Sprva naj zgolj opozorim, da to ni nikakršna teološka ali filozofska razprava o (ne)obstoju boga oziroma bogov, niti ambiciozen zagovor ateizma ali teizma. V tekstu se ne bom ukvarjal s takšnim ali drugačnim moraliziranjem, saj sem prepričan, da je to pri razpravah o (ne)religioznosti v večini primerov popolnoma neproduktivno, jalovo in obsojeno na propad že v samem izhodišču. Pustimo torej bolj kompleksne in manj enoznačne teme za kasnejši čas in se tokrat raje posvetimo pričevanju, ki temelji na logiki in definicijskem rezoniranju.

Agnosticizem je, po svoji slovarski definiciji, »nauk, da bistvo [nekaterih, predvsem teoloških in metafizičnih] stvari ni dostopno človeškemu spoznanju,« ateizem pa je »tajenje, nepriznavanje boga, brezboštvo.« Prvi termin se torej nanaša na držo, da nam je določeno »bistvo stvari« nedostopno in da zato nikoli ne moremo spoznati, ali je nekaj res ali ne (gnosis je grški samostalnik, ki pomeni védnost). Ne gre torej za neodločenost, vmesno pozicijo med ateizmom in teizmom, kot to pogosto slišimo v laičnih krogih. Agnostik je prepričan, da so bistva določenih stvari »unknowable«, »ne-spoznavna« — gre torej za čisto filozofsko držo, da so nam nekatera spoznanja ne glede na število dokazov preprosto nedostopna. To ne pomeni, da agnostik ne ve ali pa zaenkrat še ne ve nečesa, temveč ravno obratno pomeni, da ve, da nikoli ne bo mogel vedeti, spoznati določenih stvari. Obenem se lahko agnostik nagiba bolj k ateizmu ali pa bolj k teizmu, medtem ko teistični ateist ali ateistični teist po definiciji ne obstaja. Agnostik je torej a priori prepričan, da ne moremo niti zagovarjati niti spodbijati trditve, da bog/bogovi obstajajo. Ateist, na drugi strani, pa zgolj ni teist, je brezveren. To zopet, za razliko od populističnega razumevanja ateizma, ne pomeni, da ateist verjame oziroma da je prepričan, da ni boga/bogov, temveč da zaenkrat koncept boga ni nekaj, kar bi bilo med zbirom njegovih prepričanj.  Termin ateist je torej v izhodišču negativna definicija, saj ne opisuje tega, kar nekdo je, temveč to, kar nekdo ni. Drži, da se »močni/eksplicitni ateizem« (ki ga ljudje pogosto zamenjajo s pogostejšim »tihim/mehkim ateizmom«) oziroma ateizem v ozkem pomenu besede nanaša na držo oziroma prepričanje, da bog oziroma bogovi ne obstajajo, vendar to še ne pomeni, da ateizem sam po sebi, v svoji inkluzivni – in neprimerno bolj razširjeni – obliki, predstavlja tako radikalno in deterministično pozicijo. (Tihi) ateizem nikakor ne pomeni prepričanja, verovanja, da božanstva ne obstajajo, temveč zgolj opisuje stanje brezboštva posameznika oziroma posameznice. Ali, kot se je odzival kritikam G. W. Foote[1]: »Etimološko, kot tudi filozofsko, je ATeist (sic) tisti, ki je brez boga. To je vse, kar 'A' pred 'Teist' zares pomeni.« Podobno je o ateizmu govoril tudi Robert Flint[2]: »Ateist ni tisti, ki pravi, da ni boga. Tisto, čemur pravimo pozitivni oziroma dogmatični ateizem, ki še zdaleč ni edina pojavna oblika ateizma, je najredkejši od vseh oblik [ateizma].«

Po analogiji bi agnostik lahko trdil, da ne more biti prepričan, ali zobna vila obstaja ali ne, ker je njeno bistvo »ne-spoznavno«, nam je metafizično nedostopno. Ateist bi trdil, da ne verjame v zobno vilo, ker zaenkrat še nihče, ki ga je prepričeval, da zobna vila obstaja, ni podal zadostne količine dokazov z zadostno kakovostjo, da bi to prepričanje oziroma verovanje lahko sprejel tudi sam. Teist pa bi dejal, da je skeptičnost do neobstoja zobne vile nekaj popolnoma drugega, kot je skeptičnost do neobstoja boga. Prva je za teiste očitno upravičena, saj redkokateri razumni in odrasli teist verjame, da obstajajo zobne vile z neomajnim prepričanjem, druga pa ne, saj teist po definiciji ni skeptičen do obstoja boga. Zakaj takšna selektivnost?

Na tem mestu naj omenim zgolj še dejstvo, da »neverjetje« v nekaj preprosto zato, ker nismo prejeli nikakršnega razloga, da bi v to verjeli, ni samo po sebi verske narave. Če bi držalo, da je ateizem kvalitativno enak (in zgolj po predznaku nasproten) teizmu (torej da obe poziciji predpostavljata vnaprejšnje prepričanje, dogmo, ideološkost, vendar stojita na dveh različnih polih), bi to pomenilo, da smo vsi, ki ne verjamemo v zobno vilo, dogmatični in ozkogledni. Pa vendar je težko, če ne kar nemogoče, najti ljudi, ki bi se strinjali, da je »neverjetje« v zobno vilo zgolj nasprotno (a kvalitativno enako) verjetju v zobno vilo. Ne, ljudje ne verjamejo v zobno vilo preprosto zato, ker ni razloga, da bi vanjo verjeli. Sicer drži, da obstaja možnost, da je zobna vila resnična, saj nihče ne more poznati vsakega atoma sveta (kaj šele vesolja), vendar to še ne pomeni, da moramo biti skeptični do njenega neobstoja. Potem bi namreč lahko bili skeptični do neobstoja zlatega troglavega samoroga s pikčastimi spodnjimi hlačami, ki bruha špagete ter joka prekmurske gibanice in tako naprej ad infinitum, pa vendarle nismo. S tako skeptičnim odnosom namreč ne bi prišli daleč v življenju, saj ne bi mogli spoznati ničesar; s prepričanjem bi lahko rekli le, da o ničemer ne moremo biti prepričani, to pa je izjava, ki je sama po sebi paradoksna. Če smo lahko prepričani zgolj o tem, da o ničemer ne moremo biti prepričani, potem tudi o tem ne moremo biti prepričani.

Da ateizem ni prepričanje, ki zavrača idejo boga, temveč je zgolj stanje brezvernosti, lahko ponazorim še na drugačen način. Vsak človek, ki se je kadarkoli rodil, je bil v izhodišču ateist. To je logično, saj si noben novorojenček ne zna osmišljati sveta okoli sebe, ne zna govoriti, ne ve, kaj koncept boga sploh je itd. Vsak novorojenček je torej ateist (ne da bi sam vedel) zato, ker sploh ne ve, da bog lahko obstaja ali ne obstaja. Iz tega sledi, da je brezveren – ne zavrača ideje boga, temveč zgolj ne ve, da ta sploh lahko obstaja ali neobstaja. In prav zato je med drugim napačna trditev nekaterih teistov, da je na ateistih breme dokazovanja, torej da so ateisti tisti, ki morajo dokazati, da bog ne obstaja, da so sploh lahko legitimno ateisti. Nadaljujejo, da če tega ne storijo, so ravno tako ideološko zaverovani in dogmatični kot teisti. Vendar to ne drži, saj so teisti tisti, ki prepričujejo ljudi (ki so bili izvorno, ko so se rodili, v stanju brezverja), da morajo biti verni. Če otroku, ki logično nujno ne ve, kakšne oblike je Zemlja, rečemo, da je okrogla, smo mi tisti, ki moramo dokazati, da je zares okrogla. Ne moremo reči, da je otrok tisti, ki mora dokazati, da ni okrogla, če nam noče verjeti na besedo. Ko mu prvič omenimo, da je Zemlja okrogla in ne na primer ravna, nima nikakršnega razloga, da nam verjame. Ko oziroma če pa ga prepričamo, mu predstavimo dovolj dokazov, da je zares okrogla in da še nihče ni razumno predstavil enake količine enakovredno veljavnih dokazov, da je Zemlja ravna ali kakršnekoli drugačne oblike, in da zato zaenkrat ni nikakršnega razloga, da bi verjeli karkoli drugega, ima vsak razlog, da nam to verjame!

[1] G. W. Foote. 1902. What Is Agnosticism. London: Freethought Publishing Company.

[2] Robert Flint. 1903 [2009]. Agnosticism. Cornell University Library.