Fantastični planet (La planète sauvage, René Laloux, 1973)

Temeljno vprašanje filozofije danes, pravi Alain Badiou, je vprašanje razmerja med končnim in neskončnim. Ali natančneje rečeno: naša dolžnost je, da na nov način oblikujemo vprašanje ali problem, povezan z razmerji med končnim in neskončnim.

Zakaj je treba govoriti o taki dolžnosti? O njej je treba govoriti zato, ker obstaja obdobje, ki ga ustvarjajo ljudje, v njem pa se dogaja nekaj zelo posebnega.

To je obdobje prehoda iz enega sveta v drugega, iz ene realnosti v drugo, iz enega reda v drugega. Kar sicer v družbenem polju ni vidno, je nenadoma povsem očitno. Ekscesi, perverznosti, patologija, skrajni pojavi, manipuliranje z ljudmi, nevidno družbeno nasilje – vse je kot na dlani in vsakdo se lahko prepriča na svoje oči o tem, kar se je ves čas že dogajalo. To so zelo vznemirljivi časi.

V takih vznemirljivih časih živimo. In Badiou predlaga novo pozitivno definicijo neskončnega, ki nam pomaga na povsem nov način misliti človekovo subjektivnost oziroma samega človeka. V času, v katerem živimo, je njegov razmislek zares pomemben, kajti nove ideje, novi koncepti lahko sprožijo precej drugačne in zlasti boljše načine življenja, kot jih poznamo. Ideje imajo namreč veliko moč.

Nič novega zato ne povemo, če rečemo, da je tudi znanje moč. Pa vendar vsakdanje življenje zlasti nenehno potrjuje nasprotno: denar je moč.

Znanje je zato moč le, če ga ljudje, ki ga imajo, uporabljajo zoper moč, ki jo ima denar. Zastopniki denarne moči namreč ne morejo pojasniti lastnega delovanja, medtem ko ga zastopniki znanja lahko. Navsezadnje je vendarle prednost na strani znanja (kot moči), in ne denarja (kot moči). Film Fantastični planet razmišlja prav o tem.

Razmišlja, kako se človek lahko izvleče iz diskurza gospodarja, iz navidez nemogočega položaja, kako lahko preneha biti neproduktivni hlapec.

Velika Freudova lekcija ljudem je, da ima vsak ego nad seboj nadjaz, zaradi katerega se počuti krivega in v takih občutkih najde celo določeno mero ugodja, zaradi katere lahko vztraja vse življenje v neproduktivnem stanju in se nikamor ne premakne. Freud je pokazal, da je človeško bitje zmožno počutiti se krivega in krivdo sprejemati, čeprav je praviloma povsem iracionalna in v končni instanci tudi neproduktivna.

V sodobnem kapitalističnem svetu je orisana logika izjemno produktivna. Navaden človek ima namreč ves čas občutek, da je v kapitalizmu vse mogoče, saj ga predvsem mediji v to nenehno prepričujejo. Preganja ga ideja, da je vse mogoče narediti, prodati in seveda kupiti. Še več: v takem svetu ima človek hitro občutek, da lahko postane kdorkoli, celo karkoli.

Vendar so to zgolj iluzije; to niso niti sanje. Iluzija je, da lahko devetdeset odstotkov ljudi dobi v globalnem svetu vse, kar želi. Resnica je prav nasprotna: to lahko dobi zgolj en odstotek ljudi, saj je svet končno velik. Vse zato lahko dobijo le ljudje, ki imajo v rokah dovolj denarja, da si lahko privoščijo karkoli. Vsi drugi ga imajo preprosto premalo in ga tudi nikoli ne bodo imeli dovolj, saj je kapitalizem sistem, v katerem se denar in dobrine nenehno koncentrirajo. Nikoli se ne razpršijo ali pravično razdelijo in se tudi ne bodo, dokler bo obstajal kapitalizem, saj ni v moči dobrin, da bi kaj takega naredile, kajti jasno je, da niso žive.

Kako torej deluje nadjazovska logika, kot jo je opisal Freud pred stotimi leti, v hiperkapitalizmu? Deluje zelo preprosto, kot ukaz. Ljudje naj se zaradi njega počutijo krive, potem pa naj skušajo z vsemi sredstvi in za vsako ceno zmanjšati občutke krivde. Na primer tako, da postajajo čim boljši in čim bolj pridni delavci, ubogljivi potrošniki, upogljivi državljani, aktivni športniki in dinamični ljudje, ki skušajo doseči zastavljene cilje – te namesto njih artikulirajo piarovci, kapitalistični trgi pa skrbijo, da imajo na voljo dovolj dobrin, s katerimi bi zastavljene cilje tudi dosegli, če bi imeli denar in vse drugo.

Tega seveda nimajo, zato se poganjajo naprej in naprej, postajajo vse bolj dinamični, aktivni in nekoliko obsesivni, saj preprosto verjamejo, da bodo z noro aktivnostjo in delavnostjo zares dosegli cilje ter segli do svetlih obzorij.

Tako deluje nadjaz: od ega zahteva več in več, ta pa nikoli ne spozna, da je pot neskončno dolga in da so cilji zgolj dozdevki na obzorjih. Tak je sodobni svet: poln je dinamičnih in aktivnih ljudi, ki blazno poganjajo kapitalizem, obenem pa verjamejo, da delajo zase, za svoje dobro in za dobro svojih bližnjih.

Iluzije so zares velike: ego se namreč ne upa upreti nadjazu. Zaradi njegove strahopetnosti gre kapitalizmu vse bolje, večini ljudi pa vse slabše.

Namesto upora predlagajo drug drugemu aktivnost, pridnost, ubogljivost in disciplino. Skušajo biti urejeni, redoljubni in pravični, čeprav nenehno izgubljajo in se odrekajo, da bi nekoč bolje živeli.

Freud je večkrat poudaril, da ima ego v resnici eno samo možnost, da se izvleče in izogne neskončnemu regresu. V določenem trenutku se mora preprosto upreti nadjazu in reči, da ima vsega dovolj in da se ne gre več!   

V svetu, v katerem kapitalizem prepričuje ljudi, da je vse mogoče, je kajpak zelo verjetno, da se ljudje ne bodo upirali, saj preprosto ne vidijo logike takega upiranja. Le kdo bi se upiral tistemu, ki mu zagotavlja, da bo lahko v življenju uresničil čisto vse želje ali pa skoraj vse?!

Prav nasprotno se bo dogajalo: ljudje bodo še bolj pridno in disciplinirano sodelovali, da bi šlo kapitalizmu vse bolje, saj je logično, da bo potem tudi njim vse bolje. Ne sanjajo o alternativi, saj jim že sam kapitalizem nenehno ponuja alternative.

Resnično, danes so alternative iz sveta sanj. Ali drugače rečeno: sanje so danes alternativne, zato se jih zastopniki kapitalizma tudi bojijo. Zadeva je osupljivo preprosta. Za kaj torej gre?

Gre za možnost, da ljudje preprosto nehajo biti ubogljivi. Lahko namreč množično nehajo sodelovati. Pravzaprav bi danes celo morali nehati, kajti kapitalistični sistem ne uničuje le samega sebe, da bi se ponovno rojeval, temveč uničuje tudi vse okoli sebe (ljudi, naravo, fizično okolje). Danes je upor zoper kapitalizem bolj nujen, kot je bil v preteklosti, saj kapitalizem lahko uniči vse, kot je rekel v Matrici agent Smith Morfeju, kajti kot virus se ne širijo ljudje, ampak se širi sam kapitalizem, zato njegovi zastopniki nenehno tudi govorijo o globalizaciji.

Kapitalizem se torej širi, dokler ljudje sodelujejo. Ljudje sodelujejo zlasti, dokler imajo občutke krivde. Ko jih nimajo več, namreč začnejo misliti. In potem nič več ne sodelujejo, saj jim um pove, da ni v njihovem interesu, da sodelujejo pri blaznosti. Vse skupaj je nenavadno preprosto, kot rečeno.