Freud je že davno dokazal, da se ljudje v vsakdanjem življenju praviloma upirajo univerzalnemu zaradi navad, s katerimi ohranjajo svoje partikularne načine življenja. Zadeva je zelo preprosta.

Tudi nadaljevanje je enako. Navade namreč pomenijo, da so ljudje zelo občutljivi na dogajanje okoli sebe. Natanko vedo, kako se morajo vesti, da se ne bo zgodilo kaj, kar bi jim lahko škodilo. Ni nujno, da so pri tem vselej uspešni, a v večini primerov vendarle so.

Še več. Ljudje dobro vedo, kako se vesti, da se ne bo nič spremenilo, da bodo ohranili svoje navade; seveda se lahko spremeni vrsta zadev, le da navade ostanejo nedotaknjene. Pri tem ni tako pomembno, kaj je logično in kaj ni, kaj je racionalno in kaj je domnevno iracionalno, saj je pomembnejše, kaj ohranja navade in kaj jih ne.

Občutljivost ljudi za vsakdanje dogajanje pomeni tudi to, da natanko vedo, kje je meja, ki je ne smejo prestopiti, če nočejo izgubiti navad ali še česa pomembnejšega. Obenem dobro vedo, kje je meja, ki je ne želijo prestopiti, saj bi bili onkraj nje zares svobodni; svoboda namreč je možna, kot je pokazal Kant. Freud pa je dodal, da je natanko svoboda čista travma, ki se ji ljudje navadno skušajo ogniti z vsemi sredstvi in na vse možne načine. Vzdolž takih meja poteka tudi razpravljanje o revoluciji.

Razmišljanje je ravno nasprotno od tistega, ki ga vsi otroci socializma poznamo še iz nekdanje skupne domovine. Takrat smo dobro vedeli, da bi policija in vojska, tajne službe in drugi servisi države z lahkoto kadarkoli kogarkoli poslali na Goli otok. To se seveda ni zgodilo, ker je bila oblast dovolj lena in brezbrižna.

Enako velja v vsakdanjem življenju. Ljudje dobro vedo, da bi lahko kadarkoli izvedli družbeno revolucijo, a se to ne zgodi, ker so dovolj leni in brezbrižni. Ljudje imajo v rokah strašno moč, ki bi se je morali zastopniki korporacij v resnici bati.

Spoznanje je pomembno tudi v teh dneh, ko poslušamo razna opozorila, prihajajo tudi iz tujine, da nam bo trda predla, če ne bomo dovolj varčevali in odpuščali delavcev, če delovna zakonodaja ne bo uvedla dovolj fleksibilnosti na sicer svobodne trge delovne sile, da bomo bankrotirali, če ne bomo dovolj zategnili pasov. Toda v resnici imajo moč v rokah natanko delavci in potrošniki, ne politiki in oblastniki, ne IMF in ne Svetovna banka. Če se odločijo, da zgolj nehajo trošiti in delati, se lahko na glavo postavijo vsi politiki tega sveta, pridružijo pa se jim lahko še menedžerji, visoki predstavniki raznih kako-se-jim-že-reče, piarovci in cerkveni dostojanstveniki, pa ne bo nič pomagalo.

V tej luči je zares zanimivo, da ljudje navadno (sic!), ko se približuje dan upora, protesta ali revolucije,  najprej pomislijo na poulične proteste, nošenje transparentov, metanje molotovk in vpitje pred parlamentom, ne pomislijo pa na nasprotno: na prazne in čisto tihe ulice, ker bi bili delavci preprosto doma, na spokojno prazne oziroma polne trgovine, ker potrošniki pač ne bi kupovali, ampak bi se raje doma pogovarjali, objemali in ljubili.

Vsakdanji ljudje so zato nenavadno tolerantni. Nenehno prenašajo krivice in nepravičnosti, odpuščanja delavcev, bedo in nižanje plač. Pa vendar ne storijo ničesar. Človek bi rekel, da so neverjetno usmiljeni do lastnih gospodarjev!

Primer je katoliška korporacija. Ko njeni dostojanstveniki nastopajo zoper družinski zakonik, napadajo geje in lezbijke, češ da bodo trgovali z otroki, kar je seveda povsem nedopustno, jih moramo spomniti na pedofilijo v njenih vrstah.  Cerkveno občestvo je namreč skupnost ljudi s temno javno skrivnostjo, ki jo imenujemo pedofilija.

Najprej se lahko vprašamo, tako kot se sprašujejo njeni dostojanstveniki o gejih in lezbijkah, ali so seksualno frustrirani duhovniki in nune res najboljši ljudje za vzgajanje otrok v duhu najvišjih vrednot, za katere nenehno ugotavljajo, da jih v svetu močno primanjkuje. Potem bi se lahko spraševali, zakaj sploh je toliko pedofilov med duhovniki, saj jih je več, kot bi lahko statistično pričakovali. In če jih je več, mora nanje delovati nekaj sistematičnega.

Prav to sistematično delovanje bi morali javno analizirati. Torej bi morali vzeti pod drobnogled celotno cerkveno občestvo in ugotoviti, od kod toliko pedofilije in kaj jo generira.

Vzporednica je vsekakor zanimiva. Ko napadajo geje in lezbijke, češ da bi lahko slabo vplivali na otroke, če bi jih imeli, spregledajo, da sami že ves čas slabo vlivajo na otroke, s katerimi se srečujejo, saj jim nenehno nadjazovsko grozijo, zlasti pa nanje slabo vplivajo njihovi pedofili.

Enako vi lahko dodali, da niso vsi duhovniki pedofili, da na splošno nimamo ničesar zoper duhovnike in nune, ki poučujejo naše otroke, pa vendar …

A tega sploh ne bomo rekli.

Rekli bomo nekaj drugega. Revolucija je težko izvedljiva, ker se ljudje oklepajo nezavednih in prikritih navad oziroma mehanizmov, ki jih omogočajo, oziroma skrivnosti, ki so vsem na očeh, kot je to opisano v Cesarjevih novih oblačilih. Samo pomislite, kakšna katastrofa bi se zgodila, če bi preverili čisto vse družine v Sloveniji in javno objavili podatke o tem, koliko staršev (z imeni in priimki) je alkoholikov, koliko jih redno pretepa otroke, koliko je depresivnih, psihotičnih in latentno samomorilnih, kako možje obravnavajo svoje žene pred očmi otrok, kako jih psujejo, pretepajo ali spolno nadlegujejo, koliko očetov spolno nadleguje svoje hčerke in sinove, koliko je psihičnega nasilja, vzbujanja občutkov krivde in manjvrednosti, koliko je povsem zgrešenih vzgojnih prijemov, koliko kričanja, vpitja, zmerjanja in žaljenja dnevno poteka za zaprtimi vrati stanovanj in hiš, koliko je izprijenosti in celo sovraštva med starši, med starši in otroki, koliko je telesnih poškodb zaradi pretepanja, koliko je ubojev, umorov in pohab, ureznin, udarcev, odrgnin, prask, prelite krvi, razbitih krožnikov, prevrnjenih vaz in vsega drugega, koliko ledu in odtujenosti je med člani sicer domnevno toplih in srečnih družin.

Seveda zapisanega nihče niti ne upa niti ne more narediti. Skrivnosti naj raje ostanejo javne skrivnosti, vsaka družina se bo sama ukvarjala z njimi in jih reševala; enako velja za korporacije. Obscenosti, nezavedne skrivnosti, prikrite tajnosti in umazanije, škandali in perverzije naj ostanejo, kjer so – v podzemlju –, čeprav vsi vemo, kakšni so in kje jih najdemo.

A zakaj potem javno polemizirati o gejih in lezbijkah ter njihovih morebitnih vzgojnih prijemih v družinah, ki jih sploh še ni? Resnična revolucija bi se zgodila, če bi zgolj resno jemali spoznanja strokovnjakov, kaj vpliva na otroke, kakšna je dobra vzgoja in kaj moramo kot starši ostro zavrniti, da ne bi naredili preveč škode in da ne bi duhovno pohabili otrok. Ustanovili bi posebno službo, ki bi zgolj rutinsko preverjala vse starše (ne le gejev in lezbijk), ali še izpolnjujejo administrativne kriterije, da smejo vzgajati otroke, ali ne. In če jih ne bi, bi jim otroke preprosto vzeli, sklicujoč se na njihovo pravico do dobrih staršev, ki znajo vzgajati, ter jih dodelili tistim staršem, za katere bi predhodno ugotovili, da so dobri in da zagotovo znajo ustvariti tople in srečne družine.