli, vojski itd., danes je edino pomembna finančna disciplina), temveč so uničile cela podjetja in eksistenco deset tisočev državljanov ter se globoko zažrle v davkoplačevalski denar in s tem blaginjo celotne države. Za stotine milijard evrov škode se nihče od tajkunov z družino ni in se ne bo znašel na cesti (saj tega res nikomur ne privoščimo), za 124 evrov pa so domnevno ogroženi temelji države – pomota, ne države, pač pa kapitala. Država nam jasno sporoča, kdo je in kdo ni “objekt” njene represije oziroma: kdo je kapital, kdo ščiti kapital in kdo je objekt izkoriščanja (kapitala) in represije (države).

Zaradi vsega tega lahko mirno trdimo, da je država le še represivni aparat kapitala.

Še na kratko o ideoloških aparatih kapitala

Država je svojo ideološko funkcijo ohranila samo še za arhaične levo-desne obračune v parlamentu in v nekaterih medijih, na katere še ima nekaj vpliva. A ta ideološki boj je zgolj farsa demokratičnega diskurza. Pravo ideološko funkcijo je država že zdavnaj izgubila oziroma jo je prepustila kapitalu. In ta jo neverjetno učinkovito izvaja preko marketinško-medijske industrije. Klasični ideološki aparati države kot so družina, šola, cerkev in druge institucije, so danes bolj ali manj obrobnega pomena.

Danes ljudem možgane perejo strokovnjaki za marketing in zato se vsekakor splača prebrati knjigo Brandwashing (nekoč je bilo govora o brain washing, kar pomeni pranje možgan, danes možgane definitivno perejo blagovne znamke - brand washing) Martina Lindstroma, ki vam odkrito pove, da so danes blagovne znamke (brands) tiste, ki oblikujejo naš individualni in kolektivni čustveno-miselni svet.

Kdo edini kapitalu postavlja mejo?

Splača pa se prebrati še eno knjigo, najnovejšo knjigo dr. Dušana Rutarja z naslovom Komunizem (Za-misli, Ljubljana, 2011), v kateri pravi: “ljudje so meja, onkraj katere kapitalizem ne more.” In res, edino ljudje sami lahko postavimo meje kapitalu, če čakate na državo, da to stori, boste čakali zaman. Še več, država ščiti kapital pred svojimi državljani. Nekateri so to že izkusili, drugi še bodo.