Včasih se splača kakšno reč prevesti v materinščino, preden se začneš z njo ukvarjati. Tega sem se naučil že pred leti med posedanjem po vseučilišču. Tam se je dalo naučiti vse mogoče, če si le nisi pustil sprati možganov s tem, kar si se moral naučiti.

Včasih sem naletel na kakšno poved, ki je zvenela zelo modro, učeno in domišljeno, ko sem jo iz tujkovščine prevedel v slovenščino, pa je na več mestih pregriznila samo sebe, nezačeti in nedokončani koščki pa so odlebdeli vsak po svoje. Ko sem se izvežbal, sem takšne povedi prepoznal na nekaj strani daleč. 'Strokovne' knjige sem se naučil brati počez in si kot stroj za ločevanje odpadkov sproti zamišljati tiste 4 strani branja vrednega povzetka. Izjemno koristno znanje, ki pa je kasneje, odkar lahko berem samo knjige, ki jih želim brati, skoraj utonilo v pozabo. Poredko se ob kakšni knjigi vključi, in takrat knjigo nemudoma vrnem, od koder sem jo vzel.

Imeli smo predavatelja, ki je sam s sabo tekmoval v številu uporabljenih tujk in ponavljanj na predavanje ter se redno premagoval, poleg tega pa nam je predpisoval tudi čtivo v podobnem esperantu. Pa da ne bom krivičen do možaka; brez števila njemu podobnih je za vsako vedo in podvedo natipkalo metre in metre drobno potiskanih listov. Z zaključno nalogo sem spoštovanemu gospodu vrnil milo za drago, kajti vanjo sem načrtno preprečil vstop vsem tujkam, ki so se mi skušale prikrasti med prste in tipkovnico. Zanimivo je, da sem kljub temu uspel povedati vse, kar sem hotel povedati. Težave sem imel le s količino; če sem hotel na ta način naklamfati zahtevanih 70 strani, sem moral govoriti skoraj o vsem, o čemer se da kaj povedati.

Za 'dramsko gledališče' sem iznašel čudovito besedno zvezo 'gledališče govornih dejanj'. Da se zadeva ni prijela, gre pripisati delno temu, da se s takšnim gledališčem kasneje nisem hotel ukvarjati in torej nisem postal vpliven, delno pa temu, da preprosto in boleče razkriva ne le glavno slabost evropskega gledališča vse od časov starih Grkov, ampak pove dosti tudi o družbi, ki takšno gledališče goji.

Raznorazni 'strokovnjaki' uporabljajo tujke ne le zato, da prikrijejo svojo neizvirnost, ampak tudi zato, da prikrijejo praznoto, ki puhti iz njihove stroke. Naravoslovcem in uporabnovedcem je nekoliko lažje, kajti njihove razprave in utemeljitve so se razvile iz potreb pri delu in se nanje nanašajo. Sicer so skozi stoletja na to naložili skoraj nepredirno plast odvečnih besed, a imajo vsaj ogrodje. Družboslovci ga nimajo; njihove razprave in utemeljitve so v osnovi plast odvečnih besed, ki šele išče potrebe, na katere bi se lahko nanašala. To je boleče opazno zdaj, ko bi nam morali postreči z malim morjem utemeljenih načrtov prehoda v malo morje novih, trdnejših, trajnejših in bolj prijetnih družb, oni pa zgolj razpravljajo o tem, kaj je narobe, in utemeljujejo svoje trditve s sklici na druge svoje trditve.

Namesto vseh teh razprav, ki bi jih lahko postavili za senčnik Himalaji in jih večina ljudi razume ravno toliko kot Jetiji, bi zadostovalo, če bi zgolj pokukali v SSKJ. 'Kapitalizem' je tam npr. »gospodarsko-družbena ureditev, v kateri so proizvajalna sredstva v privatni lasti.« 'Privaten' »je v zvezi s posameznikom, posamezniki in ne z družbeno skupnostjo.« 'Socialen' je po drugi strani »nanašajoč se na družbo, družben; ki upošteva koristi drugih, skupnosti.«

'Kapital', ee, »lastniki kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči« skrbijo za 'produkcijo/proizvodnjo' – »načrtno, organizirano delanje, pridobivanje predmetov, stvari za zadovoljevanje določenih potreb.« Za vesolje dejavnosti, ki nosi ime 'storitve', tu očitno ni prostora. A vendarle prostor je za 'finance', »gospodarsko dejavnost, ki se ukvarja z denarnimi posli,« ('Gospodarstvo' je »proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin.«) torej za proizvajanje, razporejanje in uporabo denarnih poslov.

Nad vsem tem bdi 'politika', to je »dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast,« na čelu katere je 'politik', ki »zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno,« če tega ne zna, pa preneha biti politik in ga zamenja drugi, ki zna. A kljub njenemu bdenju so nitkovlečci iz ozadja uspeli zlobirati, da pojma 'lobirati' in 'lobist' nista pojasnjena in da se nam 'kredit' predstavlja kot »materialna sredstva, ki jih da upnik dolžniku z obveznostjo kasnejše vrnitve.« Ko bi le obresti tako izpuhtele tudi iz tistega pravega kreditiranja in ko moralni kredit ne bi že zdavnaj povsem izpuhtel! …

A zdaj že dolgovezim. Božje in nebožje ovčice – berite SSKJ, kajti v njem so vse modrosti in ob-last-nikov kaprice!