Naslov prispevka na žalost ni izvit iz trte in je aktualen. Današnje univerze se namreč pospešeno spreminjajo v dobičkonosne tovarne za proizvodnjo delavcev, ki bodo visoko izobraženi eksperti ali strokovnjaki. Tako imamo že sedaj na voljo strokovnjake za izdelovanje raketnih motorjev in jedrskih bomb, imamo pa tudi strokovnjake za duhovnost, osebnostno rast, spreminjanje značajev, polaganje rok in zdravljenje družin.

Kmalu bodo strokovnjaki na vsakem vogalu oziroma povsod. Za čisto vsak problem boste lahko nemudoma poklicali strokovnjaka, da bo prišel k vam, rešil problem in vam kajpak mastno zaračunal storitev.

Logika kapitala je namreč neverjetno preprosta: če obstaja praktični problem (in ta vselej obstaja), obstaja tudi strokovnjak zanj. In če ga ni, ga bomo po hitrem postopku naredili, ups, usposobili. Praktičnih problemov je namreč veliko, zato mora biti tudi njihov reševalcev enako veliko.

Neoliberalizem je sposoben čisto vsako praktično storitev, ki si jo lahko izmislite, zaračunati, še pred tem pa ustvariti strokovnjaka zanjo. Praktično pa je vse, kar zastopniki neoliberalizma razglasijo za praktično, pa če je še tako absurdno ali celo bizarno; če nekaj ni praktično, zanje preprosto ne obstaja drugače kot nesmisel. Svet je zato v perspektivi eno samo gigantsko servisno dvorišče, kjer najrazličnejši strokovnjaki rešujejo praktične probleme, ki sproti nastajajo; zadeva deluje tudi v nasprotni smeri: probleme ustvarjate zato, da imajo strokovnjaki ves čas delo.

V takem svetu seveda ne boste našli strokovnjaka, ki bi se spraševal, v čem je smisel take eksistence ljudi. Zakaj ni takega strokovnjaka? Ni ga zato, ker tako spraševanje ni praktično, in zato, ker strokovnjaki ne razmišljajo, oziroma ne 'filozofirajo', saj predvsem rešujejo konkretne in praktične probleme probleme, če pa že razmišljajo, je njihovo razmišljanje usmerjeno zgolj na problem, ki ga morajo rešiti, ker jim je to nekdo naročil.

Svet prihodnosti bo torej zelo verjetno tak, kot sem ga opisal, saj se univerze ne bodo reformirale in odpovedale velikanskim dobičkom. Ljudje v njem ne bodo razmišljali, saj jim bodo zadoščala mnenja, medtem ko bodo za strokovne probleme vselej klicali strokovnjake oziroma serviserje.

A saj že danes ni dosti drugače. Primer. Zares osupljivo je, kako se v javnosti vedno znova ustvari vtis, da je prav RKC poklicana, da govori o zadevah, kot so družina, duhovnost, vzgoja otrok, vrednote in podobno. Kako je to sploh mogoče, od kod se je vzel refleks, da so ta in podobna področja nekako rezervirana zanje?

Kdo so duhovniki, da bodo prav oni govorili o vrednotah, otrocih in družinah? Po kateri nujnosti se ljudje obračajo nanje, češ da prav oni vedo, kako je s temi zadevami? V resnici ne obstaja drugače kot refleks iz srednjega veka.

Namesto RKC in njenih predstavnikov bi zato morali poslušati sedanje ljudi, ki niso obremenjeni niti s črno preteklostjo niti z ideološkimi predpostavkami. Zakaj bi jih morali poslušati?

Poslušati bi jih morali zato, ker je vsakdanje življenje polno drobnih potez in gest, nenadnih dejanj, ki štrlijo iz povprečja in niso ujeti v žargon ali mlatenje prazne slame. Ko govorimo o subjektu, namreč ne govorimo o politikih in dostojanstvenikih ali lastnikih kapitala. Pravzaprav prav o njih ne govorimo.

Govorimo o navadnih ljudeh, ki so, kot bi rekel Marx, v privilegiranem položaju, da naredijo kaj izjemnega, saj niso obremenjeni niti s kapitalom niti z žargonom, ki ga morajo nenehno imeti na jeziku in ga nekomu ponujati.

V tem je tudi naše upanje, kajti od politikov in zastopnikov gospostva prav ni mogoče pričakovati, da se bodo čemu odrekli in se osvobodili. Osvobodijo se lahko le ljudje, ki nimajo vnaprej določenih ciljev, h katerim morajo hiteti, pojasnjujoč, da je življenje pač dinamično in da čas hitro teče. Politiki, menedžerji, dostojanstveniki in drugi zastopniki oblasti imajo pred seboj natanko take cilje, zato dobesedno ne morejo povedati ničesar takega, kar bi jih oddaljevalo od ciljev. Ljudem ponujajo žargon in se vselej za nekaj zavzemajo, da se ne bi zgodilo ničesar takega, kar bi njih in njihove položaje postavilo pod vprašaj.

Taki ljudje torej ne morejo govoriti drugače, saj so prisiljeni govoriti vedno isto, da ohranjajo pri življenju strukture, zaradi katerih so na položajih, kjer pač so. Drugače lahko govorijo le ljudje, ki imajo vsaj nezavedni občutek, da je imel Kant prav, ko je dejal, da je etično govoriti javno o čemerkoli, kar dopušča sam razum, ne ta ali oni oblastnik, ki se vselej nujno boji za svoj položaj.

Kot umno bitje me oblastniki in njihov žargon pravšnjosti, kot ga je imenoval Adorno, zato sploh ne zanimajo, saj me zanima, kaj mi omogoča razum. Ker me delovanje oblastnikov ne zanima, preprosto nisem obremenjen s strukturnimi pričakovanji, ki pritiskajo na zastopnike utrjenih oziroma uveljavljenih družbenih diskurzov.

Razlika je očitna celo na ravni posameznikov. Če ste pozoren opazovalec, zato zelo hitro odkrijete, kdo je obremenjen, ko odpre usta, in kdo ni, kdo mora uporabljati žargon in komu ga ni treba. Danes je videti, da je večina ljudi povsem odvisna od ideoloških nagovorov. Prav zdaj na primer demokratično izvoljeni oblastniki strašijo tukajšnje ljudi, da jih bodo odpuščali, da jim bodo zmanjševali plače. In kaj se dogaja? Večino je zgolj strah.

Toda kmalu bo napočil čas, ko se ljudje, ki jih je danes zgolj strah, ne bodo mogli pretvarjati, da ne vedo, kaj se dogaja v resnici, kar bo pomenilo, da bodo končno vzeli moč v svoje roke. Danes se je morda še mogoče pretvarjati, da je s svetom še kar v redu, toda jutri se preprosto ne bo več mogoče. Danes je še nekaj ljudi, ki verjamejo ekonomistom, češ da vedo, kako deluje kapitalistično gospodarstvo in da ga bodo popravili na naš račun.

V resnici pa ne vedo, kako deluje, in zgolj izkoriščajo naš strah, naše domneve in naše predsodke. Moč uma je natanko v tem, da ne dovoli nekakšnega vračanja v normalno stanje kapitalizma, v katerem, če bo do tega prišlo, se bo še naprej dogajalo, kar se dogaja že stoletja: izkoriščanje delavcev, manipuliranje s potrošniki in odtujevanje človeške substance oziroma moči, da je ne bi uporabili zoper tistega, ki jim jo vsak dan krade.