Minister Erjavec pravi, da je njegov strankarski kolega, ki je ponaredil spričevalo, obravnavan v javnosti kot največji zločinec. Poglejmo, ali je res mogoče trditi kaj takega.

Problem s poslančevim ponarejenim spričevalom namreč ni moralne, teološke ali znanstvenofantastične narave, saj spričevalo ni domnevno ponarejeno, ampak je dokazano ponarejeno. Pod težo dokazov pa bi moral vsak razumni človek preprosto popustiti. In ponarejanje ni zločin, je pa kaznivo dejanje (pravniki bi seveda rekli drugače, ampak na tem mestu mislim na kulturo, v kateri živimo, in na težo besed, saj v zavesti drugače zveni beseda zločinec ali največji zločinec kot besedna zveza storilec kaznivega dejanja), zato ljudi, ki so zagrešili kazniva dejanja, obravnavajo kot ljudi, ki so pač zagrešili taka dejanja.

Gospod Karl Erjavec, ki je lahko minister za zunanje zadeve, okolje in prostor, obrambo ali kar hočete, je prav zato v hudih mukah. Njegov strankarski kolega je namreč dokazano ponaredil srednješolsko spričevalo in čeprav ni zločinec, se ministru zdi, da ga obravnavajo kot takega. Kaj naj stori?

Edina razumna možnost je, da popusti pod težo dokazov in se vpraša, zakaj se njemu zdi, da ljudje obravnavajo poslanca kot zločinca, saj nihče ni rekel, da je zločinec.

Druga možnost, ki pa je manj razumna, je, da se dosledno drži zakona. Dokler krivda ni dokazana onkraj vsakega razumnega dvoma, je človek nedolžen, in ni zločinec. Tako tudi mora biti – vsaj v pravni državi, kakršna je naša. Zadeva je jasna kot beli dan: treba je čakati.

A obstaja problem: krivda je namreč že dokazana onkraj razumnega dvoma, saj na tožilstvu menda vedo, kaj je razumni dvom.

Tretja možnost, ki jo ima minister, je nekoliko drugačna in še manj razumna. Razumno je namreč reči, da spričevala nimaš doma, ker si ga nekam založil ali pa preprosto izgubil. Razumno je reči, da boš poskrbel za nov izpis, saj to šola, ki je izdala izvirno spričevalo, naredi, kot bi mignil; zelo nerazumno je na primer trditi, da je šola nenadoma izginila v zrak z arhivi vred. Je pa razumno reči, da postopek pridobivanja spričevala nekaj časa traja, ker je šola v drugi državi. Tudi tu je zadeva popolnoma jasna in čista kot solza: treba je čakati.

A problem je še večji: v rokah imamo ponarejeno spričevalo, ki zaradi odsotnosti izvirnika deluje kot original. Seveda izvirnik vendarle mora obstajati, saj tožilstvo drugače ne bi moglo ugotoviti, da obstaja ponaredek.

Minister Erjavec se torej lahko sklicuje bodisi na pravo bodisi na razum. Lahko se sklicuje tudi na oboje sočasno in terja od nas, da še nekoliko počakamo, a vse to je manj razumno, kot je razumna preprosta ugotovitev, da je spričevalo, ki je videti ponarejeno, spričevalo, za katerega je dokazano, da je ponarejeno, tudi zares ponarejeno.  

Mi seveda lahko tudi čakamo, saj imamo čas. Toda ni nujno, da je celotna zadeva tako zelo preprosta. Čisto mogoče namreč je, da je še veliko bolj preprosta, kajti ko je nekaj dokazano, je zelo malo možnosti, da se je zgodila napaka. Taka možnost sicer obstaja, vendar to velja za čisto vse, kar se nam lahko zgodi v življenju, zato tvegamo popolno blokado, kajti v nedogled se lahko prepiramo, kdaj je nekaj dokončno dokazano in kdaj še ni.

Torej je razumno, smiselno in zelo koristno, če na neki točki preprosto rečemo, da je nekaj vendarle dokazano onkraj razumnega dvoma.

Gospod minister se morda prav zato sklicuje na avtoritete in jih prosi, naj pojasnijo, zakaj trdijo, da je spričevalo ponarejeno. A kako to naredi? Naredi silno nespretno, kar je že nekoliko čudno, saj bi vodja diplomatov, ki zastopajo našo državo v tujini, preprosto moral biti verbalno spretnejši. Vendar mu nespretnost vsaj na začetku lahko spregledamo in oprostimo; nič zločinskega ni v tem, da nisi dovolj spreten v razmišljanju in govorjenju. Kako pa je v nadaljevanju?

V nadaljevanju je veliko slabše. Gospod Erjavec namreč dobro ve, da je državno tožilstvo že pred petimi leti onkraj razumnega dvoma ugotovilo, da je spričevalo ponarejeno. Je tožilstvo avtoriteta, od katere pričakuje minister odgovor? Seveda ne. Toda mnenje tožilstva je onkraj razumnega dvoma pred kratkim potrdila še protikorupcijska komisija. Je ta avtoriteta, ki v ministrovih očeh kaj velja? Jasno, da ni.

A ministrovih muk še ni konec, kajti prav stranka, ki ji pripada, stranka Desus torej, prosi taisto tožilstvo, naj pojasni, zakaj meni, da je spričevalo ponarejeno in da so dokazi za ponarejanje razumni. Torej mu priznava avtoriteto: če bo tožilstvo pojasnilo svoje mnenje, kar ne bi smelo biti prehud zalogaj, bo gospod minister v še hujših škripcih, kot je že.

Prav tako imajo nekateri ljudje že kar doma fotokopijo spričevala, iz katere je jasno in onkraj razumnega dvoma razvidno, da je overjeno, preden je bilo sploh uradno izdano. A za gospoda ministra niti to še ni dovolj, saj je bila morda storjena napaka.

Seveda je mogoče krčiti zadeve, ki jih imamo ljudje med seboj, na pozitivistično določljive objekte, potem pa se igrati neskončno dolgo igro dokazovanja in dvomov. Toda svet, v katerem živimo, ni narejen tako, da bi ga lahko reducirali in simulirali. Narejen je namreč bistveno drugače.

Čisto mogoče je, da gospod poslanec izvirnega spričevala ne bo nikoli pokazal javnosti; če ga nima, ga preprosto ne more pokazati. Tudi to je zelo razumno, jasno, preprosto in logično. Torej je mogoče, da bo večno obstajala zgolj ponarejena oblika. Minister pravi, da se bo nekoč v prihodnosti odločil, kaj bo storil. Je to v dani situaciji razumno?

Ključno v tej zgodbi pa je, da minister v tem trenutku ne naredi tega, kar bi preprosto moral narediti, sklicujoč se na zdravi razum, moralo in etiko. Obstajajo namreč kulturna pravila vedenja, ki jih vsi dobro poznamo, saj omogočajo naše eksistence. Prav tako dobro vemo, kdaj je mogoče taka pravila nekaznovano spreminjati in kršiti. In enako vemo, kdaj je nekdo pretopil mejo, ki je ne bi smel.

Ni pa nujno, da se zastopniki oblasti postavijo v položaj, v katerem je mogoče na svet gledati na orisan način. S tem seveda tvegajo, da jih predstavniki kulture preprosto zavrnejo in jim odrečejo dobrodošlico. Ni nujno, da se bo to zgodilo, je pa razumno pričakovati, da se vsaj na naslednjih volitvah, ko bodo ljudje odločali, kdo bo njihov predstavnik in kdo ne, ne bodo odločili za igralce, ki očitno verjamejo, da je mogoče resne stvari obravnavati kot nepomembne (mislim, da je pred kratkim JJ rekel, da je zgodba s ponarejenim spričevalom prenapihnjena, saj naj bi šlo zgolj za neko spričevalo) in se norčevati ne le iz zdravega razuma, temveč tudi iz kulture, ki ji pripadajo.