Janković za opozicijo in alternativo
Ko Zoran Janković te dni vabi politične stranke k oblikovanju leve opozicije (ta se kajpak lahko imenuje tudi kako drugače, saj ni vgravirano v granit, kaj pomeni leva opozicija ali opozicija z leve), dobi navadni smrtnik za kratek trenutek vtis, da se bo morda zaradi tega v Sloveniji končno kaj pomembnega premaknilo na bolje in da nas ne bo več zgolj strah tega, kar napoveduje desna oblast in po kapljicah spušča v javnost grozilna sporočila, da bi se ljudje počasi navadili na vse hudo, kar jim pripravlja, kar pomeni, da jih pogojuje po načelih, ki jih je nekoč artikuliral ruski psiholog in nevrofiziolog Ivan Pavlov. Seveda lahko dvomimo, da se bo zgodilo kaj takega, na kar bi lahko sklepali na podlagi Jankovićevega poziva, kajti za resnično spremembo bi moral biti poziv bistveno drugačen.
Paradoks je, da bi moral biti poziv obarvan desno. Zadeva je namreč zapletena. Poglejmo, kako bi danes lahko nagovorili navadne ljudi (simptomatično je, da vedno znova nagovarjajo zlasti politike in pripadnike elit), k skupnemu delovanju v dobro te države in občestev.
Danes je edina zares močna alternativa neoliberalnemu prevzemanju in podrejanju sveta desničarsko sklicevanje na dediščino Jezusa Kristusa. Njihovo sklicevanje je problematično, ker je ideološko, zato je dobro pogledati na zadevo onkraj ideoloških okvirov, saj omenjeno sklicevanje vendarle ni čisto naključno, neproduktivno in nesmiselno. Kaj je torej storil JK, da je še danes njegova dediščina tako zanimiva in pomembna za ljudi in resnični trajnostni razvoj človeštva?
Za začetek je pomemben navedek iz Pavlovega pisma Rimljanom (Rim 4,17): Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Pomembno je ravno to, kar je zapisano čisto na koncu: … kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Drugo ime za tako ontološko dejavnost je kreativnost, za katero je zmožno vsako človeško bitje.
Če ljudje danes kaj potrebujejo, potem potrebujejo natanko kreativnost, saj jih bo v nasprotnem primeru kapitalizem dobesedno zasul z novostmi, ki so zgolj simulacije in reciklirane oblike istega, ter spremenil v povsem pasivne prejemnike dobrin, ki naj bi bile zanje dobre. In nikakor ni nujno, da predstavniki levih strank kaj bolje vedo, kaj je ontološka kreativnost, zato je njihovo sklicevanje na alternativo šepavo že na začetku, kajti alternative danes samemu sebi ponuja že sam neoliberalni kapitalizem.
Še bolj pa šepa v nadaljevanju. Ključna beseda za njegovo nadaljevanje je namreč pravičnost. Ljudje zelo dobro vedo, kako nepravičen je neoliberalni kapitalizem, pa če ima še tako prijazen obraz in če se politiki še tako lepo držijo. Ni jim treba ničesar razlagati, saj vedo, obenem pa vedo, da tudi drugi ljudje vedo, da je res tako. Možnosti za koalicijo so zato vezane na združevanje ljudi (ne le politikov in strank), ki vedo, da je temelj vsake demokratične družbe in vsakega trajnostnega razvoja pravičnost, ne pa leporečenje.
Na tem kraju se je zato treba spomniti znamenitega Derridajevega vzklika, da pravičnost zares razumemo šele, ko se premaknemo od sklicevanja na človekove pravice k sklicevanju na to, kar je božje v vsakem človeku.
Dodati mu moramo Jezusovo sporočilo, da lahko čisto vsak človek – natanko zaradi tega, kar je rekel Derrida – postane kralj. V tem je bistvo resnične demokracije in svobode človeških bitij. Demokracija zares zaživi šele s sklicevanjem na božje v človeku, s sklicevanjem na to, kar je presežek v njem in je za vsakega človeka isto, kar pomeni, da je zaradi tega vsak človek enak vsakemu drugemu. Očitno je, da je sklicevanje na pravico do drugačnosti dandanes prekratko; sklicevati se je treba na pravico do enakosti, ki je komunistična v strogem pomenu besede, kot sem pokazal v knjigi Komunizem, ki je pravkar izšla pri založbi Za-misli.
V demokratičnem občestvu vlada Jezus Kristus, vendar ne vlada zaradi razlogov, ki jih navajajo desni, temveč zato, ker je tudi sam podrejen najvišji avtoriteti, ki je bog kot neskončna kreativna sila. Sodelovati z Jezusom zato pomeni biti podrejen isti avtoriteti, ki jamči za enakost, demokracijo, odprtost in kreativnost vsakega človeškega bitja.
Jezus torej ni človek, za katerega verjamemo, da je umrl za nas in nas odrešil, ampak je človek, s katerim sodelujemo, da bi se odrešili, to pa je čisto nekaj drugega. Če se je danes treba obračati na koga, da bi ustvarili opozicijo ali alternativo, potem to zagotovo niso (samo) politiki, pri čemer ni pomembno, ali so desni ali levi. Pravzaprav se je treba obračati proč od politikov, k navadnim ljudem, k zastopnikom hendikepa. Ali ko je dejal sveti Pavel v prvem pismu Korinčanom (1 Kor 1,27): Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno.
Potrebno se je torej bojevati za družbeno enakost ljudi, ne za nove investicijske cikluse, kot radi rečejo politiki, gospodarstveniki in ekonomisti. Zakaj se je treba bojevati? Ker je tako prav in ker smo vsi ljudje dolžniki, kot je rekel Pavel. Kakšni dolžniki smo?
Ljudje smo dolžniki v duhu, saj je kreativnost neskončna. Toda lepota tega spoznanja je, da smo prav zaradi odplačevanja dolga deležni božje milosti, zato imamo še več volje do življenja, še več energije in smo še bolj voljni odplačevati dolg, ki je vselej v dobro vseh.
Odplačevanje dolga torej ne pomeni, da tvegamo bankrot, temveč velja prav nasprotno: bolj voljno odplačevanje prinese več milosti. Ali kot je zapisal Pavel v pismu Rimljanom (Rim 6,23): Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.
Danes je torej edina alternativa neoliberalnemu življenju življenje v Jezusu, ki je Dogodek. Kdor mu je zvest, že prispeva k demokraciji in pravičnosti, kajti jasno je bilo rečeno, da demokracija ni mogoča, če se zgolj trudimo biti dobri delavci, potrošniki in če se držimo zakonov, kot vztraja gospod Erjavec. Rečeno je bilo takole: Da se nihče ne more opravičiti pred Bogom s postavo, je razvidno iz dejstva, da bo pravični živel iz vere. (Gal 3,11)
Mar 19, 2012