Katoliška cerkev je v javnost poslala pastirsko pismo, v katerem »škofje verne starše spodbujajo, naj s svojim delovanjem v šolskih svetih poskrbijo, da bo po besedah modrega vzgojitelja, škofa bl. Antona Martina Slomška, vzgoja v družini, šoli in cerkvi lahko stopala z roko v roki«. (Slovenski škofje nezadovoljni s šolo, Delo, 21.2.2012).

Katoliška cerkev se pri vzgoji otrok pogosto obrača na pokojnega škofa Slomška. In kakšne so bile njegove vzgojne smernice?

»Slomšek priporoča »štiri pomočke, svoje otroke prav vzgojiti.« »Tretji pomoček«, ki ga Slomšek priporoča, je šiba in prav ta nasvet je kasneje, še posebej v modernih časih, eden od najpogosteje navajanih argumentov za Slomškovo vzgojno nazadnjaštvo in celo okrutnost. Slomšek začenja zagovarjanje »tretjega pomočka« najprej z navedkom iz Svetega pisma: »Globoko vsajena v mladeničevo srce je hudobija, pa šiba jo bo izpodbila.« In nadaljuje: »Draga reč je torej šiba strahovalka pri hiši, zakaj kjer strah božji gospodari, tam so bogaboječi pridni otroci doma. Srečni otroci, katere matere in očetje tepejo, ne bo jim tuja palica pela.« (Anton Martin Slomšek, Braco Zavrnik)

Slomšek torej svetuje staršem, naj pretepajo svoje otroke. Navdih za to vzgojno metodo je dobil v bibliji, kjer piše: »Kdor ljubi svojega sina, rabi vedno šibo (...). Kdor kaznuje svojega sina, bo zaradi njega hvaljen (...)« (Sir 30,1-2).

V bibliji, za katero je katoliška cerkev v svojem katekizmu zapisala, da je za člane cerkve obvezujoča vsaka njena beseda, je zapisano še kar nekaj vzgojnih prijemov, ki so zelo okrutni: »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15) »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,17) Prav neverjetno je, da država podpira tak nedemokratičen, ljudomrzen in protiustaven nauk in hkrati to versko skupnost še obilno financira.

Katoliška cerkev se zavzema tudi za razdiranje odnosov v družini. V za katoliške vernike obvezujoči bibliji je zapisano: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« (Luka, 14:26)

Katoliška cerkev je tudi za razdiranje zakonskih zvez. V kleriškem ideološkem skrpucalu, bibliji, je zapisano: »Če kdo vzame žensko in se z njo poroči in če ona potem ne najde naklonjenosti v njegovih očeh, ker je na njej našel kaj zoprnega, pa ji napiše ločitveni list, ji ga da v roke, jo odslovi iz svoje hiše…« (Devteronomij 24:1)

Katoliška cerkev se torej v svojem temeljnem nauku, ki je zapisan v bibliji (nadgradnja nauka pa v katekizmu), zavzema za klasično, patriarhalno družino, v kateri naj se vsi družinski člani sovražijo med seboj in v kateri naj se mož loči od žene takoj, ko mu na njej nekaj ne bo všeč. Seveda si predstavniki cerkve teh biblijskih navodil ne upajo izpostavljati v javnosti. Če jih kdo vpraša, kaj pomenijo ti sovražni biblični citati, potem odgovorijo v tem smislu, »da to ni mišljeno dobesedno« in »da je potrebno brati staro zavezo v luči Kristusa«.

Kar sicer leži izven dometa manipulativne kleriške kaste, je slednji nasvet o branju zadev v luči Jezusa Kristusa zelo praktičen za osebno idejno razčiščevanje. Recimo da nek bralec v Stari zavezi naleti na tale citat: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) Ta citat sedaj prebere v luči pacifista Jezusa Kristusa, ki je bil proti kakršnemukoli ubijanju, tudi živali, in za mir. V luči Jezusa Kristusa je citirani starozavezni citat vsekakor satansko delo in ne Božje razodetje, kot trdi katoliška cerkev, pa še kdo. Če bi torej brali staro zavezo v luči Jezusa Kristusa, bi ugotovili, da sta stara in tudi nova zaveza v mnogih odlomkih demonski, izhajajoči iz stanja zavesti duhovniške kaste - in ne »faks iz nebes«. V potrditev slednjega je dovolj malce prelistati zgodovinske knjige in se ozreti po sedanjem, na bibliji temelječem krvavem udejstvovanju cerkva, še posebej katoliške, glavnega izvoznega artikla vatikanske države »Sveti sedež«.

Med drugim je tudi zelo zanimivo, koliko imajo celibaterski katoliški duhovniki za povedati in nam »svetovati« glede spolnosti in družine. Kako lahko drugim soliš pamet glede nečesa, o čemer prav na podlagi lastnih institucionalnih pravil ne bi smel imeti pojma. Očitno tudi v tem primeru velja dejstvo, da so ena pravila za naivno javnost oz. vernike, druga pa za klerike. Drugače se tudi ne bi mogel dogoditi razvoj od župnika/duhovnika do pedohovnika – berimo samo, poleg poročil v medijih, knjige o množičnem kleriškem pedofilstvu. Ena od teh je npr. »Zlorabe, molk in laži, spolno nasilje v irski katoliški cerkvi«, avtorja Joe-a Rigerta, ki je prevedena tudi v slovenščino. Škof Slomšek je šel celo tako daleč, da je svojim katoliškim ovčicam svetoval, kolikokrat se lahko spolno udejstvujejo. Po njegovem mnenju naj bi to bilo največ dvakrat tedensko. Hmm, verjetno je zadevo preizkusil v praksi, ali pa mu je tako priporočil kak izkušeni klerik. Sicer pa je sedanjega papeža Benedikta 16. skupina nemških odvetnikov kazensko ovadila pred mednarodnim sodiščem v Haagu tudi zaradi zločinskega vpliva njegovega ohranjevanja smrtonosne prepovedi uporabe kondomov in posledičnega širjenja aidsa predvsem v tretjem svetu. Več o tožbi si lahko preberemo v knjižici »Afera papež«, ki jo je prevedlo in izdalo Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve.