1.0 – Čustvena odtujenost od narave

Najprej je bila narava. Kot njen del smo se razvili ljudje in se še razvijamo. Naši predniki pa so se že zdavnaj odločili, da ljudje nismo del narave, ampak nekaj drugega, posebnega, edinstvenega.

Kdaj je do tega prišlo, ne vemo. Morda že zdavnaj v prazgodovini, ko so Prometeji Soncu ukradli ogenj in ga skušali obvladati. Morda takrat, ko so volku ukradli mladiča in ga skušali spremeniti v ne-volka. Morda takrat, ko so Adami in Eve ugotovili, da jim je ogenj ukradel kožo, in se skušali spremeniti v bitja, odporna na mraz. Morda mnogo kasneje, po zadnji ledeni dobi, ko so postopek, ki je uspel pri volku, pričeli prenašati na vse živo, kar jim je prekrižalo pot. Morda pa v kakšnem drugem pomembnem obdobju, za katerega sploh ne vemo, da je bilo …

Da smo nekaj drugega, posebnega in edinstvenega, kot vse ostalo na Zemlji, sicer nikdar ni bilo mnenje vseh ljudstev. Tudi v ljudstvih, ki so takšno držo uzakonila, smo se zmeraj našli posamezniki, ki smo 'vedeli' nasprotno. Toda združitev tega prepričanja z lovsko-nabiralskimi, obrtnimi in kasneje poljedelsko-živinorejskimi spretnostmi je prinašala najboljše kratkoročne učinke. Ko je ljudstvo iz svojega kosa zemlje iztisnilo toliko hranilnih in drugih uporabnih snovi, da jih je pričelo primanjkovati, se je premaknilo drugam in tam ponovilo vajo. Posledice za needinstvene vrste bitij niso bile pomembne, prostora pa je bilo dovolj. In ko je isto ali novo ljudstvo spet prišlo na tisto ozemlje, je bilo to že skoraj obnovljeno.

Naše zajedanje planeta je starejše od zgodovine (ta se začne z najstarejšim ohranjenim pisnim virom). Lov do iztrebljenja vrst, požigalniško poljedelstvo, pasti, strupi, mreže, vezanje, pohabljanje in omejevanje gibanja živalim z ogradami ter rezanje vratov živalim, ki smo jih negovali od skotitve naprej, nas spremljajo iz časov, ko so nastajale babice najstarejših bajk, ki jih poznamo danes. Da lahko počneš vse to, moraš biti odtujen od živali in rastlin. To lahko počneš samo, če si prepričan, da so vsa ta bitja manj pomembna in manj vredna kot ljudje ter uspešno zatiraš sočutje do njih. Le korak od tega je prepričanje, da je tvoja družina, rod, pleme ali ljudstvo edinstveno, še korak dalje pa prepričanje, da si edinstven ti. Vse to smo že večkrat doživeli, nekateri tudi preživeli …

Vse bajke, ki jih poznamo, pričajo o strahu pred nedoumljivo, neobvladljivo in nepokorljivo naravo (ali bogovi, kar je ista reč v različici 2.0); izjema so tiste, ki se osredotočajo na medčloveške odnose in o ostalem ne govorijo. Odtujenost od narave ni lastnost meščanov 20. in 21. stoletja, ampak lastnost kmetov od prvega človeka, ki je posadil seme z namenom, da bo čez čas pojedel, kar bo zrastlo iz njega; ki si je torej prilastil celotno življenje te rastline.

Ljudi ni narava nikoli tako ogrožala, kot so jih ogrožale različne vrste zaščit pred njo. Stalna bivališča in oblačila nimajo samočistilnih sposobnosti, zato so bili ljudje umazani, polni zajedalcev, bolni in posledično šibki. Tega so bile in so še deležne tudi domače živali, vključno s telesnimi in duševnimi posledicami omejenega gibanja ter občasnimi pokoli, ko je v ogrado ali hlev prišla zver in ji niso imele kam ubežati. Pa rastline, kar naprej rezane, vezane, presajane, cepljene, zaščitene pred premočnim dežjem, soncem, vetrom ali mrazom, v loncih, nepovezane z življem okoli sebe, v mrtvi zemlji, v dolgočasnih monokulturah, brez sožitja s 'plevelom', ki so ga bile vajene prej. Šibki ljudje, obdani z izprijenimi rodovi šibkih, pohabljenih bitij, katerih preživetje je povsem odvisno od teh dvonogih 'bogov', če to hočejo ali ne. Že tisočletja se hranimo predvsem z gensko šibkejšimi bitji, tista, ki znajo poskrbeti zase, pa vedno bolj pospešeno iztrebljamo.

2.0 – Čutna odtujenost od naravnega

Tudi ta se je začela že zdavnaj, v času udomačitve ognja, s peko in kuhanjem hrane – brez česar ljudje danes marsičesa sploh ne moremo več jesti –, pa tudi delov za orodja in orožja, predvsem kovin. Nov razmah so takemu početju dali alkimisti, ki so pekli, kuhali in v različnih stanjih mešali vse mogoče. Niso sicer namešali zlata, temveč tu in tam kakšno razstrelivo, česar pa so bili njihovi meceni skoraj enako veseli – bilo je le malenkost daljša pot do zlata. 'Uspešna' vojaška tehnologija se je, kot zmeraj, prenesla v civilno. Umetne snovi so pričeli vse povprek mešati k naravnim ali pa jih z njimi kar nadomeščati. Nič ni bilo več varno pred njimi: gradbeni material, pohištvo, orodje in pripomočki, okrasje, oblačila, pa tudi zdravila, hrana in telesni deli. Ko je napočila industrijska doba, je to postalo obvezno. Skoraj nihče več se ni spraševal, ali je tudi potrebno in koristno ter ali ni nemara neznansko škodljivo …

3.0 – Odtujenost od odtujenega

Dvojne odtujenosti niso bila deležna le naša telesa, ampak ji ni ušla niti duševnost. Najprej so bile zgodbe, ki so jih naši predniki pripovedovali in poslušali, ne pa tudi doživeli. Mnogo kasneje pa so pričeli rodove 2.0 namesto življenja sooblikovati tudi šole, knjige in časopisi.

Ob vseh predhodnih pripomočkih za preprečevanje stika s planetom nas je 20. stoletje obogatilo še z raznimi tele-zadevami, zaradi katerih se vedno manj klešemo in oblikujemo v neposrednem odnosu do soljudi in drugih pojavov, vedno bolj pa posredno, predvsem ob podatkih in njihovih enosmernih neživih nosilcih. Vedno več naših doživetij predstavljajo podatki o doživetjih, pa tudi podatki o podatkih: vsebine knjig in časopisov nadomeščajo in dopolnjujejo vsebine filmov, televizijskih in radijskih oddaj ter neskončna zaloga krame na internetu … In ne le to; računalništvo, telefonija in internet so nam prinesli še možnost posrednega odzivanja na posredovane podatke o zadevah, ki so posredi med nami in naravo.

Želite kaj pripomniti? Torej ste 3.0 …

Neposreden stik z neokrnjeno, živo, vseobdajajočo naravo je postal nekaj, česar marsikdo ne doživi niti enkrat v življenju, mnogim, ki doživijo, pa pusti zgolj neprijetne spomine. Že jaz, ki to pišem, in vi, ki to berete, smo skoraj v celoti izklesani in oblikovani v protinaravnem vzdušju (1.0) ter v odnosu do nenaravnih pojavov in pojmov (2.0), še bolj pa bodo takšni rodovi za vami. Med vnetim iskanjem Marsovcev po drugih osončjih smo spregledali, da smo postali svoji lastni Marsovci …