V časniku je jasno zapisano, da dobivajo poslanci in poslanke vsak mesec neto dodatke k plači, ki lahko krepko presežejo tisoč evrov. Kaj si o tem mislijo delavci, ki za osemurno dnevno garanje na koncu meseca dobijo pol manj, kot znesejo samo njihovi dodatki? Na tem kraju jih vabim, naj povedo.

Ali gospe in gospode to sploh zanima? Pustili so se izvoliti, kajpak, prijazno so se smehljali s plakatov, sladko so govorili, ko je bilo treba, organizirali so tudi kak piknik in delavcem postregli z brezplačnim golažem, kaj pa sedaj?

Sedaj uživajo, saj menda ni človeka, ki bi verjel, da je težko preživeti in da trpiš, če imaš na mesec nekaj tisoč evrov plače, zraven pa ti kane še tisočak kar tako, ker je taka priložnost ravno uzakonjena. A saj se ne pritožujejo.

Razen enega. Gospod poslanec, ki je domnevno ponaredil spričevalo in diplomiral, še preden je končal srednjo šolo, se te dni pritožuje, da so mu mediji in drugi ljudje uničili življenje. Njegova plača je seveda visoka, po podatkih, priobčenih v taistih medijih, čez katere se pritožuje, pa dobiva vsak mesec še dodatek, ki je enak zelo dobri plači marsikaterega delavca. Kdo torej koga uničuje?

Poslančevo stokanje je vsekakor simptomatično. Poglejmo, zakaj je tako.

Najprej moram poudariti, da gospod poslanec živi in deluje tako, kot delujejo njegovi številni kolegi in kolegice. Živijo udobno in verjamejo, da so vladarji, oblastniki, kar seveda pomeni, da nad njimi preprosto ni nikogar, nobene avtoritete, in da lahko delajo, kar hočejo – pustijo se na primer lobirati, kot se reče v žargonu, kar lahko pomeni zelo veliko denarja, kot te dni sporoča slovenski javnosti gospod Pezdir. Seveda pa je vse skladno z zakonom, da ne bo kdo prehitro sklepal, da so gospe in gospodje zmikavti ali zlikovci.

Avtoriteta seveda obstaja, imenuje se zakon, toda celo nad zakonom je še ena avtoriteta. Zdi pa se, da zanjo ne vedo ali pa ne marajo. Imenuje se bog kot neskončna kreativna sila. Čeprav so danes na vladi desničarji, to še ne pomeni, da prispevajo h kulturi, ki jo je zastopal Jezus Kristus, čeprav sem in tja posežejo tudi po zakladnici modrosti, pod katere se sicer podpisujejo zlasti katoliški dostojanstveniki.

Jezus ni umrl na križu za nas, kot se tolažijo verniki. V resnici je trpel in nagovarjal ljudi, naj se mu pridružijo. V tem je resnično jedro krščanstva, ki nima nobene resne zveze s sodobnim korporativnim krščanstvom, znotraj katerega zlasti dostojanstveniki bolj malo trpijo.

Poslanec sicer trpi in o tem sproti poroča slovenski javnosti, vendar je njegovo trpljenje iz povsem drugega testa, kot je bilo Kristusovo. JK je namreč trpel voljno, obenem pa je vedel, čemu in zakaj trpljenje, medtem ko se poslanec obnaša kot nedoletno dete in krivi za svoje trpljenje vse okoli sebe. Trpi torej zato, ker verjame, da mu drugi ljudje škodijo, čeprav si škodi predvsem sam. Namesto da bi že enkrat pokazal vesoljni Sloveniji tisti papir, ki ga je domnevno ponaredil, stoka in joka, češ da so drugi krivi za njegovo trpljenje. Zlahka bi ga prekinil, če bi se pojavil pred ljudmi, a se namesto tega skriva, da nihče ne ve, kje sploh je.

JK pa nas je naučil še nekaj drugega. Zaradi njega razumemo, da je življenje avtonomno in kreativno, kar pomeni, da ustvarja sebe in se širi. Poslanec ima sicer dobro plačo & dodatke, toda to mu še ne jamči dobrega življenja. Morda uživa v dobrinah in privilegijih, toda tudi to je premalo; JK nad njim nikakor ne bi bil navdušen.

Nauk: morda mislimo, da uživamo življenje, toda šele drugi ljudje so odločilni pri presojanju, ali je to res ali ne, ali je naše uživanje dobro ali ni.

Sveti Pavel v drugem pismu Korinčanom zapiše nekaj, kar bi lahko zelo ugodno vplivalo ne le na poslanca, ki je domnevno ponaredil spričevalo, temveč tudi na JJ-ja in druge desničarje, ki občasno ali redno zahajajo v cerkev. Takole je dejal (2 Kor 9,7): Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca. V teh časih, ko prav desni hočejo krčiti, kar imajo ljudje, bi jih morali presojati zlasti po tem, kako veselo so se odločili darovati sami, še preden jemljejo drugim.

Zelo kmalu bo jasno, koliko darujejo, saj bodo o tem presojali drugi ljudje, ne oni sami, jasno pa bo tudi, koliko hočejo vzeti za reševanje bank, korporacij in samega neoliberalnega kapitalizma, ki omogoča globalno izkoriščanje delavcev, medtem ko so njihove plače & dodatki ves čas zelo visoki.

Poslanec z domnevno ponarejenim srednješolskim spričevalom in fakultetno izobrazbo bi moral pismo Korinčanom prebrati do konca, kajti v njem je zapisano še tole (2 Kor, 9,8):  Bog pa vas more obilno obdariti z vsakršno milostjo, tako da boste v vsem vedno imeli vsega dovolj in boste imeli izobilje za vsako dobro delo.   

Poslanske plače & dodatki so seveda izjemno mamljivi, toda božja beseda bi morala biti mamljivejša. Že popoldan bomo namreč zagotovo poslušali desne modrovati o pomanjkanju vrednost v tem kapitalističnem svetu, zato jih ne bi smeli jemati resno, kajti vrednote živimo zaradi božje milosti, ne zaradi oblastnikov, njihovih plač in privilegijev; pravzaprav jih živimo povsem neodvisno od njih in jih zato niti ne potrebujemo.

Kdor se je odločil v bogu, namreč že daruje in je vesel, že živi vrednote in se ne skriva; kdor se ni odločil, morda govori o darovanju in veselju do življenja, vendar je zgolj egocentričen piarovec, kar pomeni, da hoče predvsem veliko nagrabiti zase, za druge pa mu je poponoma vseeno.

Torej: Obogateli boste dovolj za vsakršno radodarnost, ki bo po nas dajala Bogu zahvalo (2 Kor 9,11).