Evropski voditelji so v petek, 2. marca 2012, podpisali pogodbo o fiskalnem paktu, “ki naj bi dolgoročno okrepila proračunsko disciplino in pomagala preprečiti krize v prihodnje. Temelj pogodbe je zlato pravilo, ki določa, da morajo biti proračuni uravnoteženi ali v presežku.” (Delo) Od 27-ih evropskih držav pogodbe nista podpisali zgolj Velika Britanija in Češka. [Iskrene čestitke obema državama!]

Vse skupaj zveni lepo in mogočno: fiskalni pakt, zlato pravilo, proračunska disciplina, preprečitev krize. Izgleda kot da so Evropski voditelji končno odločno stopili na pot reševanja krize. A za visokoletečimi besedami se skriva nekaj čisto drugega. Naši voditelji so dejansko podpisali NEOLIBERALNI PAKT in sklenili, da ne bodo spreminjali obstoječega ekonomskega sistema in še zlasti ne finančnega sistema, ki je krizo zakuhal in jo še naprej generira. Pravzaprav so evropski voditelji nagradili finančnike in jim omogočili, da še bolj radikalno posegajo v državne politike ter nemoteno delujejo na stare načine.

Kaj sploh pomeni tako imenovani fiskalni pakt? Dejansko pomeni razgraditev socialne države, kolikor jo je sploh še ostalo od kontinuiranih napadov s strani finančne industrije v preteklih letih. V današnjem sistemu, kjer denar “v življenje prihaja” v obliki kreditov zasebnih finančnih ustanov, je takšen ukrep enak razgradnji socialne države. Kajti država ni tista, ki v obstoječem finančnem sistemu izdaja oziroma tiska denar; to počnejo “neodvisne” centralne in zasebne banke. [Mimogrede: neodvisnost centralnih bank pomeni zgolj to, da ne odgovarjajo demokratično izvoljenim političnim strukturam, temveč delujejo zgolj “strokovno” oziroma v interesu zasebnih finančnih konglomeratov.] 

Država mora za denar, ki je v očeh državljanov sicer državni, dejansko pa je zasebno-bančni, plačevati visoke obresti (država pride do denarja z izdajo obveznic, pri čemer mora vrniti glavnico in obresti – bankam seveda). To pomeni, da uravnotežen proračun sploh ni mogoč, saj bodo odhodki proračuna vedno višji kot prihodki, saj mora država poplačati visok “strošek” denarja (Slovenija je morala lani za te namene vrniti krepko čez milijardo evrov). Zato je država v takšnem sistemu prisiljena povečevati svoj dolg, če se želi razvijati ali vsaj vzdrževati obstoječi življenjski standard prebivalstva.

Proračun je lahko uravnotežen (kar pomeni, da so odhodki proračuna enaki prihodkom, kar naj bi bilo odslej v skladu z podpisanim paktom zapisano v ustavi) le pod enim pogojem: da država pritisne na svoje državljane. To pa lahko stori le tako, da pobira visoke davke in zmanjšuje javne izdatke (za zdravstvo, izobraževanje, državno upravo itd.). Vam zveni znano? Grčija, Italija, Španija, … Slovenija, …? Mokre sanje zapriseženih neoliberalcev. Dobili bomo neoliberalno ustavo, ki bo ščitila interese najbogatejših, vsi ostali členi, ki ščitijo človekove pravice, pa bodo tam zgolj za okras, saj ne bo nikogar, ki bi jih učinkovito ščitil (sodišča in različne nadzorne institucije bodo drastično oslabljene, ker zanje pač ne bo nikoli dovolj denarja).

Današnji finančni sistem dejansko ni nič drugega kot – kmalu celo ustavno – legaliziran pretok bogastva od tistih, ki ga ustvarjajo (99 % prebivalstva), preko države ali mimo nje (preko davčnih oaz), v roke 1 % najbogatejših.

Če bi bili evropski voditelji res radi odločni in močni, bi morali razgraditi današnji finančni sistem in PREVZETI centralne banke, ki bi imele izključno pravico za ustvarjanje denarja. Državi ne bi bilo potrebno plačati niti centa obresti za ustvarjen denar. Kar pomeni, da bi bilo obdavčenje podjetij in državljanov bistveno nižje oziroma zgolj simbolično. Zasebne banke, ki bi denar “kupovale” od pravih državnih centralnih bank bi morale prebivalstvu in podjetjem za izdani denar zaračunavale zgolj storitve in minimalne obresti. Namesto, da država denar “kupuje” od zasebnih bank, bi ga v resnici one morale od države oziroma od njenih centralnih bank.

 Podpisani fiskalni pakt je torej samo čistokrvni neoliberalni pakt, potrebovali pa bi pakt o popolnem prevzemu centralnih bank oziroma nadzoru demokratičnih institucij države nad finančnim sistemom. Šele to bi bila dobra novica za 99 % prebivalcev. Do takrat pa se spomnite, kdo je kriv, ko boste ostali brez službe, ko si ne boste mogli več privoščiti šolanja ali zdravljenja itd. Krivi so naši voditelji, ker bodisi ne vejo, kaj podpisujejo, bodisi nočejo vedeti ali pa so preprosto pokvarjeni.

Rok Kralj