V zadnjih dneh smo lahko priča pozivom RKC, s katerimi nagovarja vernike z eksplicitnimi navodili, kako glasovati na referendumu o družinskem zakoniku. Prizadevanja so silna, vsekakor jim ne manjka strasti in gorečnosti. Žal ne moremo enako trditi tudi glede njihove umnosti, etičnosti, logične konsistence ter relevantnosti za konkretne pravne probleme, o katerih bomo odločali na referendumu.

Poziv je najmanj logični absurd, vendar to ni njegov naglavni greh. Njegov greh je realna možnost, da znatno pripomore k temu, da se onemogoči možnost izboljšanja pravnega in dejanskega položaja nekaterih otrok v naši državi in to v imenu zagovora vrednot, ki jih reforma družinskega prava v ničemer ne ogroža. Za to namreč gre. O tem bomo odločali na referendumu in o ničemer drugem. Na njem bodo žal glasovali tudi od RKC indoktrinirani posamezniki in posameznice, s prezirom do istospolno usmerjenih navdahnjeni gorečneži ter brez razloga z nostalgijo ožarjeni  konservativci. Nekaj bo tudi tistih, ki so ali še bodo dobro prebrali predlagane reforme, ki bodo vzeli v obzir, da je v družinskem pravu pravzaprav najpomembnejši otrok in njegova  korist, ob čemer bodo tudi spoznali, da je reforma družinskega prava dobra in razumna pot. V slednjih je zora upanja na boljšo in pravišnejšo družbo, kot pa je ta, v kakršni živimo danes.

Zelo dobro je, da se je omenjeni  poziv zapisal v akt samega lokalnega vrha RKC, v tako imenovano pastirsko pismo Slovenske škofovske konference. RKC je tako sama poskrbela za pristen materialni dokaz lastnega diskriminatornega delovanja ter delovanja zoper korist otrok. Nič novega bi lahko rekli. Gre le za nov kamenček v mozaik destruktivnega delovanja RKC, ki se vleče že stoletja.

Namen tega prispevka je pokazati, kako gospodje, člani Slovenske škofovske konference, ravno nimajo prav. V čem se motijo, v čem je njihova zabloda? Nikakor ne v vrednotah, ki jih zagovarjajo. Slednje je njihova legitmna pravica. Pomislek je tu le moralne narave, ker eno je nekaj vzklikati in zaklinjati, drugo pa živeti v skladu z lastnim govorjenjem. Resnična zabloda je v fiksni ideji, da je reforma družinskega prava škodljiva za vrednote družine, materinstva in očetovstva. Branijo nekaj, česar nov družinski zakonik niti približno ne ogroža, kaj šele napada. Poziv RKC ima tako skrito formo: v imenu vrednot, ki jih X ne ogroža, naj se X ne uresniči. Morda že videni scenarij?

Nedvomno imajo gospodje pri tem svoje kalkulacije, saj so mojstri svojega poklica. Tega mojstrstva jim ne odrekamo, odrekamo jim le vrtiček, na katerega so se razlezli, za kar pa jim manjka strokovne in moralne kompetence.  Z lastnimi izjavami namreč nenehno dokazujejo, da ne razumejo oziroma nočejo razumeti namena družinsko pravne reforme, obenem pa razodevajo  nepoznavanje sistema prava, zlasti pomena hierarhije pravnih aktov, nepoznavanje smotra družinskega prava, zlasti njegovih temeljnih načel, slabo poznavanje mednarodnih aktov, ki se nanašajo na človekove in otrokove pravice, manjkajo pa jim tudi osnove pravoznanstva, ki omogočajo vsaj osnovni vpogled v domet pravnega urejanja. Močan je tudi vtis, da niso absolvirali niti osnov elementarne logike, ki jo oblada vsak otrok že v vrtcu. Vseh navedenih strokovnih primanjkljajev jim seveda ni zameriti. Krivično bi bilo pričakovati, da bodo prava vešči, saj so se dolga leta mojstrili v drugih rečeh. Tudi  14 razlogov zoper nov družinski zakonik, objavljenih na spletni strani Pastoralne službe ljubljanske nadškofije, jim ni zameriti, pa čeprav v njih ni niti enega samega tehtnega argumenta. Še več. Niti prepričlivega argumenta ni. Vse navedeno bi zlahka sprejeli v duhu različnosti, če bi bil v njihovem prizadevanju vsaj kanček dobronamernosti, če bi lahko sicer rekli, da jim manjka podkovanosti, a je njihov namen dober. Toda njihov poziv nima ničesar skupnega z dobrimi nameni, s koristjo otroka pa še manj. Stališče RKC, ki zagovarja idejo, da bi smeli za  družino šteti le skupnost moškega, ženske ter njunih otrok, podaja v osnovi podobo idealne družine, kar je z vidika pravnega položaja otroka, ki je nima, popolnoma jalovo. Vprašanje družinskega prava namreč ni, katera oblika družine je za otrokov razvoj najboljša. Ni splošne oblike družine, ki bi jo lahko postavili za paradigmo. So samo konkretne družine, s konkretnimi posamezniki in vsaka družina je lahko za otroka dobra ali slaba. Vprašanje, ki se ga loteva reforma družinskega prava, je, kako urediti položaj otroka, ki ne živi v prej opisani »idalni« družini tako, da bo njegov položaj čim bolj podoben pravnemu položaju, ki bi ga imel, če bi živel v njej. Realno življenje namreč ni  vselej idealno in nikoli ne bo, pa naj si opisani ideal še tako želimo. Nikoli ga ne bomo dosegli ne z represijo ne z kontrolo. Življenje je tu že od nekdaj ubiralo povsem nepredvidljiva svoja pota. Namen družinskega prava ni pretapljanje idealov v pravno obliko, pač pa prizadevanje za ureditev, ki bo naljbolj varovala korist otroka in ki bo omogočala v prvi vrsti otrokom, pa tudi njihovim staršem ali drugim, ki zanje skrbijo, kar največjo enakopravnost ne glede na različnost skupnosti, v katerih živijo.

Po trenutno veljavni ureditvi je namreč pravni položaj otrok, ki živijo v skupnosti z očetom in materjo, boljši od  pravnega položaja otrok, ki živijo denimo v skupnosti enega od staršev in njegovega istospolnega partnerja. K rešitvi tega problema neenakosti vodita natanko dve poti. Ena je absurdna, druga pa razumna. Absurdna pot bi bila popolna kontrola nad oblikami družin ter sankcioniranje vsakršne drugačne oblike od idealne, ki bi utegnila nastati kot posledica svobodne odločitve. Ta možnost ne zasluži nobene resne pozornosti in komentarja. Ker idealnega stanja ni možno in nikoli ne bo možno doseči niti s skrajnimi in absurdnimi sredstvi, nam preostane druga, edina možna in edina razumna pot. Ta pa je, da pravo sledi raznolikosti družin v realnem življenju ter si prizadeva za zmanjšanje in odpravo obstoječih neenakopravnosti in neenakosti, ki izvirajo iz realnemu življenju neprilagojene ureditve. V čem je ključna zagata, najbolj ponazori konkreten primer. Otrok, ki živi z obema od  staršev, uživa vse koristi, ki  jih pravno razmerje med njimi prinaša. Vseh tu ne bomo naštevali, saj si jih vsakdo lahko prebere v zakonu. Njegov socialni položaj je boljši od položaja otroka, ki ne živi v taki skupnosti. V primeru smrti enega ali obeh od staršev otrok po njiju uživa socialne pravice in deduje. Pravni položaj otroka, ki živi v družini skupaj z enim od bioloških staršev ter njegovim istospolnim partnerjem, je v primerjavi z opisanim slabši. Po trenutno veljavni ureditvi štejeta v taki skupnosti za družino le otrok in roditelj, medtem ko roditeljev istospolni partner ostaja otroku tujec, pa čeprav je med njima dejansko razmerje, kot je sicer med starši in otroki. Trenutno veljavno pravo vzpostavitve pravne vezi starševstva oziroma posvojitve med otrokom in roditeljevim istospolnim partnerjem ne omogoča, za kar pa ni  argumentov. O tem otroku je govor in o  njegovem pravnem položaju bomo odločali na referendumu.

RKC s svojimi pozivi dokazuje, da ji je malo mar za koristi otrok, ni pa brezbrižna do svojih ovčic, ki jih kajpak kot podložnike potrebuje, zato je slepa za prava vprašanja in prave probleme, zanje pa ji tudi mar ni. Manjka ji tudi lastne refleksije, saj bi spričo gorja, ki ga je povzročila s pedofilijo v lastnih vrstah, morala za več stoletij ponižno zapreti usta o vsakršnem vprašanju, ki se nanaša na otroke, ter se resno posvetiti smislu in načinu svojega nadaljnjega obstoja. Empiričnih dokazov o zločinih RKC nad otroki (pa tudi nad ženskami ter nasploh nad mislečimi posamezniki in posameznicami) ne manjka, kjub temu o njih govorijo kot o prekrških, čeprav gre za najbolj zavržna kazniva dejanja, ki jih pozna človeštvo. Seveda pa je lažje vse tisto, česar ne maramo pri sebi, videti denimo v homoseksualcih in ostalih, ki se ne prilegajo sveti shemi česarkoli že. S svojimi pozivi RKC ne bo prispevala k domnevnim vrednotam družine, očetovstva in materinsvta, ki jih tako goreče zastopa, pač pa bo samo preprečila izboljšanje pravnega in dejanskega položaja tistih nekaj redkih otrok, ki nimajo sreče, da bi prebivali v družini po meri RKC.

Ključno vprašanje, na katerega bi si moral odgovoriti vsakdo, ki se namerava pojaviti na referendumu, z namenom, da odda svoj glas, je tole: Ali sem za, da uživajo vsi otroci enake pravice, ne glede na to, v kakšni skupnosti živijo? Ali drugače: Ali hočem, da imajo otroci, ki ne živijo v tradicionalni družini, manj pravic kot njihovi vrstniki, ki živijo v drugačnih skupnostih? Pred očmi  moramo imeti, da gre za otroka, ki ne odloča o svojem položaju in ne more izbirati, v kakšni skupnosti bo živel. S kakšno pravico bi temu otroku odrekali ugodnosti in pravice, ki bi jih lahko užival po reformi družinskega prava le zato, ker skupnost, v kateri živi, ni po našem okusu? Čemu bi moral tak otrok živeti z neko trpko dilemo, ali živi v družini ali ne, ter se spraševati o statusu skupnosti, v kateri živi, podobno, kot je bilo pred desetletji aktualno, ali je otrok spočet in rojen v zakonski zvezi ali je nemara (bog ne daj) nezakonski? Je to res raven kulture, ki si jo ta družba želi?

Če bi bilo RKC res kaj do koristi otrok, vrednot družine, materinstva in očetovstva, bi se morala najprej zamisliti  denimo nad svojim razkošjem in brezmejnim premoženjem, s katerim razpolaga, ter se resno vprašati, kakšno mesto zavzema in kakšno vlogo igra znoraj kapitalizma, ki na miljone ljudi peha na rob družbe, strmo v socialno dno ter na rob žiljenjskih zmožnosti. Zato bi lahko Slovenski škofovski zbor (pretekli dnevi so bili za to še posebej primerni) snel svoj drag talar, težak in razkošen nakit, ga prodal na dražbi, z izkupičkom pa olajšal življenje vsaj enemu otroku, ki živi brez krivde v revščini in bedi kot goli produkt sistema. Za začetek, recimo ...