Pred tedni je slovensko javnost razburila novica, da naj bi eden od poslancev imel ponarejeno srednješolsko spričevalo. Zaradi tega so ga pred leti celo vrgli iz službe in to je storil njegov sedanji strankarski šef Karel Erjavec. Vsaj zaradi tega je celotna slovenska javnost pričakovala, da bo tudi sedanja reakcija podobna tisti izpred let. Kakšna zmota! Tisto, kar je pred leti brez velikega pompa doletelo javnega uslužbenca, se isti osebi očitno niti slučajno ne more zgoditi sedaj, ko je poslanec.

Pustimo ob strani poslanca in njegovo spričevalo, pomudimo se ob reakciji slovenske politike ob upoštevanju sedaj že nespornih dejstev. Eno od teh dejstev je zagotovo tudi to, da omenjenega poslanca vladajoča koalicija ščiti izključno zato, da ne bi prišlo do nadomestnih volitev, kjer bi zelo verjetno izgubila enega člana.

Karel Erjavec sedaj pravi, da stranka ne bo zahtevala poslančevega odstopa, ker da kljub povsem jasnim ugotovitvam tako državnega tožilstva kot tudi protikorupcijske komisije gre le za namigovanja in govorice ter da v zadevi ni bila izdana pravnomočna sodba. Recept je v bistvu že znan: ko gre slovenskim politikom za nohte, se izgovarjajo na domnevo nedolžnosti. Res je, ta velja tudi za njih, a za njih vendarle veljajo drugačni standardi kot za običajne smrtnike: niso odgovorni samo kazensko, ampak tudi politično. In v resnih državah odgovorni šefi političnih strank s takšnimi svojimi člani - politično – obračunajo po kratkem postopku: marš s funkcije, marš iz stranke! Če ne zaradi česa drugega, pa zaradi varovanja ugleda stranke in zaradi nevtralizacije morebitne slabe volje volivcev ob naslednjih volitvah. Erjavcu, ki ga nekateri očitno upravičeno imenujejo tudi »teflonski«, je za to vseeno. Na podlagi tega je mogoče potegniti naslednje sklepe: Erjavcu je še kako do tega, da sedanja koalicija ostane tudi številčno nedotaknjena in ga kaj malo briga, kaj se bo zgodilo na naslednjih volitvah. Nadaljevanje logičnega sklepanja nas pelje naprej: naš Karel se ne vznemirja preveč, kje bo dobil službo po naslednjih volitvah, njemu je pomembno, kaj bo potegnil iz sedanje koalicije. Ker je že nekajkrat, zlasti pa ob referendumu o pokojninski reformi dokazal, da ga kaj malo briga za druge ljudi, tega zagotovo ne počne iz kakšnih altruističnih vzgibov. To pa spet lahko pomeni dvoje: da bo sedanje ministrovanje izkoristil tako, da se mu ni treba vznemirjati za čas po njem ali pa misli, da ne bo imel nobenih težav z iskanjem nove službe. Slednje je zagotovo res: v njegovem življenjepisu bo pisalo, da je v Sloveniji vodil vsaj tri – časa je dovolj, lahko se jim pridruži še kakšno – ministrstva, obrambno, okoljsko in zunanje. V tujini boste težko našli tako sposobne ljudi in tujina bo znala ceniti univerzalnega ministra z očitno nadpovprečnimi sposobnostmi.

Če pa kdo misli, da je njegova ignoranca opravičljiva, naj si zastavi naslednje vprašanje: kaj bi storil vaš šef, ko bi odkril, da imate ponarejeno spričevalo, vi pa bi mu rekli, da to ni nič takšnega, ker za to še niste bili pravnomočno obsojeni? Kaj mislite, koliko časa bi še imeli službo?

No, v Sloveniji imamo celo politično stranko, ki misli, da bi njeni člani kljub takšnemu odgovoru v službi ostali še zelo dolgo. To je SDS, ki je na svojem twitterju poskušala opravičevati ravnanje poslanca s ponarejenim spričevalom in to s kazanjem na neka druga, »kumrovška«. Ne vem, kaj so ta spričevala v resnici dokazovala, zagotovo pa niso bila ponarejena. Da ne gre za slučaj, je pokazal tudi predsednik vlade, ki je zatrdil, da nima časa ukvarjati se z »nekim ponarejenim spričevalom neke srednje šole«, češ, da to v današnjih časih, ko gre Sloveniji za nohte, ni pomembna tema. Pa dajmo uporabiti logično sklepanje tudi tukaj: če stranka takole brani nekoga s ponarejenim spričevalom, potem to za njo očitno ni nič pomembnega in ne hudega. Pomeni to, da so v tej stranki navajeni na uporabo ponarejenih spričeval ali »zgolj« to, da so »svojim« pripravljeni spregledati vse?  In da to ni pomembna tema? Si znate predstavljati, do kakšnega pogroma bi prišlo v glasilih SDS in v izjavah predvsem njenega predsednika, če bi s ponarejenim spričevalom pred kakšnim letom zalotili koga iz takratne vladajoče koalicije? Predsednikovi teksti bi bili zopet polni garaž, krvi, zločina in kazni! In ne bi bilo ne konca, ne kraja! Zdaj pa to ni pomembno? OK, potem lahko vsi mi, ki nas kdorkoli zaloti pri čem, kar je manj družbeno nevarno oziroma pomembno kot ponarejanje listin, rečemo, da takšna malenkost res ne zasluži pozornosti policije, inšpekcijskih služb, tožilstva in sodstva. Da bo še bolj jasno: sem sodijo vsi prekrški, vključno s prometnimi in vsa kazniva dejanja, za katera je predpisana nižja kazen od tiste za ponarejanje. Če vas torej zaradi prekrška ustavi prometni policist, mu kar povejte, naj se zmeni z Janezom Janšo, ker vi nimate časa za tako nepomembne zadeve.

To je seveda popolna norost in točno to so tudi izjave Janše, Erjavca in SDS-ovih nadebudnežev s twitterja – seveda, če tega ni spet pisal Tomaž Majer sam. Briga mene za njih kot posameznike, še kako pa me briga, če o tem, da poslančevo motoviljenje s ponarejenim spričevalom ni nič posebnega, govorita prvi in zunanji minister moje države in stranka, ki je na oblasti v njej! Sedaj »Boga ni, torej je vse dovoljeno« velja za tistega, ki si je izmislil to krilatico? Kaj vse bo torej še dovoljeno, ko bo šlo sedanji koaliciji res za nohte? Kaj bodo šele takrat naredili z moralo, kaj bodo že do takrat naredili s pravom? Vladavina ulice, kjer ni ne prava in ne morale, ampak zgolj zakon močnejšega, je hudo tvegano početje, pri nas pa se očitno celo seli v vladne in parlamentarne sobane. No ja, saj ulico je Janša pred leti tudi napovedoval. Ampak, ali to ne pomeni tudi tega, da je predsednika vlade zreduciral na navadnega uličnega kolovodjo? Vključno s seboj?