Sir Charles Chaplin in učenci 1. b razreda devetletke. Srečanje. Chaplin bi bil danes star 119 let. Tudi zaradi tega dejstva je zbudil pozornost. »Kako so filme delali nekdaj?«[1] To vprašanje odpira časovno dimenzijo, ki je v sodobni filmski produkciji, ki jo spremlja današnji »gledalec za zabavo«, domala odsotna: sodobni »komercialni film« (film, katerega poglavitni cilj je pritegniti čimveč ljudi, saj množičnost zanj pomeni dobiček na trgu) tekmuje s sedanjostjo, medtem ko nam delček filmske zgodovine odpira preteklost, ki je vselej na tem, da postane naša. O tem priča moja izkušnja gledanja-branja Chaplina s šest- in sedemletniki v oddelku podaljšanega bivanja. Prvo srečanje je bilo s filmom Deček (The Kid, 1921). »Zakaj nihče nič ne reče?« [Govoreče podobe, ki ne molčijo.] Edini, ki govorim, sem jaz, ki učencem berem napise na zaslonu. Vendar je tukaj tudi glasba. Prisluhnimo ji. Napisal jo je Chaplin sam. To nikakor ni nepomembno (vsaj za prvošolce ni nepomembno) – ob enem naslednjih srečanj, je bilo to prvo vprašanje neke deklice: »Ali je tudi tokrat glasbo napisal Chaplin?«

Vprašanja. Veliko jih je. Deček je sprva skoraj neopažen. Besede, ki tvorijo podobe, so še tuje oddaljene, šum, ki ostaja zunaj kot kak nebodigatreba. Sledi preobrat. Povem jim detajl, zopet dejstvo, da je Deček na zaslonu njihovih let. Potem se sprožijo vprašanja. »Zakaj ga je mati zapustila? Kako je sploh mogoče, da starši zapustijo svoje otroke?« Kaj bi se lahko zgodilo z dečkom potem, ko je padel v roke roparjema in ostal zapuščen v kotu ulice v revni in neprijazni soseski, če ga ne bi našel dobrosrčni potepuh Charlie? »Zakaj ima Charlie takšno stanovanje?« »Ali sta deček in Charlie revna?« »Kje dobita hrano in kaj je tisto, kar imata na krožniku [ob prizoru, ko si naložita na krožnika polno zajemalko nečesa na prvi pogled čisto nič užitnega, in to mirno ter zadovoljno pojesta]?« »Kaj je sirotišnica?« »Kaj je zavetišče za brezdomce?« »Kdo so brezdomci in kje živijo?« Ustavimo se ob vprašanjih in se pogovarjamo. Pogovor je živahen in zanimiv. (Kako redki so takšni pogovori v vsakdanjem življenju povprečnega odraslega človeka, ki je v večnem hitenju pozabil ritem, s katerim se giblje otroški um, ko iskreno, resno, igrivo in temeljito zastavlja vprašanja. To pomislim in se zavem, da se nahajam v enem tistih privilegiranih trenutkov, ko se končno nikamor ne mudi, saj je časa dovolj, mi pa smo prav tam, kjer si tedaj želimo biti.) Prostor–čas filmske pripovedi nas je popeljal na potovanje in mi smo dobre volje odšli.

Naslednjič smo si ogledali film Moj fant (My Boy, Albert Austin & Victor Heerman, 1921). Ta film sicer ni Chaplinov, vendar pa ga z njim povezuje Jackie Coogan, ki je v filmu Deček igral dečka. Učenci ga takoj prepoznajo. Vsebinsko sta si zgodbi Dečka in Mojega fanta podobni. Razlika, ki je opazna že takoj (in zaradi katere bi nekdo pomislil, da bo film manj zanimiv) je tale: različica, ki smo si jo ogledali, je brez glasbe (in kajpak brez glasu). To je sprva med učenci zbudilo nekaj začudenja, porajala so se tudi nova vprašanja. Kako to, da so včasih delali takšne filme, na takšen način? Ob vprašanju smo se zadržali, nekateri učenci so tudi že vedeli, da gre za značilnost nekega časa. Čeprav danes pogosto gledamo filme, ki so napolnjeni z zvokom in glasbo, in smo nanje že tudi nekoliko navajeni, nas to sploh ni odvrnilo od gledanja – film Moj fant smo si ogledali v celoti (film traja 55 minut). Zaradi dolžine filma smo ga gledali v dveh delih, v dveh zaporednih četrtkih. Izkazalo se je, da je zgodba na učence naredila vtis, saj so naslednjič v pogovoru pred ogledom pokazali, da se spomnijo mnogih podrobnosti, ki so jih zasledili teden dni poprej.

Ko smo tako nadaljevali z našimi filmskimi četrtki, so prva vprašanja, ko sem se pojavil med učenci 1. b razreda, postala: »Ali si prinesel film?« »Ali imaš s sabo Chaplina?« »Katerega Chaplina si bomo ogledali danes?« »Kakšen je naslov?« V tem času (od januarja do junija) smo si ogledali še naslednje filme: Pasje življenje (A Dog's Life, 1918), Sončna vas (Sunnyside, 1919), Prijeten dan (A Day's Pleasure, 1919). Ob vsakem filmu smo se pogovarjali, pogovor pa je bil vselej spontan. Vsak pogovor se je začel z vprašanji, ki so jih učenci zastavljali že med gledanjem, sam sem jih pri tem zgolj spodbujal. Ko je bilo vprašanje zastavljeno, smo film zaustavili in se pogovarjali. Edino, kar sem pripravil vnaprej, je bil kajpak sam film, poleg tega pa še kratek uvod, v katerem sem povedal nekaj o Chaplinovem življenju. To nam je omogočilo, da smo filme gledali še iz ene perspektive: kako je v filmski zgodbi prisotno Chaplinovo življenje (povedal sem jim nekaj o njegovem otroštvu). To je bil moj edini prispevek, ki je bil narejen vnaprej, drugo je nastajalo v našem pogovoru. Izkušnja gledanja filma s prvošolci mi je dala misliti, saj je bila zame zelo poučna. Iz nje sem se naučil zlasti tega, da so otroci izjemno dojemljivi za mnoge odtenke zgodb, ki jih slikajo dobro narejeni filmi, kakršni so Chaplinovi. Izbor njegovih filmov je bil sicer naključen, kakor so naključna srečanja, čeprav ni bil nepremišljen. Filme sem izbral, ker me navdušujejo, in verjamem, da so nekaj mojega navdušenja začutili tudi otroci. Ob gledanju je bilo tudi očitno, da otroci Chaplinovih filmov ne razumejo kot zgolj poceni zabave ali lahkotnih smešnic, kakor jih morda razume marsikateri (odrasli) filmski gledalec. Res je, da smo se ob Chaplinu veliko smejali, prav tako pa je marsikdo med nami doživel še mnogo drugih občutkov (moji mladi sogledalci so te brez pridržkov izražali).

Ob naših srečanjih se mi je večkrat zastavilo tudi naslednje vprašanje: ali so Chaplinovi filmi primerni za šestletne otroke? Da bi utemeljil, zakaj se mi to vprašanje zdi smiselno, bom navedel nekaj primerov.

V Chaplinovih filmih je navidezno kar nekaj »nasilnih« prizorov. Prizori so narejeni tako, da imajo komični učinek, pa vendar je v njih še nekaj, kar ne bi smelo ostati spregledano. V filmu Sončna vas je Charlie delavec, ki ga šef zjutraj neusmiljeno in na precej krut način poskuša spraviti iz postelje na delo. Charlie je sčasoma že tako navajen na šefove brce v zadnjico, da se naslednjič, ko pričakuje, da ga bo doletelo ustaljeno, zavaruje s šopom listja, ki si ga mahoma zatlači za hlače na zadnjo plat. Prizor je kot rečeno morda tudi komičen,[2] vendar otroci niso spregledali, da Charliju v takšnem razmerju ne more biti lahko. Nepozornemu ali neobčutljivemu gledalcu bi ta moment lahko ubežal, lahko bi ostal spregledan, morda bi se mu v grotesknem ponavljanju šefovih brc zdelo nekaj pretiranega. Vendar sem ob otrocih opazil, da jih v resnici živo zanima, zakaj ima Charlie takšno usodo. Vprašanja so se vrstila, opombe pa tudi. Neopaženo ni ostalo niti dejstvo, da se šef potem ko Charlieja odžene na delo, mirno vrne v posteljo in spi naprej. »Zakaj mora delati samo Charlie?« vpraša nekdo. Vprašanje v tem primeru ne zahteva pojasnila, saj je bilo zastavljeno kot izraz pristnega začudenja ob tako očitnem neskladju v medsebojnih odnosih. Zato nanj nisem niti poskušal odgovoriti, ampak sem se pridružil temu začudenju. Če dela Charlie, zakaj ne dela tudi šef oziroma zakaj je njegovo edino delo to, da svojega delavca brca v zadnjico in se vede do njega na skrajno grob način? Kako je mogoče, da so medčloveški odnosi lahko tudi takšni?

Kako torej na otroke lahko delujejo nasilni prizori, kot so brce in udarci med protagonisti filma? Utegnili bi pomisliti, da bodo takšni filmi pomenili slab zgled, da bodo gledalci poskušali v situacijah s sovrstniki takšno vedenje posnemati. Vendar se to ni zgodilo niti enkrat. Noben od otrok, ki je gledal Chaplina, ni poskušal posnemati nasilnega vedenja v odnosu s sošolci. Čeprav se zavedam, da bi se to lahko zgodilo. Verjetno je zelo pomembno, da smo se ob gledanju veliko pogovarjali. Da so otroci tako dobili tudi nek vpogled in so lahko dogajanju v filmu pripisali nek pomen – skratka, da so začutili, da v filmskih prizorih, v katerih smo priče udarcem in brcam, slednje nikakor niso sami sebi namen ali nekaj kar je tako nepomembno (brez pomena), da se ob tem lahko tudi zgolj zabavamo. Če bi filmske prizore dojeli na ta način, tj. kot nekaj, kar nima nobene vsebine, o kateri se je mogoče pogovarjati – in to bi se lahko zgodilo, če ob filmu ne bi tekel pogovor – bi morda ti dobili nek čisto drugačen pomen, ki bi se lahko udejanjal s konkretnimi poskusi posnemanja.

Filmsko nasilje samo po sebi nima niti pomena nečesa dobrega niti pomena nečesa slabega. Pogosto pa je sprožilec intenzivnih občutkov, vprašanj ter razmišljanj, ki pa ne smejo ostati spregledana. Zato je bilo treba ustvariti okolje, ki ga je varovala beseda. V filmu Pasje življenje je tudi prizor v beznici, v kateri dela mlado dekle. Nasilni in pijani gost jo zgrabi in prisili v to, da pleše z njim. »Kaj se dogaja? Zakaj ta človek to počne?« Neko deklico ta prizor vznemiri. Morda učenka želi izvedeti, kakšen je moj odnos do tega, kar vidimo na zaslonu. Povem, da je ta človek zelo grob in ji to povem na takšen način, da učenka lahko zasluti, da se z njegovim vedenjem nikakor ne morem strinjati. Otrokom je pomembno mnenje odraslih, saj besede lahko varujejo samo, če je v medsebojnih odnosih prisotno zaupanje. Za deklico sem bil v tej situaciji odrasla oseba (tako kot moški v prizoru). Morda je razmišljala: kaj če je takšno vedenje med odraslimi dopustno (če ga dopuščajo odrasli v filmu, ali obstajajo tudi v moji okolici takšni odrasli ljudje)? In še: ali je dopustno za učitelja (nenazadnje je on tisti, ki je izbral in prinesel film)? Ali pa vendarle v moji okolici obstajajo odrasli, ki tega, kar sem videla v filmu, nikakor ne bi dopustili (če bi se to zgodilo v moji okolici ali celo meni)? Ko sem deklici povedal moje mnenje, se je pomirila. Drugačen primer je v filmu Deček. V njem je prizor, kjer Charlie sanja rajsko mesto, v katerega se prikrade »greh«. Charlie in drugi prebivalci so angelska bitja, dokler mesta ne obiščeta peklenščka. Meščanom šepetata na uho besede, s katerimi skušata spodbuditi določena dejanja. Mladi ženski tako prišepneta, naj zapelje Charlieja, in v naslednjem prizoru se le-ta objeta sprehajata po mestu. Pride njen spremljevalec, ki je še v angelskem razpoloženju in dobrovoljno opozori par, ki se pred njim poljublja, da je napočil čas, ko mora dekle oditi z njim. Ko zlodej dekletovemu spremljevalcu nekaj prišepne na uho, se ta močno razjezi na Charlieja in ga odrine od dekleta. Nekdo vpraša: »Zakaj se je oni človek razjezil?« Drug učenec odgovori, da je mož ljubosumen in tisti, ki je vprašal, potrdi, da je odgovor razumel. Če se odločimo, da bomo film gledali v celoti, potem se moramo soočiti tudi s prizori, ko morda ne vemo že kar vnaprej, kako bi ga razložili otrokom. Zase lahko rečem, da v tistem trenutku nisem čutil, da bi moral takoj poseči s svojim odgovorom. Film sem sicer ustavil, odgovor pa so našli učenci sami. Drugo vprašanje je sicer to, kaj otrokom pomeni beseda »ljubosumje«. Iz odgovora tega sicer nisem mogel razbrati, pa vendar sem lahko zaznal, da učenci na nek način prizor razumejo. Razlage se nisem loteval tudi zaradi tega, ker sem ves čas poskušal slediti dogajanju med učenci. Ko sem začutil, da je katero vprašanje še posebej vznemirjajoče ali da jim razmišljanje predstavlja preveliko težavo, sem se vedno lotil razlage. Čeprav sem tudi pri tem upošteval zlasti njihove sugestije, podvprašanja in razlage, tako da smo se vselej v pogovoru zadržali toliko časa, da smo izčrpali poglavitne teme, ki so jih odpirali učenci sami.

Tretji primer, ob katerem se mi je začetno vprašanje o primernosti Chaplina za prvošolce ponovilo, je ob zgodbi filma Pasje življenje. V zgodbi se zgodi nek preobrat, in sicer v trenutku, ko roparja okajenega bogataša, ki tava po pločniku, zvabita v stransko ulico in mu vzameta denarnico. Po nizu pripetljajev pristane denarnica v rokah potepuha Charlieja, ki sanja o tem, da bi zaživel z dekletom, ki dela v beznici, na podeželju in si z njo ustvaril družino. Po končnem razpletu se jima sanje uresničijo. Denar, ki je sicer prvotno ukraden, pristane v njunih rokah in film sklene s prizorom družinske sreče ob skupnem ognjišču. Najbrž ni gledalca, ki ne bi paru na koncu privoščil njunega skupnega življenja (še zlasti po tem, ko je v predhodni zgodbi izvedel, kako težko je bilo njuno prejšnje življenje – »pasje« ni samo življenje filmske psičke, ampak pomeni razmislek o tem, kakšno težavo nekaterim ljudem prinaša vsakdanje preživetje). Pa vendar: denar je bil ukraden. Ali je primerno pokazati otrokom film s takšno vsebino – kjer si nekdo ustvari dom z denarjem, za katerega sploh ne ve, od kod se je vzel? O tem se z otroki sicer nismo pogovarjali, vendar razmišljam, kako bi moralno upravičil svoj filmski izbor. Zastavilo se mi je namreč vprašanje: ali je mogoče, da otrokom skupaj s filmom sporočam naslednje: čisto v redu je, da se včasih zgodi kakšen poulični rop, vsaj če na koncu denar pride v prave roke? Kakšne so lahko posledice? Takšna je bila moja moralna dilema. Pa vendar me ob tem vprašanju zanima še naslednje: kako je mogoče, da se noben od gledalcev (vključno z mano) ob filmu ni vznemiril? Zakaj konec Pasjega življenja deluje pomirjajoče, z občutkom, da se je končno zgodilo nekaj tako, kot je prav, in da se je vendarle za nekoga dobro izteklo? Kaj pa če je moralna dilema v filmu Pasje življenje resnici povezana s še nekim čisto drugim vprašanjem? Na primer naslednjim. Ali niso družbena razmerja, v kakršnih živimo tudi danes, do mnogih ljudi v temelju krivična? Vidimo svet, v katerem mlada človeka nimata denarja niti za osnovne dobrine, na drugi strani pa je človek, ki ima samo v denarnici toliko premoženja, da je z njim mogoče kupiti hišo. Na koncu filma pa je volk sit in koza cela, če uporabimo prispodobo. Oropani bogataš je sicer morda revnejši za vsoto, ki sta mu jo vzela roparja na ulici, kar mu bistveno ne oteži življenja, medtem ko je njegov denar bistveno olajšal oziroma sploh omogočil preživetje mlademu paru. Filmov torej ne gre gledati in predstavljati kot nekaj, kar nima nikakršne povezave z resničnostjo, tj. z vsakdanjim življenjem. Oziroma če to naredimo, tvegamo, da se bomo zapletli v cel kup nerešljivih in neproduktivnih dilem, ki bodo na koncu koncev morda povsem onemogočile razumevanje. Na koncu Pasjega življenja namreč lahko razumemo ironijo naključja in dobimo vpogled v logiko usode. Nismo več obupani (obupani bi bili, če bi na koncu Charlie in mlado dekle še vedno životarila, medtem ko bi na ulicah še vedno kraljevali tatovi in opiti pripadniki bogatega brezdelnega razreda /o slednjem je Chaplin posnel istoimenski film/), ampak ravno nasprotno. Film Pasje življenje prinese pomiritev in veselje, ki sem ga opazil tudi v vedenju učencu ob koncu zgodbe. Vendar pa je zame pomembno tudi, da sem pri sebi našel odgovor, zakaj se mi zdi film Pasje življenje (kljub omenjenim pomislekom oziroma ravno zaradi njih) dober in primeren za ogled v učilnici.

Moje vodilo je bilo ves čas tole: učencem ne bom dal v ogled filma, če nisem sam prepričan o njegovi vrednosti. To je tudi moje varovalo: najprej moram sam pri sebi razmisliti in se soočiti z morebitnimi dilemami, ugotoviti moram, kaj pomeni meni in kakšen odnos imam sam do tistih elementov zgodbe, ki sprožajo največ vprašanj. Učitelj se mora najprej pri sebi soočiti z lastnimi pomisleki, dvomi in dilemami. Šele ko je o vsem tem dovolj natančno razmislil (in zgornje razmišljanje sem navedel kot mojo osebne izkušnjo, ki priča o tem), je lahko dovolj gotov, da bo neka vsebina primerna za ogled z učenci. Samo na takšen način se lahko izogne tistemu odnosu do filma, ko je ta le sredstvo za zapolnitev nekega časa, ki ga učitelj izrabi, da si končno malo odpočije in se mu ni treba ukvarjati z otroki. Mislim, da sem izčrpno pokazal, zakaj se mi takšen odnos do filma zdi neustrezen in celo škodljiv.

Drug pomislek: ali so Chaplinovi filmi otrokom razumljivi ali pa so zanje nemara prezahtevni? V prvem filmu, ki smo si ga ogledali (gre za film Deček), je nek subtilen element, ki podeli smisel odločanju in delovanju protagonistov ter poteku filmske pripovedi. Gre za pismo, ki ga je obupana mati napisala, preden je svojega otroka prepustila skrbi neznancev. To pismo se v filmu pojavi trikrat. Prvič, ko ga ženska napiše, drugič, ko ga ob otroku najde in prebere potepuh Charlie (potem ko prebere sporočilo, se Charlie odloči, da bo otroka vzel k sebi), in tretjič, ko ženska ponovno najde pismo (medtem je preteklo 5 let), in spozna, da je revni deček, ki živi s Charliejem, v resnici njen sin. Detajl s pismom so učenci glasno prepoznali in pripovedovali o tem, kako se je ženska zavedela, da je fantič, ki mu je nekoč na ulici podarila igračo, njen izgubljeni otrok. Izjemna pozornost, ki so jo učenci pokazali, ko so opazili ta detajl, me je prepričala v to, da so zgodbi sledili v potankosti. Prav tako nisem mogel prezreti njihovih izrazov v ganljivem prizoru, ko poskušajo uslužbenci iz sirotišnice na silo vzeti dečka njegovemu očetu. Učence je pristno zaskrbelo, kaj bo z dečkom in kako je mogoče, da policisti in zdravnik hočejo ločiti sina in očeta in sploh ne upoštevajo ljubečega odnosa med njima.

Film pripoveduje o medsebojnih odnosih in o naravi občestev ter načinih, na katere ljudje živijo. Učitelj mora biti tudi glede tega uvida pošten in se ne sme sprenevedati. Ne sme popustiti in učence, ki sicer zelo hitro pridejo na sled zgodbi, peljati na stranski tir, ker je njemu samemu morda tam udobneje. Gledati filme (v pomenu: poskusiti jih razumeti) zaradi tega ni lahko delo in ni sprostitev, še zlasti če prevzamemo odgovornost, da se bomo tega lotili v učilnici. Vselej smo namreč odgovorni za interpretacije in naša naloga je, da interpretiramo korektno, pa tudi, da se korektno odzovemo na interpretacije učencev. Te so lahko zelo dobre, lahko pa so pomanjkljive ali negotove. V vsakem primeru je pomemben naš odziv – razlage učencev so namreč načini, kako oni sami razumejo ne samo film, ki ga gledamo, ampak tudi svet in odnose med ljudmi. Ne smemo se prepustiti lagodnosti mnenja, da si vsak ustvari razlago, kakršno si pač želi, in da je tudi čisto v redu, če vsak svojo razlago ohrani za sebe. V šolski situaciji je namreč ključnega pomena izražanje lastnih mnenj in razmišljanje o njih na glas, skupaj z drugimi. Samo tako bomo dosegli naš namen, ki ga lepo povzame izraz »vzgoja za film«.

Film namreč ni narejen samo za gledanje, ampak je zlasti narejen zato, da bi se o njem – ob njem in z njim – pogovarjali, da bi »se lahko bolje razumeli« (kot je nekoč pripomnil Stanley Kubrick). Ni narejen zgolj za zabavo, saj se ob njem porajajo nove zamisli, vprašanja in občutki. Vprašanja, ki se porajajo ob gledanju, so v nekem elementarnem smislu del filma – elementarnem zaradi tega, ker je film narejen za to, da si ga bodo ljudje ogledali; vprašanja so del filma, ker film brez njih v resnici ostaja »nem« (zaradi tega – to je zaradi srečanj, kot je bilo to, za katerega pričam na tem mestu – Chaplinove pripovedi nikakor niso nemi filmi). Neme so pripovedi, ki izzvenijo v času, ki ne naredijo vtisa, ali pa jim ni dana možnost, da bi pustili kak vtis, ker jo njeni gledalci ali poslušalci prehitro zapustijo (tako kot gledalci v kino dvoranah, ki večinoma odidejo še preden se film zares konča). Nasprotje nemega filma zato ni zvočni film, temveč je živi film. Film zaživi med gledalci, kadar gledalci zaživijo drugače, ko se prepustijo tokovom oziroma razmišljanjem filmskih pripovedi.

Kaj mi še pomeni izkušnja, o kateri govorim in ki mi prinaša veselje, ko o njej razmišljam? Gledati dober film z otroki je lepo in poučno, saj so njihovi odzivi pristni, brez zadržkov. Redko se tudi zgodi, da si človek lahko ogleda film v dobri družbi – družbi gledalcev, ki se znajo vesti (takšen dogodek je v naših kino dvoranah skoraj nemogoč). Družba, v kateri sem užival ob gledanju Chaplina, je bila ena najboljših sploh – premogla je veliko resnosti in nič manj humorja. Vse to, vključno z reakcijami staršev učencev, ki so bili zelo naklonjeni, me spodbuja k temu, da tudi za prihodnje načrtujem filmske krožke za mlade. Vsebine teh pa bodo dobri filmi in pogovori ob teh.

In katerega Chaplina si bomo ogledali danes?

Opomba k besedilu: film za filozofiranje z otroki

Ko smo se z učenci prvega razreda srečevali s Chaplinovimi filmi, je kmalu postalo očitno, da so filmi na otroke naredili vtis, vendar pa je bilo potrebno še nekaj truda, da smo o teh vtisih skupaj razmišljali. Na filme so se otroci odzivali na več ravneh. Izražali so svoje občutke, o njih pa so tudi veliko govorili. Mislim, da je za dobre ure v razredu ključna tudi izbira gradiva, zlasti je pomembno, da učence to, kar vidijo oziroma slišijo, zanima in pritegne. V primeru, ki ga bom opisal, se je Chaplin izkazal za dobro izbiro, saj so otroci njegovim pripovedim prisluhnili na način kot sicer prisluhnejo na primer pravljicam. Opazil pa sem tudi, da ima kar nekaj otrok nek poseben odnos do samega filma kot medija. Ko sem jim povedal, da si bomo ogledali film, je že samo to vzbudilo pri njih interes. Vendar pa je tisto, kar je dokončno pritegnilo njihovo pozornost, nastajalo ob gledanju ter skozi naše pogovore. Pri teh sem se predvsem pustil voditi njihovim vprašanjem in se izogibal temu, da bi sam začel s kakšnim daljšim monologom ali »razlagami« filmov. Zato lahko rečem, da sem se držal enega osnovnih načel filozofije za otroke, ki pravi, da mora biti učitelj zlasti spodbujevalec diskusije, in ne tisti, ki ima glavno ali celo zadnjo besedo. Mislim, da je o tem pričal tudi odziv otrok, ki so se s filmom ukvarjali tako natančno in predano, da bi se marsikateri tukajšnji filmski kritik lahko kar nekaj naučil od njih – vsaj glede tega, kako gledati in razumeti film.