Predstavniki katoliške korporacije verjamejo, da ljudje verjamejo vanje. Prepričani so, da jih ne smejo razočarati, zato jim ponujajo ideje in prakse, kot si jih domnevno želijo. Kaj pa, če se pri tem radikalno motijo?

Seveda je vsakdanje življenje možno le, če ljudje verjamemo v cel kup stvari. Povsem jasno je, da moramo celo verjeti, da drugi verjamejo v nas. Toda pomembneje je nekaj drugega. Zares pomembno je, kdo jamči za taka verjetja.

Na začetku moderne dobe je Descartes dokazal, da ljudje pravzaprav ne moremo jamčiti za nič: smo preveč zmotljivi, nezanesljivi in celo moralno pokvarljivi. Kdo torej lahko jamči?

Edino bog lahko zares jamči. Toda bog ni oseba s človeškimi lastnostmi. Kaj sedaj?

Zagata je velika, toda zadeva je kljub temu izjemno enostavna: neosebnega in nečloveškega Drugega, v katerega verjamemo, da zares jamči za to in ono, moramo kratko malo iznajti. To pomeni, da ne obstaja, a kljub temu (lahko) verjamemo vanj. Podobno na primer verjamemo v Božička.

Dovolj je torej, da iznajdemo Drugega in trdno verjamemo vanj. Nato imamo mir in lahko živimo svoje življenje, ne da bi se preveč vznemirjali. A to pomeni, da ne potrebujemo njegovih zastopnikov na tem svetu. Ti so kratko malo odveč in radikalno nepotrebni. Ne verjamemo vanje in ne jamčijo za nič, ker preprosto ni treba, da bi jamčili, in niti ne morejo. Zadošča ena sama prava avtoriteta, ki je neobstoječi Drugi, vse druge domnevne avtoritete so zgolj smešni in patetični klovni.

V odnosu do Drugega smo vsi v istem čoln in smo enaki. Torej lahko rečemo, da je vera v Drugega emancipatorna. Katoliški verniki na primer nimajo nobenega privilegiranega dostopa do njega. Ko predstavniki katoliške korporacije pišejo pastirska pisma in pozivajo vernike k bojkotu družinskega zakonika, se v resnici dogaja tole.

Dogaja se natanko to, o čemer je pisal Freud. Pastirsko pismo je lahko učinkovito le, če se naslavlja na nezavedne fantazme vernikov, drugače je povsem nemočno, saj ne zdrži nobenega racionalnega premisleka. Ker so ljudje vendarle zmožni vsaj za elementarno razmišljanje, jih je treba potisniti v fantazmatsko past in obenem verjeti, da ne bodo razmišljali. Avtorji pisma seveda vedo, na katere fantazme je treba igrati, da se bo to tudi zares zgodilo. Ni nujno, da jih imajo tudi sami, saj je dovolj vednost, da jih imajo verniki.

Gospodarji torej verjamejo, da hlapci verjamejo v lastne fantazme, ki jih gospodarji podpirajo. Torej ni treba, da vanje verjamejo še sami. Položaj je sedaj jasen: hlapci verjamejo v gospodarje, njim pa ni treba verjeti, da verjamejo vanje, saj zadošča, da vedo, da hlapci verjamejo v fantazme, ki pravzaprav niso njihovo, saj zgolj verjamejo, da so. Možno pa je tudi, da hlapci verjamejo, da gospodarji verjamejo, medtem ko ti verjamejo v hlapce. Igra verjetij je res zanimiva in včasih nenavadno zabavna.

Pisci črednega pisma torej verjamejo, da imajo verniki fantazme, na katere je mogoče igrati. Torej verjamejo, da se bodo obnašali kot čreda, ne pa kot inteligentni posamezniki. Freud je pojasnil tudi to, ko je pisal knjigo o množični psihologiji in analizi jaza.

Fantazme so tudi scenariji, v katerih so geji in lezbijke odvratni ali pa vsaj niso sposobni biti očetje in matere, toda bistvo sodobnih fantazem je vendarle drugje. Najnovejše fantazme so scenariji o prostem pretakanju kapitala in dobrin TER sočasnem ugotavljanju, kateri ljudje so primerni oziroma neprimerni za opravljanje vsakdanjih dolžnosti in nalog, med katere sodi tudi vzgajanje otrok. Tak je svobodni kapitalistični svet: svobodne so dobrine, svoboden je kapital, medtem ko so ljudje vse manj svobodni, lahko pa naivno verjamejo, da so.

Vse manj svobodni ljudje so verniki, ki zlasti spontano verjamejo v svobodo kapitala in vsega, kar se vrti okoli njega. V takem svetu so ljudje v zelo težavnem položaju, kajti nenadoma imajo na voljo čisto vse, kar bi hoteli, saj jih kapitalizem zasipava z vsemi mogočimi dobrinami, obenem pa se vse bolj zavedajo, da sploh nimajo nobene želje več. Ostajajo brez strasti in se zgolj pripenjajo na kapitalistične izdelke, v katere celo ni treba verjeti, saj je dovolj verjeti, da vanje verjame Drugi.

Pisci črednega pisma to zelo dobro vedo, zato podžigajo vernike, naj bojkotirajo družinski zakonik. Logika je preprosta in sem o njej že govoril: če sam nimam, pa še drugi ne bodo imeli.

Ne bodo imeli česa? Radosti do življenja. Geji in lezbijke namreč prav tako kot drugi ljudje lahko ustvarjajo topla družinska okolja, saj ne obstaja zmožnost za družinsko življenje, ki jo eni imajo, drugi pa ne. Problem je zato drugje. Problem je natanko v zadregi, ki jo prepoznamo v vprašanju: Kaj pa, če geji in lezbijke vendarle lahko vzgajajo otroke, ne da bi ti postali nekakšni monstrumi? To je ključno vprašanje.

Geji in lezbijke namreč nočejo ničesar in tudi ničesar ne bodo dobili. Torej ne gre za problem, da hočejo nekaj, česar drugi nimajo, ali da postavljajo pod vprašaj tople družine, ki jih vsi drugi že imajo. Družinski zakonik izenačuje družinske skupnosti, to pa je tudi vse. Za to formalno gesto ni ničesar drugega.

Taka formalna gesta zastopa demokracijo v čistem pomenu besede, ki je ta, da smo v osnovi vsi ljudje enaki pred Drugim. Zaradi družinskega zakonika se zato družine ne bodo spremenile v še toplejše in varnejše družbene celice, za kaj takega se bodo morali korenito spremeniti odnosi med ljudmi, temveč se bo povečala formalna stopnja demokracije, saj bodo različne skupnosti izenačene.

S tem smo prišli do naslednjega problema. Predstavljajo ga razsute družine, alkoholizirani starši, nevrotični depresivni starši, nesposobni starši, ki nimajo niti najmanjšega pojma, kako vzgajati otroke, socialne in finančne stiske staršev, brezposelnost, brezperspektivnost.

Resnično nezadovoljstvo bi moralo biti danes usmerjeno ne k lezbijkam in gejem, temveč k vsem zastopnikom korporativističnega razmišljanja in delovanja, k vsem ljudem, ki naivno verjamejo, da se bo svet spremenil na bolje, če še malo počakamo in verjamemo Drugim ljudem, ki nam ponujajo žargon in novorek, češ da se bodo zadeve spremenile že v kratkem, ker bodo eksperti poskrbeli za to.

Danes bolj kot kdajkoli ne bi smeli verjeti korporativistom, ki zastopajo Drugega, ampak bi morali verjeti samemu Drugemu. Ravno nasprotno bi se zato moralo dogajati, kajti korporacije so povsem brez demokratičnega nadzora. Izjemno ponazoritev zapisanega najdemo v filmu Anonimnež (Anonymous, 2011). Vsa umetnost je politična, reče grof, saj bi bila v nasprotnem primeru zgolj okrasek, dekoracija. In vsak umetnik ima kaj povedati, saj bi v nasprotnem primeru delal čevlje.

Potem doda odločilni stavek: Skrbeti moram za svoj ugled. Resnično, dokler bodo zastopniki korporacij in kapitala skrbeli za svoj domnevni ugled in jim bodo verniki verjeli, smo vsi izgubljeni.