Kot majhna deklica, sem imela povsem običajen otroški odnos do invalidov. Izjemno so me privlačili in burili mojo domišljijo, po drugi strani pa me je v njihovi bližina popadla groza, v nekaterih primerih celo gnus. K temu je verjetno pripomogla vzgoja, ki je bila takrat v veljavi. Verjamem, da je prepogosto še zdaj. Če smo recimo na cesti naleteli na koga v vozičku, mi je odrasli, ki me je spremljal, zaril kremplje v roko in sikal: »Stran glej! Nikoli ne smeš gledat v invalida, to se ne sme!«

»Zakaj?«

»Grdo je in skrajno nevljudno?«

»Kaj pa je sto gospo?«

»Uboga reva je! Hudo je bolna!«

Kaj več nisem izvedela. Ker sem sicer smela na vse pretege strmet v bolne ljudi, na primer v babico, ki je imela bolno srce, ali v mamo kadar je bila prehlajena, se mi je zanimanje v zvezi z invalidi zelo povečalo. V zvezi s tem sem stuhtala vse mogoče. Da te lahko začarajo, če jih gledaš, da je invalidnost nalezljiva, itd. Otroci smo se o tem seveda veliko pogovarjali  in si pripovedovali zgodbe, ki so krožile o tem, kaj se je komu zgodilo, če je gledal invalida, ali se celo norčeval iz njega.  In prišli do skupnega zaključka, da gre za nekakšne pošasti po vsej verjetnosti z nadnaravnimi močmi, ki se jih je treba bati. Iz tega je slejkoprej zrasla tudi zamisel, da je tisti, ki se upa spraviti na invalida, največji junak v občini.

Na terasi našega bloka, je v majhnem stanovanju živela starejša slepa ženska. Včasih smo jo videli in prijeten srh nas je spreletaval ob pogledu na njene prazne očesne dupline. In tako je postala naša najljubša zabava metati reči v njena vrata in kričati grdobije. Ko je prišla na prag in se jezila na nas, smo se vrešče pognali v dir, kot da bi lahko slepa ženska koga ujela. Za pomoč je prosila naše starše, ki pa niso bili preveč jezni na nas. Veliko bolj smo nastradali, če smo kaj razbili. Tisto je bila pač materialna škoda, v primeru slepe gospe, pa je bilo treba razumeti, da so otroci pač nagajivi. Nekoč jo je eden od bolj korajžnih zadel v čelo. Pokazala se je kri in to nas je dovolj prestrašilo, da smo jo poslej pustili pri miru.

Ko sem odraščala in sem samo sebe farbala, da sem izredno pravičen, sočuten, skratka dober človek, sem čuteče filozofirala o ubogih invalidih, čeprav osebno nisem nobenega poznala in tudi sicer sem se držala stran od njih. Moj odnos se je začel spreminjati šele takrat, ko sem silom prilike postala varuhinja v skupini za duševno in telesno prizadete otroke.  Takrat sem postopoma vse ljudi, ki na kakršenkoli način odstopajo od primitivnih standardov, ki si jih je izmislila strahopetna nam mati civilizacija, prenehala mistificirati in se jih bati. Kasneje sem zavoljo tega pogosto zabredla v težave. Še vedno je namreč v zvezi s hendikepiranimi pri nas veliko sprenevedanja.  Šale na njihov račun so prav tako sporne, kot tiste o katoliški cerkvi. Ker pač invalidi s katerimi se družim, prostodušno zbijejo šale na svoj račun, sem si kdaj pa kdaj izmislila kako nedolžno, in jo vključila v svoj humoristični program, nato pa  bila deležna ostrih kritik, tako, da sem s tem prenehala, saj sem videla, da se tudi mnogim hendikepiranim ne zdijo smešne. V tem paranoidnem času, so mi tako ali tako ostale samo še šale na svoj račun.

Tole se je že čisto spremenilo v osebno izpoved, kar ni bil moj namen. Trenutno se izobražujem za prostovoljko za delo z osebami z demenco. Tako dostikrat pridem v stik z njihovimi svojci in kmalu sem opazila, da se ljudje na predavanjih ukvarjajo samo s tem, kako naj prepoznajo  demenco in se do tega pojava vedejo samo odrasli družinski člani. V glavi pa sem kar videla množice majhnih otrok, ki jih podijo stran od uboge dementne babice, ki zdaj nenadoma preklinja kot furman, prej pa je bila zelo fina in zadržana. Ne znajo jim povedati, kako naj se vedejo, kadar jih dedek zamenja s svojim sošolcem ali sinom. Zanima me, kako je s tem v družinah, kjer živijo slepi, gluhi, spastiki, itd. itd. Ali otroci dobijo ustrezno informacijo, ali se svojci primerno in spoštljivo vedejo do njih? In še marsikaj. Tu vidim področje, kjer ni dosti ali skoraj nič narejenega. Kaj, če bi se otroke iz vrtcov in šol, kdaj odpeljalo v bližnji zavod za slabovidne otroke, ali recimo v Kamnik, namesto zgolj opazovat, kako se iz jajc razvijejo žabe.  Vsi vemo, kako pozitivno vpliva druženje s hendikepiranimi na osebnostni razvoj otroka. Pa če jim že hodijo predavat, kako naj izgleda popolna družina ali kako se natika kondom, pa naj jim pride še kdo (seveda ne zateženo) predavat o tej problematiki. Najbolje kar invalidi sami.

Skoraj v vsaki slovenski družina biva kdo, ki je kakorkoli duševno ali telesno prikrajšan. Za naš zafrustriran in paranoičen narod bi bilo zelo koristno, če ne bi otroci, ki odraščajo v takih družinah, rasli s tesnobo in krivdo, z neizrečenimi vprašanji, ali se zavoljo tega celo sramovali pred svojimi vrstniki. Ker zadnje čase o tem zelo veliko razmišljam, sem se odločila, da bom zastavila novo serijo slikanic za majhne otroke, ki se v svojem okolju kakorkoli srečujejo s tovrstno problematiko. Dogovori z založbo že potekajo in dobrodošla mi bo vsaka izkušnja, vsaka pomoč. Hvala