Ste se kdaj vprašali, zakaj si politične elite v EU tako vztrajno, zagreto in na vse pretege močno prizadevajo reševati Grčijo pred bankrotom? Zakaj je Grčija tako pomembna, tako usodna (in ali je res), da se iz nje dela pravo tragedijo za vse nas? Zakaj se ji preprosto ne dovoli oditi iz te norije EU? Ena država manj, pa kaj in vsi bi bili bolj mirni ter srečni, ali ne?! Zakaj se jo kar ne zapodi iz elitnega kluba evro območja, če so Grki res tako nepoboljšljivi heretiki in hedonisti, da ne spoštujejo pravil, da živijo preko svojih zmožnosti, da lažejo in ponarejajo bilance…?

Tako močno se na tej prisilni pomoči in reševanju vztraja, da se bomo vsi skupaj zadolžili za nekaj generacij naprej; pa komu mar? Gre res zgolj za domino efekt ali je še kaj drugega zraven? Saj gre le za denar, za virtualno ustvarjen dolg, od katerega bodo imeli zopet koristi predvsem privatni upniki oziroma poslovne banke. Države bodo od tega imele zgolj dodaten minus v svojih bilancah, kar bo dodaten razlog in opravičilo za rezanje javnih izdatkov.

Dogaja se neverjeten absurd in paradoks, ljudstvo v Grčiji noče posojil, zavrača tuje reševanje, saj vedo, da gre hkrati in obenem tudi za njihovo zasužnjevanje. Še kako občutijo nadzor in izsiljevanje neizprosne trojke ECB (Evropska centralna banka) - FMI (Mednarodni denarni sklad) - EU, ki preko svoje marionete predsednika Papademosa uveljavlja svojo vojno napoved. Dogaja se tisto o čemer neoliberalci sanjajo mokre sanje; deregulacija trga dela, zmanjšanje plač za več kot 20%, 150.000 odpuščenih delavcev v javnem sektorju, zmanjševanje pokojnin, varčevanje predvsem na zdravstvu, šolstvo, kulturi, razprodaja javnega premoženja in deležev v podjetjih nafte, plina, vode in loterije. Skratka vse gre v maloro; ali skoraj vse z izjemo vojaških poslov. Ti cvetijo prav v obdobjih in razmerah, ko gre ljudstvu najslabše. Tisti, ki s tem služijo, poslujejo, trgujejo to zelo dobro vedo in znajo takšne pogoje svoje poslovnih priložnosti tudi ustvariti.

Gre res za pomoč in reševanje ali gre zgolj za dobro načrtovan biznis? Ne smemo namreč pozabiti, da imata francoski in nemški bančni sistem »v lasti« za kar 47,9 in 18,6 milijard dolarjev grškega dolga. Upniki medtem še kar veselo sklepajo posle, saj pogojujejo svojo dobronamerno pomoč z nenehnim povečevanjem vojaških izdatkov. Tako bodo v 2012 vojaški izdatki Grčije znašali 7 milijard EUR. Ko se povsod drugje zateguje pasove, krči in reže se planirani stroški za vojaške namene kar povečujejo. Je Grčija že v vojni ali se še pripravlja nanjo; to je resno vprašanje, ki si zasluži tudi resen razmislek. Postala je pravi poligon ekonomsko finančnih eksperimentov na katerem pridobljene izkušnje bodo lahko služile za druge potencialne države grešnice in morebitne upornice.

Gre za preprosto in dobesedno izsiljevanje Merklove in Sarkozyja, da mora Grčija v zameno za t.i. pomoč kupovati vojaško opremo. Grki si ne smejo več »privoščiti luksuza«, da bi lahko imeli dostojne plače, a prav tako jim ni »dovoljen luksuz«, da bi vsaj enako sorazmerno varčevali tudi na vojaških izdatkih. Prisiljeni so jih kupovati od Nemčije in Francije; tudi tisto kar vedo, da sploh ne bodo rabili. Pritiski se nadaljujejo in zgovoren je podatek, da znotraj NATO, zgolj ZDA porabi več za vojsko. V 2012 naj bi za vojaške namene namenili kar 3 % BDP. Tako so že kupili podmornice, tanke, vojaške ladje in drugo drago opremo te vrste. Šele v zadnjih mesecih prihaja to dejstvo na dan in si o njem upajo govoriti tudi veliki mediji v ZDA, Nemčiji in Italiji, čeprav so se veliki nakupi dogajali že 2008 in 2009, ko je bil premier Costas Karamanlis (desnosredinski vodja, prijatelj Merklove). Papandreou se je sicer trudil odpovedati že naročene nakupe podmornic, a so ga stisnili ob zid in pika na i za njegovo odstavitev je bila izražena volja, da se v Grčiji izvede referendum. Te demokratične volje ljudstva si evropski voditelji res niso mogli dopustiti in so ga preprosto zamenjali s svojim človekom ter prevzeli upravljanje celotne države.

»Je to Evropa, ki si jo želimo, cinična in oborožena do zob?«, se je spraševal Adriano Celentano celo na festivalu Sanremo.