Za posameznike do neke mere drži rek: »Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si.« Za narode bi lahko veljal: »Povejte mi, kakšne šole imate, in povem vam, kakšni ste.« Naš izobraževalni ustroj bi lahko strnili v: »Dosti papirjev, malo muzike,« in to je tudi zgornje število besed, ki si jih zasluži. O angleškem lahko rečemo kakšno besedo več, a še zdaleč ne zato, ker bi si jih zaslužil, temveč zato, ker si jih zaslužijo njegove srhljive posledice …

Angleški izobraževalni ustroj je častitljivo star. Če izvzamemo mnoga za oko lepa poslopja, v katerih se odvija, je to tudi skoraj edina častitljiva lastnost, ki jo ima. Javne šole vlečejo svoje korenine globoko iz srednjega veka, zelo verjetno iz ostankov ustanov, ki so jih starorimski osvajalci uporabljali za preobrazbo upornih Keltov v pokorne Rimljane. V roke krščanskih svečenikov so torej prešle kot naročene. Sklepamo lahko, da so zavrgli, kar ni bilo učinkovito, in dodelali, kar je bilo – to je ena njihovih redkih veščin, glede katerih si ne morem pomagati, da jih ne bi občudoval. Preobrazba porednih krščenčkov v pridne kristjane je bila v njihovih rokah vse do 19. st., z večine pa v skladu z lastnim izročilom tudi potem niso umaknili svojih … [Vnesite pridevnike po lastnem izboru!] tac.

Resnici na ljubo je treba priznati, da v prvih stoletjih večina otrok ni prestopila praga teh šol. Starši in skrbniki so jim raje omogočili delo kot prihodnost (ravno obratno kot zdaj, ko so jim omogočili 'prihodnost', ne pa tudi dela). V 16. st. so vladarji izkoristili njihovo neumnost. Da je bil volk sit in koza cela, so uvedli 7-letno vajeništvo pri obrtnikih, ki je zajelo večino dečkov in mnoge deklice iz srednjega razreda. Kraljica Elizabeta in njeni modreci so dobro stoletje kasneje temu ustroju dodali piko na i z vajeništvom za manj imenitne poklice in otroke, za kar so poskrbeli vedno uslužni svečeniki. Tako so v to ali ono obliko pranja možganov končno uvedli večino prebivalcev.

Mnogi otroci, ki so prestopili prag katere od šol, so ga prestopili bolj poredko; ko so bili enkrat notri, so tam ostali po več mesecev, prepuščeni na milost in nemilost ravnateljem, učiteljem, hišnikom in zdravstvenim sestram (matronam), ki so se – tako kot ostali našteti – bolj odlikovale v ustvarjanju ran kot v njihovem celjenju. Pretepanje, ustrahovanje in poniževanje otrok so povzdignili v umetnost, ki so jo mnogi znameniti pisci z enako tenkočutnostjo popisali v svojih brezčasnih mojstrovinah. To vrsto umetnosti so z zakonom ukinili šele konec 20. st., vendar bi še danes vsak peti tamkajšnji učitelj z veseljem zavihtel šibo in z njo začrtal kak vzorček na kakšno – po možnosti golo – zadnjo plat.

V odsotnosti staršev in sočutnih odraslih so pretepenčki, ustrahovančki in ponižančki življenjsko potrebno tolažbo dobili zgolj v vrstnikih. Zategadelj se je med njimi spletla močna vez, tako da so bili pripravljeni ob majhnih povračilnih ukrepih drug drugemu kriti hrbet tudi za ceno lastne bolečine, strahu in ponižanja. Odgovor 'odgovornih' je bila uvedba skupinskega kaznovanja, ki je vsa pripadajoča čustva še okrepilo. Ko so ti serijski krščanski mučenci nekoliko zrastli, pa so dobili pravico do še ene tolažbe – lahko so vadili odraslost na mlajših. Bolj so bili vešči, več strahospoštovanja so želi.

Otroci so se tako izjemno učinkovito naučili: podrejati nadrejenim; ubogati na mig; usklajeno delovati; pomagati tovarišem v stiski; delati, kot najbolje znajo in zmorejo, ter po potrebi lagati, tako da verjamejo samim sebi, ob tem pa izjemno vešče mučiti, ustrahovati in poniževati druge, kdorkoli so že to bili.

Nekoliko manj umetelne oblike 'vzgoje' – z nič manj umetelnim učinkom – so nedvomno uporabljali tudi mojstri in svečeniki na vajencih, pa seveda tudi starši in skrbniki nad preostalimi neučenci. A to je bilo takrat običajno skoraj povsod po Evropi, ne le v Angliji. Pošasti (v prvi vrsti pretežno svečeniki in verniki bolj plamteče sorte) so 'vzgajale' pošasti in jim vbile v glavo za razvoj evropske 'civilizacije' (bolje bi bilo reči 'solddatizacije') pomembno 'dejstvo' – da imajo odrasli vedno prav.

Ko so se Angleži sočasno z drugimi velikimi priatlantskimi ljudstvi Evrope podali onesrečevati preostali svet, torej niso prednjačili ali zaostajali v nobeni strahoti, ki so jo povzročili. 'Divjake', ki so se jim zdeli »kot otroci«, so izobrazili, kakor so najbolje vedeli in znali, če ni šlo, pa so jih pač razobrazili. So pa prednjačili v tem, da so bili – po zaslugi izobrazbe mnogih svojih mož – izjemno povezani in usklajeni ter da so svoj delež predpriprav na holokavst izvajali premišljeno, natančno in temeljito …

Del te uspešnosti gre seveda na rovaš solidarne uvedbe enakega izobraževalnega ustroja za preživele domorodce, ki je osupljivo učinkovito pohabil mnoge več tisočletne kulture, milostni strel pa so jim kasneje zadali kar izšolanci sami. Poleg tega so njihove imenitnejše potomce Angleži radi počastili s tem, da so jim omogočili redna šibanja s prvorazrednimi palicami v izvirnem okolju. Tam jih še danes radi vidijo in najbolj imenitne tujerodne riti tudi zadržijo.

Rek Angležev bi lahko bil: »Kakor so postlali našim ritim, bomo mi postlali svetu!« Vendar oni niso zapravljali časa z govorjenjem ali – kot mi – s klamfanjem predpisov, temveč so zadevo naredili …