Nebeški otroci (Bacheha-Ye aseman, Majid Majidi, 1997)

Ob gledanju tega odličnega iranskega filma se vnovič spomnimo, kaj je o filmu in o tem, kako jih ustvariti, nekoč rekel Kurosawa: iz slabe ideje niti najboljši režiser ne more narediti dobrega filma.

Ideja pričujočega filma je neverjetno preprosta, vendar dobra, kar pomeni, da je produktivna. In Majid Majidi je izvrsten režiser, zato je lahko naredil čudovit film. Na tem kraju lahko parafraziram Kurosawo: dober režiser iz dobre ideje preprosto ne more narediti slabega filma.

Film se prične z naključjem: dečku Aliju nekdo po pomoti ali namenoma, tega ne vemo, odnese par sestrinih čevljev, ki jih je pred tem čevljar skrbno zakrpal. Zahra, tako je ime mlajši sestri, ostane brez edinega obuvala, ki ga je imela, zato nastane resen problem, saj ne more bosa v šolo.

Drobni vsakdanji problem postane presenetljivo izhodišče za prečudovit film o bratu in sestri, ki ga skušata rešiti. Poudarek je natanko na tem, kar ustvarita skupaj, kar imata med seboj. Sprva problem rešujeta tako, da si izmenjujeta bratovo obuvalo: najprej ga ima Zahra, ko pride iz šole, si ga natakne Ali in odide v šolo še sam. Niti za trenutek ne povečujeta in dramatizirata sicer resnega problema, čeprav je v zraku drobna grožnja, da bo Zahra vse povedala očetu, ta pa bo premlatil sina. To se ne zgodi in prav oče, ki je sicer zelo skrben in se nenehno trudi preživeti družino, nevede poskrbi, da je problem na koncu tudi rešen.

Tudi Ali ga skuša rešiti, zato se prijavi na šolsko tekmovanje v teku, kajti tretja nagrada (par športnih copat) bi mahoma rešila problem. Potem s pomočjo spretne montaže dogodkov iz vsakdanjega življenja vzporedno spremljamo skromno življenje družine, odnos med bratom in sestro (izjemna je sekvenca, ko prikazuje režiser uro športne vzgoje, pri kateri otroci izmenično tečejo po progi in tekmujejo, vzporedno pa vidimo, kako si brat in sestra izmenjujeta obuvala in zdaj eden zdaj drugi teče v šolo oziroma domov) ter se počasi potapljamo v ocean prijaznosti, miru, medsebojne naklonjenosti, drobnih pozornosti (Ali podari sestri navaden svinčnik, kasneje pa še kemičnega, ki ga je dobil za odlično oceno v šoli), nasmehov in prijaznih gest med očetom in sinom, ki pridejo do izraza zlasti takrat, ko obiščeta premožno četrt in iščeta priložnostno delo, s katerim oče zasluži dovolj, da čisto na koncu kupi hčerki nove čevlje, ki jih prepoznamo v prtljažniku njegovega kolesa.

V anale bo prišla tudi ena zadnjih filmskih sekvenc, ko se Ali trudi z vsemi močmi doseči na teku tretje mesto, vendar – verjetno prav zato – zmaga. Povsem poklapan se vrne domov in sporoči sestri, da ni bil tretji, kar pomeni, da ni dobil ustrezne nagrade.

A sestra ne bo ostala brez čevljev, kajti novi so že na poti domov, le da tega še ne ve. Filmsko nadaljevanje zgodbe je zato čarobno, kajti skrbni oče bo prišel domov in razveselil vsakega člana družine z novo drobno pozornostjo.

V vsem tem je zares nekaj nebeškega, toda tudi zelo človeškega, saj za nebeško poskrbijo prav ljudje, če se pravilno odločajo. Je torej pripoved o tem, kar imamo lahko ljudje med seboj, in je zgodba o tem, kar se lahko zgodi brez posebnega modrovanja, kaj naj storimo drug drugemu, da bomo užili nekaj miru, prijaznosti in tistih posebnih občutkov oziroma čustev, ki navadno tako zelo dolgo dremajo v nas in se ne pojavijo na površju, ker smo preveč prestrašeni, nepozorni drug do drugega, brezbrižni ali pa celo zainteresirano zaprti.

Nebeško je tudi to, da svet spreminjajo ljudje, pri tem pa uporabljajo ideje. Spreminjajo jih tudi s strastjo in z močjo. Morda ni videti na prvi pogled, toda film ju je poln. Vse to pride še bolj do izraza zaradi obeh otrok. S kakšno pozornostjo, kako zavzeto in s kakšno močjo skuša doseči Ali tretje mesto v teku na štiri kilometre, da bi dobil copate, ki bi jih zamenjal za ženske, da bi jih lahko podaril svoji sestri!

Film nas zato nagovarja, naj vnovič premislimo, kaj pomeni lakota po novih idejah in odkritjih, po vnovičnem razmisleku o zlagani humanitarnosti, ki prevladuje v sodobnem kapitalističnem svetu; ni naključje, da živi družina skromno, medtem ko so bogataši, ki jih obiščeta Ali in njegov oče, da bi zaslužila kak dodatni dinar, vsi za visokimi ograjami v razkošnih hišah, ki jih varujejo še psi, zato jih niti ne moremo videti. Humanitarna maska je res dramatična in paradoksna, saj zakriva nevidno kapitalistično izkoriščanje.

Film nas opomni tudi na vse bolj prevladujočo ideologijo vsakdanjih zadovoljstev, ki se jim predajamo in smo vse manj pripravljeni prevzeti nase kako tveganje, saj se nam zdi, da to v razvitem svetu preprosto ni več potrebno.

Vendar se krepko motimo, zato je tako pomembno natančno spremljati brata in sestro, ki se zares trudita rešiti problem s čevlji. Kako iskreno in pošteno pogumno je na primer začetno srečanje med sestro in bratom, ko slednji skrušeno prizna, da domov ni prinesel sestrinih čevljev, čeprav za to ni bil sam kriv, potem pa se skupaj odločita, da bosta skušala problem nekako rešiti. In kako močno si prizadeva Ali prepričati učitelja, naj ga kljub zamudi vendarle prijavi na tekmovanje v teku, potem ko ugotovi, da je nagrada za tretje mesto natanko rešitev problema, ki ga imata s sestro.

Ali na koncu zmaga v teku, vendar je razočaran in prizadet, saj je prepričan, da mu ni uspelo in da je razočaral vse okoli sebe, še najbolj pa sestro. Čisto na koncu pomoči ranjene in ožuljene noge v ribnik, v katerem živijo živobarvne ribice, ki se približajo in začnejo nežno obdelovati njegove noge, gledalci pa v tistem trenutku dobro vemo, da se je bistveno že zgodilo in da novi čevlji v prtljažniku očetovega kolesa niso simbol srečnega konca, temveč so simbol vsega tistega, kar se je zgodilo pred koncem, kar je še veliko pomembneje.