Vsak otrok je poseben (Taare Zameen Par, Aamir Khan, 2007)

Ta film je naredil nekdo, ki ima zelo rad otroke; tak je bil prvi spontani vzklik ob gledanju. Ob njem se zato ne moremo sprenevedati. Ne moremo prodajati megle o otrocih s posebnimi potrebami, za katere je treba posebej skrbeti, in o otrocih, ki nimajo posebnih potreb in za katere ni treba posebej skrbeti. Vsak otrok je namreč poseben.

Njegova posebnost je tudi njegova odličnost. Je njegova odprtost do sveta. Je odprtost do same odprtosti, je sama odprtost sveta. Nobenega smisla se zato nima spraševati, kaj otroci hočejo, ker je to popolnoma jasno: otroci hočejo biti posebni. In so, ker so. Vselej že so. Pika.

Odrasli v glavnem ne vedo, kako posebni so otroci. Tudi v filmu ne vedo. Oče malega Ishaana Awasthija (Darsheel Safary) nima pojma, kakšnega sina ima. Se mu niti ne sanja. Zato je strog in tečen, ker misli, da mora biti tak. Do Ishaana je zelo strog, zato se ga sin boji. Obenem ga ima tudi rad, toda oče mu ne zna pokazati, da ga ima rad tudi sam. In zagotovo ga ima, le da je njegova ljubezen že pred časom pokleknila pod težo neumnih prepričanj, da je treba otroke vzgajati z železno pestjo (ali celo z leseno palico), da se ne bodo spridili.

Ishaan hodi v šolo, v tretji razred, ki ga ponavlja. Ima težave s črkami ali pa imajo črke težave z njim. Zamenjuje jih med seboj, zato težko bere in njegovo pisanje je eno samo neberljivo kracanje. Umika se v svet barv, podob in oblik, v katerem brezmejno uživa. Čudovito riše, a tega preprosto nihče ne opazi, čeprav ima okoli sebe tudi kup učiteljic.

Toda te so zgolj nezadovoljne, zoprne in kričijo nanj. Nimajo niti najmanjše ideje, kaj se dogaja v njem, zato se spravljajo nanj z nesmiselnimi refleksi. Kričijo na Ishaana in mislijo, da bo kričanje pomagalo.

A kričanje nikoli ne pomaga, vzgoja s trdo roko prav tako ne. Lahko nažene otrokom strah v kosti, to je vsekakor res, a to še ne pomeni, da pomaga. V resnici škodi, le da odrasli navadno ne prepoznajo škode, ki jo delajo lastnim otrokom. Oče se zato končno odloči, da pošlje sina v posebno šolo, ker verjame, da ga bodo tam prijeli na trdo in vzgojili, kot je treba. Ishaan prosi, naj tega ne naredi, med solzami obljublja, da se bo potrudil in spremenil, vendar je vse zaman; takoj mora proč od družine.

V posebni šoli hitro uveni in ugasne. Nič več ni odprt. V njem ni več iskre, ni radosti, ni domišljije, ni veselja, ni ničesar. Čisto mogoče je, da njegov duh umira.

In če umira, lahko tudi umre. To se k sreči ne zgodi, saj ga opazi učitelj Ram Shankar Nikumbh (Aamir Khan). To je neverjeten človek, poln energije in zmožen opazovati svet, kot ga opazuje Ishaan. Torej bi lahko rekli, da zna biti kakor otrok. Film zato neskončno uživa v barvah, podobah in oblikah, to pa je tudi razlog, da je tako dolg. In mora biti dolg, mora uživati, saj tudi gledalci potrebujemo radost, da bi bili odprti. Če ni radosti, zgolj venemo in se polnimo s strupi, s črnim žolčem, ki ga je okoli nas v neskončnih količinah.

In takemu svetu naj bi se prilagajali? Da bomo še sami polni črnega žolča?

Svet je kljub temu poln čudes, barv in lepih oblik, le videti jih je treba; in treba je vedeti, kako jih videti. Ishaan to ve, zato je osupel nad njimi in jih raziskuje. Drugi ljudje tega v glavnem ne vedo, zato se dolgočasijo in ponavljajo. Zanje je svet zaprt. Je poln rutin, pritoževanja in nezanimivih reči, zato se ne čudijo in niso osupli, čeprav živijo v svobodnem kapitalističnem svetu, kot se radi pohvalijo. Zaradi tega so tudi zaprti in temni.

Oče naivno verjame, da je treba sina disciplinirati in trdo prijeti, podrediti in pokoriti. Svet je namreč po njegovem surov, poln discipline in trdega dela, zato bi tudi ljudje morali biti enaki. V resnici se moti na celi črti. In Ishaan ga bo prepričal v to; ne bo oče prepričal sina, temveč se bo zgodilo nasprotno.

Ram Shankar Nikumbh je odprt, svetel in miren učitelj. Lahko rečemo, da je dober, saj tudi je. Ishaanu pomaga premagovati težave s črkami in številkami, zlasti pa ga spodbuja k risanju. Na koncu priredi veliko šolsko tekmovanje v risanju. In film zopet uživa v podobah, v barvah, v glasbi, v gibanju sveta, saj ta ni statičen, uživa pa tudi v otrocih, ki bi jih kdo z zakrknjenim srcem imenoval otroci s posebnimi potrebami.

Otroci seveda nimajo posebnih potreb, ker so posebni, kar je nekaj čisto drugega. Vsak je poseben, je unikaten, originalen. Vsak otrok je nova priložnost za odpiranje odprtemu, za življenjsko radost, le odpreti se ji je treba.

Film Vsak otrok je poseben se z lahkoto odpre,saj ve, kako to narediti, zato je ena sama življenjska radost, je eno samo veselje nad življenjem in posebnostmi, čudesi in čudeži, podobami, barvami, oblikami, ki jih pomaga ustvarjati. Življenje je namreč polno čudežev, za katere najprej pričajo otroci.

Ki pa potrebujejo odrasle in zrele ljudi, odgovorne vzgojitelje in učitelje, da jim pomagajo ohranjati odprtost, ki ni samo odprtost otrok, ampak je tudi odprtost sveta, saj ta lahko hitro ugasne. Kdor v tem uspe, je zares dober vzgojitelj in je izpolnil svojo dolžnost do otrok in sveta.

Upravičeno lahko rečem, da se film dotakne duše gledalca, saj najde način, kako se odpreti do Ishaana. Dotakne se ga v najčistejšem in najbolj pristnem, brezmadežnem pomenu besede, zato gledalčevo dušo tudi pretrese. Zaradi tega filma se duša ponovno zave, kako vse preveč je že utrujena in zaprta ter kako zelo potrebuje nekaj, nekoga, da se še enkrat odpre, da vztraja v odprtosti, da zbere moč, saj je to najpomembnejše v življenju. Pravzaprav je to edino, kar duša zares potrebuje, vse drugo so zgolj opombe pod črto.

Režiser nam resnično pokaže, kaj pomeni vzgajati otroke s spoštovanjem, pravičnostjo in poštenostjo. V teh dneh, ko se nekateri trudijo spodnesti družinski zakonik in na veliko razpredajo o vzgoji otrok, je zares dobro še enkrat videti ta neverjetni filmski čudež in se resno vprašati, koliko je staršev, vzgojiteljev in učiteljev, ki zares vedo, kaj pomeni zapisano. Vzgoja otrok in njihovih posebnosti je namreč preveč pomembna, da bi jo prepustili šalabajzarjem, saj se z zapiranjem otrok zapira tudi svet, dokler končno ne ugasne še življenjska radost.