Društvo distrofikov Slovenije (DDS) je društvo, ki deluje v javnem interesu in ima status reprezentativne invalidske organizacije. Na podlagi teh formalnih statusov lahko to društvo nemoteno počne raznorazne finančne mahinacije z javnimi sredstvi. Tako na primer zgolj iz sredstev FIHO (Fundacija za invalidske in humanitarne organizacije, ki kanalizira sredstva neposredno od Loterije Slovenije), dobi več kot milijon evrov na leto.

Kam gre ta denar in za kaj ga znotraj društva natančno porabijo, ne ve nihče - razen posvečenih. Najmanj o tem vedo člani, saj je celo nam dejansko onemogočen vpogled v najosnovnejše informacije o programih društva in načinu njegovega delovanja.

DDS ima v svoji organizacijski shemi ustanovljeni dve podjetji: Birografika Bori d.o.o in Dom dva topola d.o.o. Prvo je invalidsko podjetje s 100 zaposlenimi. Da bi katerokoli podjetje po zakonu pridobilo status "invalidskega podjetja", mora imeti vsaj 40% zaposlenih, ki imajo formalni status invalida. Vendar - ali je res mogoče najti 40 takih zaposlenih v Birografiki Bori? Je možno, da imajo teh 40 zaposlenih invalidov v Birografiki Bori le na papirju? Je mogoče, da je v resnici večina teh zaposlenih dejansko le v Društvu distrofikov?

Po naših nepreverjenih (preverjanje nam je onemogočeno!) informacijah so namreč zaposleni razporejeni tako, da lahko vodilni v DDS vlečejo državna sredstva (namenjena zaposlovanju invalidov) iz dveh virov, torej dvakrat za isto stvar; iz Sklada za spodbujanje zaposlovanja invalidov in iz sredstev FIHO - za delovanje društva!?

Dom dva topola d.o.o., ki je (ne boste verjeli) kupljen, obnavljan, dograjen ter vzdrževan vseskozi iz sredstev FIHO, posluje kot povsem običajna gospodarska družba. V DDS zavračajo nastanitev njihovega člana Danijela Spasojevića v Domu dva topola, češ naj v zimskem času tam ne bi imeli ogrevano in da izven sezone ni negovalcev ter drugega osebja. Naj vodstvo Društva distrofikov Slovenije pojasni dejstvo, da se prav vsak vikend (ne glede na vremenske razmere na cesti) predsednik društva Boris Šuštaršič, z društvenim kombijem in društvenim šoferjem, odpravi na kratek oddih »v svoje letovišče« v Dom dva topola v Izoli. Seveda so mu na voljo negovalci in fizioterapevti društva, ki poskrbijo za njegovo masažo, terapijo in namakanje v raznih masažnih kadeh; vse to brezplačno oz. na račun društva. Za več informacij, kako bi tudi vi lahko podobno uživali, poglejte tu. Ne smemo pozabiti poudariti, da ima predsednik tudi svoje osebne prostore v katere je le redkim dovoljen vstop.  Nikomur ne pade na pamet, da bi ga povprašal, kako si je lahko le-te preprosto kar prilastil!

Pa se vprašajmo, koliko je pravo število obolelih za mišično distrofijo v Sloveniji?

Koliko od teh je članov Društva distrofikov Slovenije?

Koliko od vseh članov Društva distrofikov Slovenije potrebuje 24-urno osebno asistenco?

Koliko od teh članov, ki potrebujejo 24-urno pomoč, le-to dejansko dobi s strani društva?

 Ob dejstvu, da nam je poznano, da ima DDS zgolj 40 osebnih asistentov (pa še ti ne delujejo po principu Evropske mreže za neodvisno življenje ENIL) in jih vodilni v društvu po urniku razporejajo malo tu in malo tam, se nam porajajo številna podvprašanja.

Prav tako bi radi izvedeli enkrat za vselej in seveda javno, s kolikimi in katerimi nepremičninami razpolaga Društvo distrofikov Slovenije, torej koliko ima DDS v lasti stanovanj, koliko garsonjer in koliko raznih skladišč.

Zanima nas tudi vedeti koliko kombijev in drugih vozil za prevoz članov ima v lasti DDS?

Koliko prevozov letno opravijo in koliko kilometrov povprečno opravi en kombi oz. druga vozila? Koliko šoferjev je zaposlenih na DDS?

To so samo nekatera vprašanja, na katera v zadnjih 20-ih letih nismo dobili pravih odgovorov, čeprav so to osnovna vprašanja, preko katerih je v Republiki Sloveniji sploh mogoče vzpostaviti temeljni družbeni dialog o tem, kakšne so potrebe vseh hendikepiranih in ali nam lahko današnja družba omogoča človeku primerno življenje. Dokler slovenska družba ne bo zmogla refleksije resničnosti in kakovostne analize svojega stanja, koraki naprej ne bodo mogoči.