Moj oče in moj sin (Babam ve oglum, Çagan Irmak, 2005)

Ta film morate preprosto nujno videti, preden umrete; ne smete oditi s tega sveta, če si ga niste privoščili. Film je namreč popoln v strogem pomenu besede, zato je tudi dober v najbolj žlahtnem pomenu.

Zakaj je tak? Tak je zato, ker na poseben način odkrito, do konca pošteno in brez sprenevedanja razmišlja o temi, ki je na prvi pogled v filmu sploh ne boste našli.

Naslov filma je namreč Moj oče in moj sin. Gre torej za očeta in sina, vendar se mrtvi oče na koncu filma vrne k svojemu sinu kot duh; torej govorimo o očetu, sinu in (svetem) duhu. In čeprav je film turški, je ideja krščanska; JK bi bil navdušen nad njo.

Temeljna krščanska ideja je namreč natanko smrt boga oziroma Jezusa Kristusa na križu. To je Dogodek, o katerem moramo vedno znova razmišljati, kot je razmišljal sveti Pavel, saj je za vsakogar izmed nas pomembnejši, kot morda verjamemo ali mislimo. In nikakor se ne bi smeli tolažiti, da je JK umrl za nas; kakšna aroganca!

Kaj je torej zastopal in zagovarjal JK? V radikalnem smislu je zastopal nekaj zelo preprostega in obenem neverjetno zahtevnega, celo šokantnega in travmatičnega. Zastopal je namreč zmožnost človeškega bitja za resnično, aktualno svobodo, ne zgolj za formalno, na katero se vsak dan kot ovce navajamo znotraj kapitalizma.

Kaj je aktualna svoboda? To je svoboda, da človek izbere oziroma ustvari povsem nov svet, zares drugačen način življenja, ki ne more biti objekt vnaprejšnje izbire, kakršni so izdelki znotraj okvirov kapitalistične proizvodnje. Aktualna svoboda pomeni, da se človek kot transcendentni subjekt odloči za nekaj še ne obstoječega, za nekaj, kar absolutno štrli iz empiričnega sveta, za nekaj, kar nujno deluje kot šok ali travma.

To nekaj je skoz in skoz pozitivno; Badiou govori o procesu resnice.

Vidimo torej, da človeško bitje ni zgolj objekt v svetu, objekt med drugimi objekti, ki se jim mora prilagajati, temveč je tudi subjekt, ki se ne prilagaja nikomur in ničemur ter izbira samo možnost izbiranja; s tem se pridružuje Jezusu.

JK se kot subjekt preprosto ni oziral na dane okvire in ga ni zanimalo, kaj lahko naredi znotraj njih (imel je več možnosti, med katerimi bi lahko izbiral: revolucionarni upor Judov zoper Rimljane pod njegovim vodstvom, zdravljenje marginaliziranih ljudi in njihovo tolaženje, božji triki in čudeži za nevedne množice). Ni se oziral nanje, saj se mu preprosto ni bilo treba, ker se je odločil za nekaj drugega. Ni se mu bilo treba natanko zato, ker je že sam bil Dogodek, kot pravi Alain Badiou. Bil je novost v najbolj revolucionarnem smislu, ki je ni bilo mogoče potegniti v obstoječi svet, čisti čudež; tega ne more narediti niti sodobni hiperkapitalizem. Njegove geste preprosto ni mogoče simulirati. Ljudje, ki so živeli v njegovem času in se zbirali okoli njega, večinoma dobesedno niso vedeli, kaj se je zgodilo, ko se je pojavil, ko je odprl usta in spregovoril; v resnici je spregovoril sam bog.

Pojavil se je kot popolna novost, ki je sprva sploh in bilo mogoče misliti; danes za večino ljudi, ki se imajo za vernike, ki so zgolj pozitivisti, ni dosti drugače. Pa vendar jo je mogoče misliti in si dovoliti, da vpliva na nas.

V filmu spremljamo usodo zapletenega razmerja med očetom in sinom, ki dolgo časa živita povsem odtujeno, saj je bila nekoč očetova želja bistveno drugačna od sinove, zato sta se razšla. Sedaj se sin vrne domov, vendar je na smrt bolan, zato kmalu umre. Ko se svojci in drugi ljudje vračajo z njegovega pogreba, se oče nenadoma sredi ceste popolnoma zlomi – pravzaprav dobesedno razpade.

Njegov zlom je ključni trenutek filma. Po njem namreč nič ne bo tako, kot je bilo. Zaradi dogodka se preprosto spremeni vse, spremenijo se odnosi, spremenijo se ljudje, spremeni se ves svet; starega sveta dobesedno in več, vesolje nastane na novo.

Ko se oče zlomi, se ne zlomi le empirični človek, ki mu je pravkar umrl sin, temveč se zlomi predvsem avtoriteta, ki predstavlja enega vogelnih kamnov sodobnega kapitalističnega življenja.

Kapitalizem je namreč posebna oblika krščanske religije, ki uspeva posameznike spreminjati v osamljena bitja, identična s seboj, ki ne verjamejo v boga; ta zanje ne obstaja (več). Taka bitja pa niso zgolj osamljeni delavci in osamljeni potrošniki, temveč so še nekaj drugega. So tudi sedež vrhovnih vrednot , sebe obvladujoča bitja, ki iz sebe svobodno vedno znova potegnejo tisto, kar je v danem trenutku najbolj pomembno in potrebno.

Pa je res tako? Seveda ni. To je zgolj mit, ki ga potrebuje kapitalizem za svoj obstoj.

Njegove razsežnosti so zelo zanimive. Krščanska religija je namreč uspela prepričati številne ljudi, da je njihova egocentričnost dobra, medtem ko egocentričnost kapitalistov ni, čeprav govorimo v obeh primerih o istem. Govorimo natanko o investiranju. Danes je investiranje v duše hrbtna stran kapitalističnega investiranja v projekte, ki naj prinesejo čim več dobička. Število duš je neposredno povezano s količino dobička: več duš pomeni več dobička.

Upravičeno zato govorimo o sodobnem kapitalističnem suženjstvu. Sodobni sužnji so delavci-potrošniki in rešene duše, za katere skrbijo biopastoralni gospodarji. Michel Foucault je že zdavnaj dokazal, da kapitalizem v 20. stoletju nujno potrebuje ideologijo življenja, narave in zdravja, če hoče biti uspešen.

In je. Danes bolj kot kadarkoli v zgodovini.

Ko se oče v filmu zlomi, spoznamo, kako grozljive razsežnosti ima opisani mit. Sin je bil v avtoritarni očetovi glavi sodobni svobodni subjekt, ki ga je mogoče kadarkoli skrčiti na telesne in duševne funkcije, zmožnosti oziroma sposobnosti, s katerimi je mogoče poljubno manipulirati.

Sodobni kapitalizem svoje sužnje usposablja ne le za to, da so popolnoma predani korporacijam in korporativnemu načinu razmišljanja, temveč tudi za to, da se nenehno usposabljajo za razne coache, terapevte, duhovne voditelje, motivatorje in druge poklice, s pomočjo katerih vplivajo še na druge ljudi, da bi jim postali enaki ali vsaj zelo podobni.

Za kapitalizem je zato značilno funkcionalno komodificiranje sicer formalno svobodnih ljudi, ki se hitro prilagajajo zahtevam svobodnih trgov. Ljudje tako postajajo kakor dobrine, opremljene z naborom zmožnosti in sposobnosti, obenem pa se povezujejo v večje in lahko obvladljive enote, čeprav so formalno povsem svobodni.

V tem je res velika past. Svobodni ljudje delujejo v prid kapitala, obenem pa so duhovno neodvisni nosilci najvišjih vrednot. Govorimo o kapitaliziranju duhovnosti in spiritualiziranju kapitala kot četrtem jezdecu apokalipse. Krog je sklenjen.