Zanimivo je razmišljati o pripombah, ki jih imajo ljudje na različne avtorje, teoretike, znanstvenike. Človek dobi včasih občutek, da imajo absolutno pravico povedati mnenje o čemerkoli, pa če o tistem kaj vedo ali ne vedo ničesar.

Zakaj je to zanimivo? Zanimivo je zato, ker je znamenje neke strukturne in družbene spremembe, ki jo lahko imenujemo odsotnost subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve.

Še bolj zanimivo pa je razmišljati o ljudeh, ki branijo kapitalizem, češ da je v osnovi dober sistem, primeren za ljudi, čeprav v resnici ne vedo, kako deluje. A recimo za trenutek, da je res dober.

Potem sledimo argumentom braniteljev kapitalizma in ugotavljamo, da ne povedo ničesar takega, kar bi bilo boljše od Marxovih spisov, ki pa ravno ne dokazujejo, da je kapitalizem dober, saj temelji na izkoriščanju delavcev. In medtem ko je bil Marx s svojimi analizami prepričljiv, zagovorniki kapitala s svojim žargonom zagotovo niso.

Povedo namreč le tisto, kar jim dopušča sistem. Znotraj njega so sicer zelo prilagodljivi, zato nenehno spreminjajo svoje govore, a ti nikoli ne presežejo meje, ki jo postavlja in brani istem.

Trenutno je kapitalizem še vedno povsod okoli nas, zato je zanimivo razmišljati še o nečem. Ljudje so namreč  samoniklo prepričani, da se delijo kapitalisti na dobre in slabe. Dobri so kajpak v redu, zato se z njimi ni treba preveč ukvarjati, ker so tudi pošteni in moralni, kar pomeni, da delajo za dobro vseh ljudi, ne le zase. Problem so zgolj slabi kapitalisti, ki so tudi egoistični; to so tisti ljudje, ki so prestopili mejo.

Od kod torej ljudem prepričanje, da ustvarjajo probleme, za katere prav ta trenutek plačujemo izjemno visoko ceno, plačevali pa jo bodo tudi naši vnuki, slabi, egoistični, grabežljivi in moralno pokvarjeni kapitalisti, če je s kapitalizmom že sicer vse v redu? Kako so lahko prepričani, da je to res, in kako slabi kapitalisti na sicer svobodnih trgih sploh preživijo tako dolgo? Zakaj jih trgi, če so že tako svobodni, preprosto ne izločijo ali vsaj onemogočijo?

A to še ni vse. Naj mi kdo pokaže enega samega egoističnega, moralno pokvarjenega in zlega kapitalista, lepo prosim!

Katerega koli kapitalista boste izbrali, boste presenečeni, ko se boste z njim pogovarjali ob kavi na štiri oči. Zagotovo boste že po petih minutah ugotovili, da je zgolj inteligenten in razumem človek, ki skuša preživeti v trdem in neizprosnem svetu kapitalizma, kjer divja vojna, o kateri se nam, navadnim smrtnikom, niti ne sanja. Samo pomislite na besednjak, ki ga poslušate vsak dan: korporacije sistematično zavzemajo trge, kot da gre za okupacijo; na svobodnih trgih vlada ostra bitka za nove trge in potrošnike; ta ali ona korporacija je sovražno prevzela drugo korporacijo. Ali pa poslušajte svojega soseda: življenje je težko, trdo, surovo; ljudje egoistično tekmujejo med seboj za čim boljši položaj pod soncem; nenehno se je treba prilagajati drugim, zato ne moreš delati, kar bi zares rad.

Besednjak pove vse. Ljudje smo različni. Vedno smo bili in vedno bomo. Tu ni česa dodati.

Problem zato ni v moralno pokvarjenih egoističnih kapitalistih, ki vladajo svetu, ta pa je v odnosu do njih povsem nemočen. Problem je namreč v slepem, amoralnem in neosebnem kapitalizmu, ki vlada tudi njim samim, ne le svetu, kar je neprimerno huje.

V tej perspektivi je zanimivo ponovno razmišljati tudi o vsakdanji frazi, ki jo ljudje zelo radi uporabljajo: ničesar ne moremo narediti, da bi spremenili svet na bolje, saj nismo niti svobodni niti dovolj močni, zato je bolje, da spremembe prepustimo kapitalistom in ekspertom. Na prvi pogled se zdi, da je fraza problem, vendar ni, kajti za ljudi je zgolj izgovor. Če ne morem ničesar narediti, da bi bil svet drugačen, moj morebitni napor, da bi se sprememba vendarle zgodila, nima popolnoma nobenega smisla in je nerazumen. Torej je logično, da ne bom niti poskusil, saj sem inteligentno in razumno bitje.

Kaj pa dobimo, če zadevo obrnemo? In se vprašamo: Kaj pa, če kljub vsemu, prav zaradi svoje inteligence, lahko kaj spremenim?

To je prava nočna mora za marsikoga. Vprašanje namreč, na katerega je mogoče odgovoriti pritrdilno: da, morda pa res lahko kaj spremenim, kajti svet je narejen tako, da ima beseda strašno moč.

Torej ne govorimo o vojnah, kot govorijo ekonomisti, bančniki in menedžerji, temveč čisto preprosto o besedah, ki jih izrečemo glasno, kot je svetoval Kant: razmišljaj, o čemer hočeš in kolikor hočeš, to pa tudi povej na glas.

Problem je seveda v tem, da večina ljudi na glas še vedno ne upa povedati ničesar takega, kar bi lahko resnično postavilo pod vprašaj naravo in logiko kapitalističnega življenja. Sklepati smemo, da so prestrašeni, čeprav na pogled ni videti, da so res, saj naj bi bili zgolj prilagojeni. 

Na tej točki je pomembno psihoanalitično spoznanje, da je za človekovo vsakdanje delovanje odločilno to, v kar verjame.

Prav ta trenutek smo žalostne priče gigantskim poskusom reševanja bank in korporacij oziroma samega kapitalizma, ki ga lahko mislimo s psihoanalitičnim konceptom verjetja oziroma vednosti. Eksperti oziroma strokovnjaki se namreč vedejo, kot da popolnoma obvladajo situacijo, kot da jim je povsem jasno, kaj je treba narediti.

V resnici je položaj, v katerem so, zanje nedojemljiv. So kakor povsem vase zaprte osebnosti, ki ne potrebujejo nobene zunanje instance, do katere na primer pacienti v analizah vzpostavljajo transferni odnos. Hrbtna stran je seveda dejstvo, da take osebnosti niso zmožne za analizo. Ne zmorejo vzpostaviti transfernega odnosa do subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, kot poudarja Jacques-Alain Miller v svojem prispevku k razumevanju sodobne finančne krize (The Financial Crisis, 2008).

V takem svetu živimo: nekateri ljudje, pripadniki elit, so povsem posvečeni denarju, predani so mu, zato so tudi nezmožni za vsako analizo, kajti v takem stanju, poudarja Miller, je zanje resnica kratko malo brez vsakega pomena ali smisla.