Ljudje radi rečejo, da resnica ne obstaja. Včasih dodajo, da sicer verjamejo, da obstaja, vendar obenem vedo, da je ne moremo spoznati. Ali pa rečejo, da jo lahko spoznamo le s srcem, v srcu, ne pa z jezikom in razumom. Včasih tudi rečejo, da ima vsakdo svojo resnico, da je resnic, kolikor hočeš.

Freud govori bistveno drugače in bistveno prepričljivejše. Najprej reče, da nezavedno vselej že govori in interpretira; govori in interpretira, še preden ego dobro odpre usta, kar zgolj potrjuje, kako slab gospodar je ego, in da hiša, v kateri naj bi gospodoval, sploh ni njegova. Potem Freud doda, da so simptomi izdelki nezavednega, kar pomeni, da jih lahko preberemo in interpretiramo. Za to kajpak potrebujemo jezik. Brez njega ne moremo niti izjavljati, da resnica ne obstaja ali da jih je neskončno veliko.

Ko uporabljamo jezik, se zato lahko najprej vprašamo, o čem sploh govorimo, ko nekaj izjavljamo o resnici, kajti nezavedno vselej že deluje in govori, še preden smo o resnici izrekli eno samo besedo.

Presenečenje, ki nas čaka, zato ni majhno. Freud namreč pokaže, da so simptomi kot izdelki nezavednega vselej strukturno nujno zavezani resnici. Nezavedno namreč nikoli ne laže. Če ima ideja resnice kak pomen in smisel, potem ga ima v orisani perspektivi: nezavedno ne laže, zato je nujno zavezano resnici in njenemu statusu v svetovih.

Kaj je torej resnica? Simptom kot izdelek nezavednega je vselej resnica.

Simptom je mogoče dešifrirati in z dešifriranjem je mogoče ustvarjati pomen. Zadeva je zelo logična in nujna. A najpomembneje je, da je simptom sploh mogoče interpretirati. Pomembna je natanko ta možnost, ki pomeni, da je simptom odprt, da je narejen tako, da je interpretacija možna. In vsaka interpretacija simptoma se mora nujno ukvarjati z resnico, saj je sam simptom že resnica. Analitik nima pri tem tako rekoč nobene izbire: zavezan je resnici. Če hoče biti analitik, se mora tega spoznanja držati kot pijanec plota, drugače pade.

Hrbtna stran istega je vztrajanje simptoma. Vsakdo ve iz lastnih izkušenj, kako trdovratno lahko simptomi vztrajajo in kako je za človeka tako vztrajanje mučno; lahko vztrajajo celo vse življenje. Njihova vztrajnost je obenem odločilna za razumevanje resnice.

V oklepaju lahko dodam, da ni nikakršno naključje, da je Lacan vedno znova opozarjal, da tudi tesnoba nikoli ne laže in da je vselej zelo resnična.

Začetno spoznanje torej je, da o resnici ne moremo reči, da ne obstaja, saj moramo najprej domnevati, da sploh obstaja nekaj, za kar lahko rečemo, da ne obstaja. Izjavljanje, da resnica ne obstaja ali da ni mogoča, je očitno simptom, ki potrjuje ravno nasprotno, vsi pa tudi vemo, da simptom vedno spremlja tesnoba, ki nikoli ne laže, kot rečeno.

Simptom kot izdelek nezavednega je za vsakega človeka vsekakor zelo realen – glede tega smo lahko povsem mirni. Jacques-Alain Miller (Reading a Symptom, 2011) pa poudarja še nekaj.

Poudarja staro Freudovo spoznanje, da simptom, ki je že interpretacija, lahko še enkrat interpretiramo oziroma dešifriramo. In lahko se zgodi, da simptom po našem posegu kratko malo izgine, skrči pa se tudi tesnoba. Simptom izgine in se pogrezne v brezno niča; kjer je bil še malo prej, sedaj ni ničesar, in pacient lahko v miru in produktivno živi naprej.

Kaj pa se zgodi v primeru, ko simptom kljub temu vztraja in se ga nikakor ne moremo znebiti, ko je torej vsaka interpretacija prekratka in prešibka? Freud je končno spregovoril o nesimbolizabilnem v samem simptomu. Obstaja nekaj, pravi, česar preprosto ne moremo interpretirati, saj se upira vsaki možni interpretaciji; ne gre torej za premajhno analitikovo inteligenco ali za njegovo kognitivno nesposobnost. Obstaja presežek, ki očitno ni simbolne narave in ga kratko malo ni mogoče potegniti v simbolno polje, da bi dobil kak pomen. Ko razmišljamo o resnici in njenem statusu v našem svetu, nikakor ne smemo prezreti zapisanega.

Ko se simptom pogrezne nazaj v nič, nam postane jasno, da se je tudi pojavil iz istega brezna, zato mora biti neposredno povezan z ničem, z absolutnim ničem, kar je zelo zanimivo. Analiza simptomov le-te namreč krči, zato postopoma izginjajo. Kar ostane, ko izginejo, ima poseben status.

Pred koncem analize se dogaja tole. Analitik interpretira simptome in proizvaja pomen. Vse psihoterapije delajo isto, dodaja Miller. Pomen namreč terja še več pomena, zato je o simptomih mogoče govoriti še in še. Analiza pa naredi nekaj, česar psihoterapije ne naredijo: vztraja do konca. Kaj pomeni vztrajati do konca?

Pomeni ne popustiti pred tem, kar je vselej isto in je najtesneje povezano z resnico.

Kaj je isto? Vprašanje je tesno povezano z drugim vprašanjem: Kje je realno v psihoanalizi? Pred tem izzivom se je v že omenjenem razmišljanju znašel tudi Jacques-Alain Miller. In lahko bi dodali: Kaj je realno same psihoanalize?

Isto je nekaj nesimbolizabilnega, je nekaj, kar se nenehno vrača in večno ponavlja. Večno ponavljanje istega pa ni brez povezave s fraktali, kot pripominja Miller; k temu se bom še vračal. Prav tako lahko dodamo, da zaradi istega razmišljamo o naravi subjekta ($), za katerega je Lacan rekel, da vselej šele bo. Zato govorimo o subjektu želje: subjekt želi biti, a vselej šele bo, saj želja ni potreba, ki jo zadovoljimo tako, da kupimo ustrezno dobrino, ki jo zadovolji. Enako velja za nezavedno, ki je podrejeno imperativu, kot pravi Miller, imperativu biti. Tudi za nezavedno zato pravimo, da bi moralo biti, da vselej bo. Nekaj bi moralo biti in isto se nenehno vrača, oziroma se ponavlja. Take so nekatere osnovne koordinate naših eksistenc; vselej je tako.

Nekaj torej nujno je in obstaja imperativ, da bi nekaj bilo, ki se ga nikakor ne moremo znebiti; a saj tudi in nobene potrebe, da bi se ga. V analizi analitik zato jamči natanko za ta imperativ. Jamči za to, da bi nekaj moralo biti in da vselej nujno tudi bo. Torej jamči, da se bo v analizi nekaj zgodilo, ker se preprosto mora, ker drugače ne more biti. Analiza ni nikakršno kramljanje, zato je Lacan upravičeno spregovoril o etiki psihoanalize, o tem, da sama psihoanaliza že je etična.

Kaj se bo torej vselej nujno zgodilo? Zgodilo se bo to, kar je učinek kreativnosti oziroma odprtosti. Zaradi odprtosti sveta je možna kreativnost, zaradi nje so možni simptomi. Konec analize je zato konec kot odprtost, ki ne pomeni, da ni več simptomov, pomeni pa, da je pacient zmožen brati simptome, da je zmožen prisluhniti nezavednemu in da se zaveda etičnosti lastnega početja.

Prav zaradi tega na nov način razume, kaj pomeni njegova zmožnost za kreativnost.