Minister Erjavec je te dni samozavestno izjavil, da dobiva stranka Desus nove in nove pristaše, kar lahko pomeni, da njen ugled med volivci in volivkami narašča, to pa obenem pomeni, da bo morda že v kratkem dosegel zavidanja visoko raven. Sam v to preprosto dvomim.

Dvomim zato, ker ni razvidno, kaj tako koristnega je v zadnjem času storila ali dosegla stranka, da bi se njen ugled med ljudmi povečeval. Bolj je videti, da sta gospod Erjavec & poslanec, ki je ponaredil spričevalo, potegnila nekaj potez, zaradi katerih ugled (ne le njun) ravno pada, ne pa raste.

Morda je zato prav zdaj dober trenutek za razmislek o vprašanju, kaj že sicer delajo politične stranke na slovenskem, razmislek o njihovem morebitnem ugledu ali neugledu.

Trenutek je pomemben zlasti zato, ker se med ljudi že nekaj časa naseljujeta neoliberalni žargon in duh časa, ki od njih terjata zlasti troje.

Prvič. Zategovanje pasu, varčevanje in odpovedovanje. To samo po sebi sicer še ni slabo, je pa slabo zato, ker se odpovedujejo samo nekateri, medtem ko gre drugim (zlasti bankirjem, poslancem in pripadnikom elit) zelo dobro ali še bolje kot prej.

Drugič. Intelektualni nadzor nad seboj. Ta je že del popularne kulture, ki zabava ljudi in jim obljublja vse mogoče (od hitrega izgubljanja telesne teže, do spreminjanja duše in razvijanje čustvene inteligence). Pri tem je pomembno zlasti to, da ljudje nadzorujejo sebe, kajti brez takega nadzora bi lahko zelo hitro izbruhnila kaka revolucija.

Tretjič. Osebna ali osebnostna odličnost. Tudi ta je del popularne kulture, ljudem pa ponuja modele lepih, zdravih in uspešnih ljudi ali osebnosti, ki naj jih posnemajo, da bodo še sami postali odlični, karkoli že to pomeni.

Vse tri možnosti so del ideologije kot napačne zavesti, zato jih moramo gladko zavrniti. Redki sicer razmišljajo o alternativi, ki ni ideološka, obenem pa je tudi revolucionarna, toda to še ne pomeni, da ne more že jutri biti drugače. V tej perspektivi bo zanimivo spremljati, kdo bo resnično užival vse več ugleda in kdo ga čez nekaj časa sploh ne bo.

Alternativo je zagovarjal tudi sveti Pavel, ki ni bil edini zagovornik spoznanja o pomenu človeške duše za pravičnost, bil pa je zelo dober in revolucionaren, zato je prav, če se zadržimo ob tem, kar je rekel, saj je naš razmislek za temne čase, v katerih živimo, zelo pomemben.

Človek namreč zaradi duše zmore nekaj, kar ga povsem razlikuje od živali, to pa je tudi zmožnost, na podlagi katere lahko resno razmišljamo ne le o pravičnosti, temveč tudi o novem družbenem redu in o komunizmu, kar ni v nikakršni resni zvezi z domnevnim naraščanjem ugleda stranke Desus.

V prvem pismu Korinčanom je Pavel zapisal (1 Kor 13, 12-13): Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

Pavel natančno poudari, da človeško bitje ne živi golega življenja, ampak živi eksistenco, kar je čisto nekaj drugega. Eksistenca je možna, ker se duhovna človeška bitja lahko dvigujejo nad golo življenje, ga mislijo in se odpirajo neskončnemu. Ljubezen je drugo ime za tako odpiranje.

Ljubezen je zato revolucionarna; danes tako, kot je bila takrat, ko je po svetu hodil Pavel. In kaj še je ljubezen?

Ko govorimo o ljubezni, veri in upanju, je morda ključna sintagma, ki jo najdemo v Pavlovem pismu Rimljanom, in sicer na kraju, kjer govori o zaupanju v Jezusa. Danes je običajna fraza, ki jo uporabljajo verniki, zaupanje v Jezusa. Verniki verjamejo, da lahko zaupajo v Jezusa in da bodo posledice njihovega zaupanja dobre (zanje, seveda). V njihovi veri je očitno veliko vraževernosti.

Pavel je namreč rekel nekaj revolucionarno drugačnega. Rekel je nekaj, kar je za večino današnjih vernikov čista travma. Poglejmo najprej standardni slovenski prevod (Rim 3,25-26): Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri.

John Milbank pa v svoji študiji Pavlovega pisma predlaga povsem drugačen in bistveno boljši prevod. Takole pravi (Paul's NEW Moment, 2010, str. 49):  Njega je Bog … da bi bil orodje sprave z vero v njegovo kri [ne da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri].

Zakaj je razloček tako pomemben? Pomemben je natanko zato, ker Pavel ne govori o veri v Jezusa, ampak govori o participiranju pri njegovem dejanju, kar je nekaj drugega. Bolj udobno je namreč govoriti o Jezusu in reči, da mu zaupaš, da verjameš vanj, čisto nekaj drugega pa je sodelovati pri njegovi veri, postati del njegovega zaupanja, delovati v istem obzorju, v katerem je deloval tudi sam.

Človek, ki postane del Jezusovega zaupanja, ki torej ne gleda nanj od zunaj, z varne razdalje, je zmožen in pripravljen nekaj narediti. Tu je zato lekcija za gospoda Erjavca in poslanca s ponarejenim spričevalom, pa tudi lekcija za JJ-ja in vse desničarje: Pred Bogom namreč niso pravični tisti, ki postavo slišijo, ampak bodo opravičeni tisti, ki postavo izpolnjujejo (Rim 2,13). In ko govorimo o postavi, ne mislimo le na tuzemske zakone, temveč mislimo predvsem na to, kar je rekel sveti Pavel: Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, ampak postavo uveljavljamo (Rim 3,31).

Ko se poslanec & minister sklicujeta na zakone, bi se morala sklicevati tudi na to, kar je nad vsakim zakonom, to pa je natanko vera, s katero zakone šele uveljavljamo.

Sklep je jasen: ugled bo rasel vsem, ki bodo z vero uveljavljali postavo, uveljavljali pa jo bodo natanko to, da bodo na ravni tega, kar je storil JK. Na primer takrat, ko je vstopil v tempelj in iz njega ročno izgnal vse krošnjarje.

Če nas je JK česa naučil, potem nas je naučil razumeti, da vselej pride novo in da ne smemo zgolj čakati, da bo prišlo, temveč moramo aktivno živeti vero in delati na tem, da bo prišlo čim prej.