Predpostavimo, da ste pripravna oseba, da postanete borec za boljši svet. Imate čut za pravičnost, krivica vas prizadene, tudi če ni storjena vam, ste sočutni (ali vsaj tako menite) in pripravljeni pomagati (karkoli že razumete pod tem pojmom; morda ste zgolj še en krivičnež). Ker je krivic na svetu neskončno mnogo, se je nemogoče boriti enakovredno proti vsem. V boj za boljši svet zato najverjetneje stopite, ko vas popade sveta jeza zaradi točno določene krivice ali žrtve. Zadeva je osebna: krivica se je zgodila vam, vašemu bližnjemu ali nekomu tretjemu, čigar zgodba vas gane.

Ko vas, borca za boljši svet, popade sveta jeza, se torej lotite spreminjanja sveta. Sprva to počnete zasebno ali v okviru ustanove, kjer služite izkušnje in morda denar. Če gre za ustanovo, ki je namenjena ukvarjanju s to zadevo, lahko preskočite nekaj odstavkov, ker bomo prišli do tja. Če gre za kakšno drugo ustanovo, boste kmalu brez službe. Torej: boja za boljši svet se lotite zasebno.

Na začetku svoj trud in voljo usmerite v reševanje svojega prvega primera, ki se mu mogoče pridruži še kakšen. Polni ste zagona in se hitro učite. Čudite se, kako malo je bilo na tem področju storjenega, kako neumna in neživljenjska zakonodaja ga pokriva in kako je večina ljudi brezbrižnih.

Večina bojev za boljši svet se na tej točki konča. Razlog ni nujno vaše pomanjkanje vztrajnosti, temveč je lahko tudi pomanjkanje žrtev krivic ali pomanjkanje svete jeze pri njih. Če pa ste vztrajni in se okoli vas tare vedno več navdušenih krivičnjencev, slejkoprej naredite kot vzhod Sonca predvidljiv korak naprej – ustanovite društvo.

Društvo sprva deluje na papirju, morda (pametno) tudi na spletu in s toliko papirja v blagajni, kolikor ste ga pripravljeni tja prestaviti iz svoje denarnice. Ko napihnete svoj delež oglaševalskega balona (komaj čakam, da poči in bom med vožnjo spet lahko gledal pokrajino), je društvo verjetno zrelo za stečaj. Obračun te pustolovščine je nekaj sto ljudi, ki so zaznali, da društvo obstaja, nekaj bolj ali manj bojevitih novih iskalcev pomoči in morda še kak prostovoljec. Glede na okoliščine društvo pokopljete, zamrznete ali pa se lotite dejavnosti, ki bodo kaj prinesle v blagajno tudi iz kakšnega drugega vira.

Prvi dve leti ne morete računati na državna sredstva, svojih varovancev pa tudi nimate srca skubiti (razen če želite odrešiti zgolj njihovo dušo; tedaj je v navadi, da jim poberete čimveč), zato se lotite iskanja darovalcev in pokroviteljev. Na ta račun nekoliko zanemarite osnovno dejavnost, vendar se splača. Končno si lahko omislite prostor za srečanja, pomoč plačljivih strokovnjakov in žepnino za prostovoljce (ki s tem prenehajo biti prostovoljci in postanejo pogodbeni sodelavci), morda pa ostane kak sold tudi za vas.

Če je vaša oblika reševanja sveta prilezla do te točke, pomeni, da delate uspešno in je po vaših storitvah povpraševanje. Sedaj si pridno nabirate izkušnje in skupaj s strankami in sodelavci ugotavljate, kaj bi se še dalo narediti. Inkubacijska doba mine, kot bi trenil, in že se lahko prijavite na svoj prvi razpis. Potrebujete še kakšno leto, da izpopolnite tudi tozadevne veščine pisanja, klanjanja, gnjavljenja in izsiljevanja, nato pa ste končno na dokaj zeleni veji. Omislite si pisarno in kombi, redno zaposlite sebe in še koga, po potrebi poskrbite za 24-urno telefonsko pomoč, dnevni prostor za dejavnosti in bivališče za najbolj ogrožene, skratka postanete 'nedobičkonosno' podjetje.

Odvisno od volje, potreb in prihodkov v nadaljevanju svojo dejavnost širite ali krčite: s člani greste na delovno-zdravilne počitnice, odpirate nove enote, koga zaposlite, izobražujete prostovoljce ter tu in tam kakšnemu novinarju potožite, kako to, to in to še ni urejeno (tožite seveda ne preveč, da vam kdo od odgovornih ne zameri in zapre katere od pipic). Zadevo lahko kronate s tem, da zaradi svojih vez, zaslug in izkušenj postanete vodja novoustanovljenega vladnega urada za vašezadevne krivice. Sedaj delate manj za več denarja, ob tem pa pišete predloge, knjige in druge papirje ter hodite na mednarodna druženja. In to je to …

Državo ste uspešno zgrabili za roge, ona pa je vas uspešno nataknila nanje. Po mnogih letih pridnega dela in nekaj letih zasluženega počitka boste lahko zapustili svet v prepričanju, da ste za odpravo izbrane krivice naredili vse, kar ste lahko. Morda vam bo v tem poduhovljenem trenutku prišel do zavesti zloben podatek, da je ta krivica zdaj ravno tako pogosta kot takrat, ko vas je popadla sveta jeza. Morda se boste spomnili, da je v ravnanju oblasti zaznati komaj kakšen napredek pri njeni obravnavi. Če boste vsaj takrat zmogli vso mero iskrenosti, vam bo prišlo na misel, da ste vsa ta leta zgolj odpravljali omejeno skupino bolezenskih znakov, nikoli pa se niste spopadli z vseobsegajočim družbenim razkrojem, ki jih povzroča. Morda vam bo ob zadnjem vdihu uspelo preslepiti zavedanje, da je čisto vse ljudi, ki ste jim skušali omiliti eno trpljenje, ta neobvladljiva bolezen udarila s kopico drugih. Preostala vam bo le tolažba z vsemi hvaležnimi pogledi in nasmehi žrtev, ki ste jih bili deležni, da boste lahko izdihnili: »Bilo je vredno!«

Pa je bilo res ali bi se bilo zadeve nemara bolje lotiti drugače?