Gibanje

Vseslovansko ali velikoslovensko gibanje beše močno prepleteno s socialnim vprašanjem in govorci na kongresu v Pragi leta 1848 resno razpravljaho o združitvi  z Italjani in Madžari v skupno federativno evropsko republiko. Tudi v Italiji, na Madžarskem in Nemčiji namreč takrat vrejaše. Vendar pa za razliko od italijanskih in madžarskih revolucionarjev vodilni nemški komunisti ne le, da ne hoteho sodelovati z vseslovenskim  gibanjem, temveč beho eni izmed njegovih najhujših nasprotnikov. Se pravi, da imaše pojem velike Slovenije, še predno se dodobra rodiše ( nedvomno pa obstajaše kot pojem in sicer pod takratnim imenom panslavizem )že takrat velike nasprotnike med državniki v Rimu in na Dunaju, kot smo ugotovili, poleg tega pa še v nemškem komunističnem gibanju!

To je na videz dokaj nenavadna podrobnost. Nasprotje med nemškim in vseslovenskim revolucionarnim gibanjem lahko docela poosebimo in sicer z Bakuninom, ter z njegovima velikima nasprotnikoma, Marxom in Engelsom. Bakunin beše izredno načitan in bister, povsem predan pravičnosti in zaradi svoje prepričanosti ter iskrenosti delovaše izjemno prepričljivo ter zato vedno napraviše s svojim nastopom na ljudi velik vtis. Engels pa beše sin industrijalca, kateremu beho odprti svetovni časopisi, na uslugo pa mu beše tudi Marx, morda zaradi svojega judovskega rodu sicer dokaj zamorjen, a pravi mojster pisanja dolgih stavkov, razumljivih predvsem zelo načitanim ljudem, vajenih goltanja debelih špehov (kakršnih med tovarniškimi delavci običajno ni veliko). Zgodba o odnosu med njimi tremi pa je hkrati tudi zgodba o revoluciji in obenem zgodba o veliki Sloveniji. Poleg Matije Majarja Ziljskega ter vseslovenskega kongresa v Pragi beše eden njenih največjih upov ravno Bakunin, sicer tudi govornik v Pragi in taisti, ki predlagaše sodelovanje z drugimi narodi, Italijani in Madžari.  To ne govoriše kar iz zraka, saj beše prijatelj Garibaldija in Mazzinija, italijanskih revolucionarjev. Sploh prijateljevaše z mnogimi vidnejšimi osebami po Evropi, kot so Gustave Courbet, George Sand, Richard Wagner,  Pierre-Joseph Proudhon, Lelewel Joachim in njegov krog, ki hoteho Poljsko osvoboditi jarma ruskega carja ipd.

Bakunin ravno zato zavzamaše tudi proticarsko stališče, oziroma, če smo povsem natančni, Bakunin po aretaciji v Nemčiji zaradi revolucionarnega prepričanja in udejstvovanja pristaše v zloglasni ruski carski ječi 'Peter in Pavel', kjer  moraše carju kot plemič svojemu duhovnemu očetu priznati svoje grehe, s čimer beše pričakovano, da bo izdal vse svoje somišljenike. Bakunin pa v svojem priznanju zapisaše, da zaradi svobode ljudi želeše izbrisati vse sledi države in avtokratskega izkoriščanja množic, opevaše revolucijo in carja malodane vabiše, naj stopi na pravično stran zgodovinskega gibanja. O svojih tovariših ne zapisaše niti besede. Ruski car Bakunina sicer ne poslaše k rablju in ga pustiše pri življenju, prepričati pa se tudi ne daše, saj kasneje na željo Avstrije zatiraše revolucijo na Madžarskem, ter še sam, poleg Radetzkega in Windischgraetza, razočaraše vse Slovene, kar je spet ustrezalo nasprotnikom 'velike Slovenije'. Nekaj zatem rusko carstvo propadaše, kar lahko dejansko razložimo tudi tako, da sta obe zgodovinski dejstvi vzročno nekoliko povezani.

Da se konzervativna Evropa (skupaj z 'revolucionarnim' Marxom in Engelsom) bojaše Bakunina kot hudič križa, nam pričajo čenče, ki jih skušaho razširiti o njemu. Najprej Marx raztrobiše, češ da je Bakunin tajni agent ruskega carja, kar pa se kmalu izkazaše za popolnoma za lase privlečeno in Marx beše prisiljen opustiti ta pristop. Leta 1872 pa Marxu s spletkami vendarle uspeše Bakunina izriniti iz komunistične internacionale in ji diktatorsko zavladati, zaradi česar internacionala že po štirih letih zamiraše. Po Bakuninovi smrti različni ljudje poskušaho razširiti izmišljotine o Bakuninu, ki  same sebe podiraho. Tako bi naj bil Bakunin hkrati impotenten, homoseksualen, pa še incestoiden povrhu, in te dramatične interpretacije sloneše na treh precej nepomembnih podrobnostih. Vzrok za čenčo o impotenci in na njo navezano pseudo psihoanalizo Bakunina kot spolno nepotešenega prenapeteža beše nek gostilniški prepir iz Bakuninove mladosti, kjer ga nekdo ozmerjaše z evnuhom. Vzrok za čenčo o homoseksualnosti temeljiše na pismu, v katerem mlademu anarhističnemu revolucionarju Nečajevu, ki mu za doseganje ciljev ne beše težko niti moriti, Bakunin v pokroviteljskem slogu napisaše, da Nečajeva prej globoko ceniše in ljubiše, a ga kasneje s svojimi dejanji enako globoko razočaraše. Zanimivo je dejstvo, da pri Nečajevu po njegovi smrti najdeho mnogo nepodpisanih pamfletov in krajših besedil izrazito nasilne revolucionarne narave, ki pa jih večino pripisaho Bakuninu, čeprav beho napisana v povsem drugačnem slogu od značilnega Bakuninovega   modroslovskega razmišljanja o osebni svobodi in nasilju države. Kleveta o incestoidnosti pa temeljiše na pismih svoji sestri, katero naslavljaše z 'Ljuba moja' in ji pisaše, kako jo pogreša ter jo ima rad itd. Bakunin beše sicer poročen z veliko mlajšo žensko, ki mu rodiše tri otroke, za katere pa marksisti še dolgo trdeho, da ne beho njegovi, temveč od nekega Italijana, kakor zapisaše še leta 1963 Janko Lavrin v članku, ki leta 1970 izidaše v Sodobnosti.

Bakunin podobno prodorno kot propad ruskega carstva, napovedaše tudi propad delavskega gibanja, v kolikor bi sledil materialistični filozofiji Marxa in Engelsa ter se osredotočil na diktaturo proletariata. Spregledaše tudi Marxa in njegovo prijateljevanje z Rotschildom, saj za velike banke ni razlike, ali je država monarhistična diktatura ali parlamentarna, glavno je, da ima centralno banko. Rotschildi, kot vemo, beho dedna bankirska družina, ki beše že najmanj od časa Napoleona dalje zakladnik Vatikana in jezuitskega reda. Obenem pa beho Rothschildi meščanski prostozidarji, ki beho že od leta 1813 v tesnih stikih z grofom Metternichom, kar že takrat zbujaše pozornost kot nenavadno prijateljstvo. Metternich brate Rotschild zaposliše kot avstrijske ambasadorje, iz njihovih bank pa si v imenu Avstrije sposodiše ogromne količine denarja. Tako zadolžiše državo in izginiše iz zgodovine.

Zdaj nam počasi postaja jasna tudi zgodba o Leninu, ki z zlatimi palicami v zapečatenem vlaku pripotovaše iz Švice v Rusijo leta 1919 in s kupi denarja brez pravega tekmeca začenjaše voditi revolucijo ter v Rusiji vpeljaše komunizem nemškega, oziroma natančneje rečeno Marxovega tipa močne centralizirane države z diktaturo proletariata, namesto domačega anarhizma Bakuninovega tipa, kjer bi morale imeti glavno besedo v vseh ozirih lokalne skupnosti in kjer bi njihovo medsebojno sodelovanje moralo biti prepuščeno njim samim, brez kakršnega koli centralnega vodenja ali nadrejenosti, kaj šele diktature in trinoštva. Čeprav tak pogled na zgodovino ni razširjen, mu daje legitimnost že samo dejstvo, da je bistvo zapisano že v knjigi 'Kdo so Sloveni?' iz leta 1919, kjer pisec Radosavljević izrecno zapiše, da mu takšen pogled na socializem in rusko revolucijo predstaviše njegov prijatelj Nikola Tesla, eden najbistroumnejših Slovenov in ljudi vseh časov nasploh.

Lenin recimo, beše velik občudovalec Ignaca Loyolskega, ustanovitelja jezuitskega reda in se špansko naučiše posebej zato, da ga lahko čitaše v originalu, s čimer se hvalijo  sami jezuiti, ki v Rusiji beho prisotni že od svojih začetkov. Sicer obstajajo podatki, da beho v boljševistično revolucijo vpleteni prostozidarji, ki hoteho spodnesti ruskega carja, a naj nas to ne zmede, saj so vezi med jezuitskim redom in prostozidarskimi ložami stare že vsaj dvesto let, čeprav jih vedno znova skušajo demantirati, ker obe na pol tajni ustanovi igrašeta v javnosti še donedavna vlogi nasprotnikov.

Bakunin v svojem pismu carju nakazaše, da bi sicer pristal tudi na možnost, da bi ruski car vodil vse Slovene, a med vrsticami mu postaviše pogoj, da se mora najprej postaviti na pravično stran  revolucije. Da ruski car vsaj nekoliko razmišljaše o tem, predno se odločiše drugače, gre sklepati po dejstvu, da s tem dejansko nekoč groziše kraljevim dvorom na zahodu, o čemer pisaše Engels, češ da to izvedeše 'iz najbolj zanesljivih virov'. A o tem malo kasneje.

*krija – ena izmed mnogih slovenskih besed (bojda 40.000) katere  sodobni slovenski slavisti iz različnih razlogov izbrisaho iz našega uradnega besednega zaklada. Njen pomen v Pleteršnikovem slovensko nemškem slovarju iz leta 1894 je 'razprava o določeni stvari'. Beseda je torej povsem slovenska, saj je razumljiva kot: nekaj, kar pokriva, krije določeno miselno snov.