Živimo v zelo nasilnem svetu, v katerem prevladuje nevidno strukturno nasilje, ki se ga v glavnem niti dobro ne zavedamo. Pomislite. Vsak dan nas po malem, kot kakšne eksperimentalne miške, pogojujejo: odpuščati bo treba, a saj to razumete, ker ste razumni, mi pa bomo tudi vse izvedli na mehko, da ne boste preveč trpeli, saj smo tudi mi razumni. Obenem nas stopnjevano strašijo: zategovati bo treba pas, varčevati bo treba, odrekati se bo treba, čakajo nas solze in znoj, a potem bo laže, verjemite nam in zaupajte nam, saj mi vemo in navsezadnje je še vsaka kriza prej ali slej minila, kar pomeni, da bo tudi ta. Zraven vselej dodajajo, da se že sicer močno zavzemajo za svobodo posameznikov in kakovost življenja čisto vsakega člana občestva, ki se zaradi tega vendarle počasi dviguje in bo rasla še naprej kot kaka roža, če dobro skrbiš zanjo.

Naša dolžnost je torej ena sama: da verjamemo. Lepo naj se zleknemo na kavč in verjamemo ekspertom oziroma zastopnikom oblasti. Potem lahko vklopimo televizor in z zategnjenim pasom preprosto čakamo, da bodo nastopili lepši časi, za katere bodo poskrbeli oni.

V resnici so cinični, povsem nemočni in ne znajo drugega, mi pa smo pohlevni, depresivni in vse manj inteligentni. Ne vedo, kaj se dogaja, čeprav so sami eksperti, mi pa vemo še manj, saj zgolj verjamemo. Nekateri v parlamentu imajo sicer težave s spričevali, a zdi se, da niti to ni problem. Ljudje tako molče prenašamo pogojevanje, grožnje in nasilje. Trpimo in smo ponižni, namesto da bi se upirali in mislili alternativo.

Upiranje je namreč potrebno in nujno. Jezus Kristus je že davno tega pokazal, kaj to pomeni in kako se upirati, saj je bil anarhist. Njegovo delovanje je pravzaprav en sam primer anarhistične ljubezni do bližnjega, ki pa je ne smemo razumeti narobe.

Razumeti jo moramo takole. Jezus je brezpogojno povezoval ljubezen z nasiljem; ljubezen brez nasilja je zanj popoln nesmisel. O kakšnem nasilju potemtakem govorimo?

Jezus najprej govori o nasilju do očeta in matere in vseh bližnjih ljudi. Kako lahko razumemo in sprejmemo kaj takega, saj se nam spontano upira, kajti očeta, mater in vse bližnje ljudi bi morali brezpogojno spoštovati in ljubiti?

Sprejemamo lahko samo na en način. Zavedati se namreč moramo, da je Jezus razumel ljubezen kot ljubezen do boga, ne do konkretnega drugega človeka, ne do fizične osebe ali osebnosti. Torej je trdil, da je vsak človek vselej že v odnosu do boga, le da tega morda še ne ve. Ko ljubim drugega človeka, sem nujno že v odnosu do boga, ki ga moram ljubiti še bolj kot osebo, svojega soseda, mater ali očeta; bog vselej presega vsakega konkretnega človeka, kar seveda pomeni, da presega tudi politike in bankirje, ki jim prav zato ne bi smeli prehitro verjeti.

Vsako razmišljanje o ljubezni mora zato upoštevati zapisano spoznanje, obenem pa mora biti zavezano tudi temu, kar imenuje Slavoj Žižek emancipatorno nasilje.

Tako nasilje je etično. Ne smemo namreč misliti, da je etično delovanje eno samo prijazno in brezkonfliktno delovanje v smislu vsakdo ima pravico do svojega mnenja. Daleč od tega, saj je Jezus rekel, da je prišel, da razdeli z mečem v roki.

Jezus je vedel, kaj pomeni razdeliti. Pomeni dvoje. Prvič. Ljudje so že tako razdeljeni, saj se sami nenehno delijo na hlapce in gospodarje, nato pa se še spopadajo med seboj, namesto da bi ljubili boga. Drugič. Razdeliti je treba, kar je navidezno nerazdeljeno; imaginarije torej. Ljudje namreč zaradi njih spontano ne prepoznavajo vsakdanjega simbolnega in sistemskega, nevidnega, strukturnega nasilja, ki je pogoj za vtis, da živimo v normalnem svetu.

Jezus je vedel, da ne živimo v normalnem svetu, vedel je, da je normalnost iluzija, ki so jo ljudje pripravljeni ljubiti bolj kakor sebe; v tem smislu je zgolj parafraziral Freuda.

Ko se ljudje končno začnejo zavedati nasilja kot pogoja vsakdanjega sveta in njegove normalnosti, se svet spreminja. JK je živa priča, saj se je zaradi njega svet že zelo spremenil.

Danes moramo ponoviti njegovo gesto. Za to gre. Razdeliti moramo, kar je nerazdeljeno.

Nasilje nad nami se namreč ne dogaja samo lokalno. Poteka tudi globalno. Prav ta trenutek nam zato ne polnijo ušes zgolj z žargonom o nujnem reševanju ubogih bank in prijaznih korporacij, temveč tudi z idejami o atomskih nevarnostih, ki prežijo na nas. Vsak dan zato poleg bank in potrebe po njihovem reševanju, saj so domnevno prevelike, da bi padle, omenjajo tudi Iran, češ da predstavlja največjo grožnjo svobodnemu svetu.

Noam Chomsky je na nedavnem predavanju o svetovnem redu (Iran is NO Threat, 2011, University College London) poudaril, da za razumevanje resničnih nevarnosti, ki prežijo na nas, ne smemo pozabiti, da je pred leti Amerika napadla Irak brez vsakršnega smiselnega razloga in so se zaradi tega razburjali le redki, obenem pa se moramo zavedati, da je danes najmočnejše orožje ideologija, ne atomska bomba.

Prava grožnja svetu je namreč sam neoliberalni hiperkapitalizem kot ideologija, ne pa Iran, ki še ene same atomske bombe nima. Problem je torej drugje, in ne tam, kjer nam ga hočejo naslikati oblastniki. Teh pravzaprav sploh ne bi smeli poslušati, kajti bistvo anarhizma, poudarja Chomsky, je natanko v  spoznanju, da je vsaka oblast nelegitimna že po definiciji, razen če nas prepriča v nasprotno.

Anarhizem zato ne pomeni brezvladja, temveč pomeni obrat v razmišljanju, zaradi katerega se hlapci nič več ne obnašajo hlapčevsko do svojih gospodarjev, temveč jih pokličejo na zagovor in če niso dovolj prepričljivi, jih preprosto odpustijo.

Danes je odpuščanje zaposlenih ljudi etično in emancipatorično. A če bi moral kdo koga zares odpustiti, bi morali delavci odpuščati bankirje in druge zastopnike neoliberalnega kapitalizma, ki so povzročili recesijo in krizo, saj so s tem že dokazali, da niso sposobni voditi bank in korporacij, da očitno premalo vedo, kako deluje kapitalistično gospodarstvo, in da so moralno izprijeni, saj niso odgovorni delavcem in bogu, temveč zgolj lastnim fantazmam o Kapitalu in dobičkih.