Ena od ključnih predpostavk, na kateri Kant gradi svojo etiko, je, da smo ljudje svobodni. Če ne bi bilo svobode, potem ne bi bilo mogoče govoriti o moralnem oziroma etičnem delovanju. V naravi, ki je podvržena zakonitostim, ki jih odkrivajo empirične znanosti, ni svobode in ni morale. Vse si sledi po nujnosti in v naravnem redu ni mesta za subjekt ali umno bitje. Kant zato vpelje razloček med dvema vrstama delovanja. Eno je heteronomno »delovanje«, ki je delovanje v skladu z redom vzrokov in posledic, ki velja v naravi. Človek je do neke mere nedvomno bitje, ki je podvrženo naravnim zakonitostim, in v tem smislu ne moremo reči, da je svoboden. Kadar zadovoljuje svoje biološke potrebe, na primer, sledi nečemu, na kar sam nima vpliva: če čuti žejo, potem je vse, kar lahko naredi, to, da jo poskuša pogasiti. Vendar pa gre Kant pri tem razmišljanju še nekoliko dlje. Heteronomno delovanje ne nastopi samo tedaj, ko ubogamo svoje naravne potrebe (ali pa ko smo podvrženi npr. fizikalnim zakonitostim – ko ne moremo ničesar narediti, da na nas ne bi delovala sila gravitacije, denimo – vsaj ne v vsakdanjem življenju). Heteronomno delovanje nastopi vselej takrat, ko smo za delovanje določeni tako, da sledimo nekemu cilju, ki ga nismo sami (svobodno) izbrali. Na primer, če smo prepričani, da smo se čisto sami (svobodno) odločili, ko smo v trgovini izbrali rdeče čevlje namesto vijoličnih, potem smo po Kantu v tem našem prepričanju v veliki zmoti. Razlog, zaradi katerega smo izbrali rdeče čevlje, je najverjetneje ta, da so nam pač ti čevlji »bolj všeč« od onih drugih. Če menimo, da je odločitev v skladu z našimi preferencami že zadostni pogoj za svobodno delovanje, se gladko motimo.

Motimo se zato, pravi Kant, ker je nujni pogoj, da lahko govorimo o svobodnem (ali avtonomnem) delovanju, tale: razlog našega delovanja mora biti rezultat naše svobodne odločitve. Ko izbiramo v skladu s preferencami, izberemo tisto, kar nas nekako že določa – preference so namreč vselej že prisotne in preostane nam le to, da ugotovimo, da »imamo« to ali ono preferenco. Nismo sami tisti, ki smo se odločili, da bomo imeli raje rdečo kot vijolično barvo ali pa da nam bo bolj všeč okus češenj kot višenj. Tako pač je in sami lahko le nekoliko vplivamo na to, kakšne bodo naše preference. V vsakem primeru pa je dejstvo, da imamo ljudje preference, nekaj, čemur Kant nikakor noče ugovarjati. Čemur bi Kant ugovarjal, bi bilo, kolikor bi poskusili heteronomno delovanje razumeti kot svobodno – kar je pravzaprav kar pogost način razumevanja pojma svobode. Pogosto se namreč pojem svobode poskuša razumeti nekako takole: svobodni smo takrat, ko nas nič ne ovira na naši poti, da bi dosegli to, kar hočemo doseči. Takšno pojmovanje svobode je preveč poenostavljeno, saj ne izključuje možnosti, da nas pri tem, kar hočemo – kot kaže primer preferenc zgoraj – določajo cilji, ki jih nismo svobodno izbrali (o tem, kaj po Kantu pomeni svobodna izbira še v nadaljevanju). Tudi če torej dosežemo, kar smo hoteli (ko smo uspešno premagali vse ovire in smo dosegli cilj, na primer ko smo kupili nov avto ali sodobnejši televizor), to še nikakor ne pomeni, da je odsotnost ovir na poti do hotenega cilja povečala stopnjo naše svobode. Skratka, če smo imeli možnost izbrati nov televizor in z njim zamenjati starega, to še nikakor ne dokazuje, da smo zaradi tega bolj svobodni, kot bi bili, če te možnosti ne bi imeli. Svobodno delovanje je v resnici svobodno takrat, ko smo sami izbrali cilj našega delovanja (česar v primeru novega televizorja ne bi mogli konsistentno trditi, saj je na našo izbiro vplivalo preveč zunanjih dejavnikov, kot so: oglasi, izbire ali preference drugih ljudi, ideje in predstave, ki delujejo na nas, ne da bi kadarkoli postale predmet naših razmišljanj …). Obenem pa mora veljati, da je cilj, ki ga izberemo, takšen, da ga velja izbrati zaradi njega samega, to je, zaradi njegove notranje vrednosti. Ko izberemo nov televizor, se vselej lahko vprašamo, zakaj smo to naredili – kateri vzrok je na delu. Možni odgovori so naslednji: izbrali smo nov televizor, ker ima večjo ločljivost, večji ekran, boljši zvok, vse pa smo izbrali zato, da bi lahko bolje uživali v nogometnih tekmah ali pa dobrih filmih. Nemara je torej poslednji razlog naših odločitev povečanje ugodja ali dosega užitkov, naša volja pa je v tem primeru določena »od zunaj« (zunaj dosega naše zmožnosti za svobodno odločanje). Ko nas torej najrazličnejši oglasi, v katerih je povzeta celotna tržna logika, pozivajo, naj kupujemo izdelke, da bomo s tem izboljšali naše življenje, si je pri tem mogoče zastaviti vprašanje, ki ga zastavlja Kant: ali je polje svobodnega delovanja za nas v resnici večje, ko je število naših preferenc (in možnosti, da tem zadostimo) povečano? Ali torej velja: več preferenc – več svobode ali pa je odnos med preferencami in možnostjo svobodne izbire v resnici nekoliko bolj zapleten? To vprašanje bomo tukaj pustili odprto, vrnimo se sedaj h Kantovemu pojmovanju svobode oziroma njegovemu razumevanju možnosti avtonomnega delovanja.

Katera izbira je torej po Kantu zares svobodna (avtonomna)? Kdaj lahko rečemo, da človek deluje kot svobodno bitje? Edino zares svobodno dejanje, zapiše Kant,[1] je dejanje iz dolžnosti. Dejanje iz dolžnosti pa pomeni, da se je človek kot umno bitje podredil zakonu, ki pa ni njemu zunanji zakon, ampak je notranji samemu umu. Takšen zakon, nadaljuje Kant, je obči univerzalni zakon, saj ne velja zgolj za nekatere posameznike, marveč velja za vsakega posameznika kot umno bitje. Umu notranji zakon, ki ga Kant imenuje kategorični imperativ, pa je tudi moralni zakon, saj je tisti, s katerim um določa voljo za delovanje in jo s tem usmeri k »obči smotrnosti«. Kant vpelje razloček med kategoričnim imperativom in hipotetičnimi imperativi. Slednji nam zapovedujejo, da moramo nekaj storiti, če hočemo doseči cilj, za katerega si prizadevamo. Hipotetični imperativi nam pravijo: »Če hočeš doseči B, potem moraš storiti A.« (Na primer: »Če hočeš študirati na izbrani univerzi, potem moraš doseči ustrezen rezultat na maturi.« Ali pa: »Če hočeš preteči maraton, moraš vsak trenirati.« …) Kategorični imperativ pa zapoveduje, da nekaj storimo ne zgolj zaradi osebnih ali subjektivnih vzrokov, ampak, kot pravi Kant, »zaradi razlogov, ki veljajo za vsako umno bitje kot tako«. Volja, ki je podrejena edinole umu, namreč ni usmerjena k nobenemu cilju, ki bi ga izbrali, ker bi ta pripomogel k povečanju naših osebnih koristi ali ugodnosti, temveč je to volja, ki je usmerjena k dejanju samemu, ki je izvršeno iz dolžnosti (je volja, ki hoče dejanje samo in ne tisto, kar naj bi z njim dosegli – na primer neko osebno korist oziroma srečnost[2]). Dobra volja pomeni torej toliko kot prizadevanje, da bi z vsemi sredstvi (po »naših najboljših močeh«) dosegli nekaj, za kar smo kot umna bitja ugotovili, da ima vrednost samo na sebi.[3] Takšno vrednost Kant prepoznava v osebi, kaže pa se v dostojanstvu, ki pripada vsakemu umnemu bitju. Moralni zakon od nas zahteva, da vselej delujemo tako, da bomo ohranili dostojanstvo oseb, ki jih naše delovanje (pri)zadeva. In kaj to pomeni? Kant zapiše: »Praktični imperativ se bo torej glasil takole: Deluj tako, da boš človeštvo tako v tvoji osebi kakor v osebi vsakogar drugega vselej uporabljal hkrati kot smoter, nikoli zgolj kot sredstvo.«[4] Človeka torej nikoli ni dovoljeno uporabiti zgolj kot sredstvo, da bi dosegli neki cilj, ki bo služil nekemu posamičnemu (individualnemu) interesu (pa naj se zdi ta cilj še tako »vzvišen«, na primer, ko bi posameznike žrtvovali za dobrobit skupnosti). Kant navede primer in zastavi vprašanje: ali je dovoljena obljuba, ki je ne nameravamo izpolniti? Primer gre takole: denimo, da ima nekdo v rokah neko njemu zaupano tujo dobrino. Lastnik te dobrine je mrtev, dediči pa zanjo ne vedo in zanjo tudi ne morejo izvedeti. Denimo še, da je človek, ki mu je bila zaupana ta dobrina, nedavno (brez svoje krivde) izgubil imetje in živi v pomanjkanju in bedi. Zaradi pomanjkanja trpi tudi njegova družina. Dobrina, ki jo ima v rokah in ki mu je bila zaupana, ne pa tudi predana v posest, bi ga rešila iz stiske. Denimo tudi, da so dediči tega človeka bogati, skopuški in sebični ljudje. Ali je v tem primeru človeku v stiski dovoljeno uporabiti dobrino v svojo korist? Kant odgovarja: ni dovoljeno in najbrž bi se tudi vsak pošten človek strinjal s tem odgovorom. Utemeljitev pa bi podal na primer v tej obliki: ker ni prav, ker je krivično in v nasprotju z našo moralno dolžnostjo.[5] Narobe bi bilo, ker bi v tem primeru drugega človeka (tistega, ki nam je zaupal dobrino, ter njegove dediče, ki so zakoniti lastniki dobrine) uporabili zgolj kot sredstvo za dosego naših posamičnih ciljev (povečanje naše osebne dobrobiti). S tem bi prekršili načelo spoštovanja človekove osebe oziroma človeštva samega, ki je utelešeno v posameznikih.

Dejanje iz dolžnosti je nesebično dejanje, ki ga človek naredi iz spoštovanja do moralnega zakona. Obstaja razlika med dejanjem v skladu z dolžnostjo in dejanjem iz dolžnosti, zapiše Kant.[6] Ko na primer nekdo ravna pošteno (Kantov primer trgovca, ki svoje stranke nikoli ne opehari) samo zato, ker se boji zanj neugodnih posledic, ki bi sledile, če bi o njegovem nepoštenem delovanju izvedeli drugi ljudje, tak človek ravna v skladu z dolžnostjo (bodi pošten!), ne ravna pa iz dolžnosti (ker bi spoštoval zapoved, ki nam nalaga, da smo pošteni). Takšnega človeka bodo še vedno vodila njegova sebična nagnjenja (koristoljubje) in ne spoštovanje moralnega zakona. Njegovo odločitev, da bo ravnal pošteno, bo utemeljeval neki interes, ki bo izviral iz njega kot posameznika (bitja, ki želi dobro predvsem in najprej sebi). Takšen človek bo veljal za poštenega, vendar to še ne pomeni, dodaja Kant, da si njegovo delovanje zasluži čaščenje (zasluži si kvečjemu »pohvalo in spodbudo«). Pomemben je namreč motiv: šele kolikor človek deluje iz dolžnosti, tj. ker ima zanj pošteno ravnanje (če ostanemo pri zgornjem primeru) neko notranjo vrednost (ne glede na ugodne posledice zanj kot posameznika), ima njegovo delovanje moralno vrednost in je vredno čaščenja.[7]

Eden ključnih Kantovih poudarkov je tudi tale: človek je svoboden natanko zato, ker je zanj značilen neki razcep. Kategorični imperativ kot brezpogojna zapoved je sicer zakon, ki ga človeku nalaga um, vendar ta nikakor ne deluje tako, da bi človek v odnosu do njega izgubil zmožnost za svobodo. Svoboda je predpostavka vsake možnosti etike: nobenih posebnih moralnih zaslug ne bi mogli pripisati človeku, ki ne bi imel možnosti izbire oziroma svobodne odločitve. Te zasluge ima šele človek, ki se svobodno odloči, da bo naredil tisto, za kar mu njegov um pravi, da je treba narediti. Razcep, ki smo ga omenili zgoraj, torej pomeni, da kot umno bitje v neki situaciji lahko vem, kaj moram storiti, pa vendar je ključno, da se odločim, da bom to tudi storil: zavedam se, da je natanko od moje odločitve odvisno, ali bom deloval moralno. Ker pa obstaja velika verjetnost, da bodo na mojo voljo v tisti situaciji vplivali tudi drugi dejavniki (na primer osebni interesi, obeti koristi, stiska [kot v primeru obubožanega zaupnika] …), odločitev nikakor ni samoumevna. Človek je torej svoboden, da se v neki situaciji odloči bodisi za delovanje iz dolžnosti bodisi za delovanje, ki bo sledilo njegovim sebičnim vzgibom; iz česar sledi tudi tole: človek je svoboden, da izbere bodisi dobro bodisi zlo. Svoboda je predpostavka vsakega delovanja in nič (niti prerokba) je ne more izničiti. V nadaljevanju si bomo ogledali filmsko pripoved o Alici (ki tokrat ne odpotuje v čudežno deželo [Wonderland], temveč odpotuje v spodnji svet [Underworld]) – da bi lahko bolje razumeli etiko, kot jo je utemeljil Immanuel Kant.

Filmska pripoved o Alici Tima Burtona (Alice in Wonderland, 2010) izjemno prepričljivo spregovori o dolžnosti in etiki. (Na začetku pa je prerokba in Orakelj. Vendar pa je tokrat logika prerokbe ravno nasprotna tisti, ki jo opisuje mit o kralju Ojdipu. Tudi v mitu o Ojdipu je na začetku prerokba, vendar se z njo zažene tudi neki razplet dogodkov, na katerega nihče, ki je udeležen v dogajanju, nima nikakršnega vpliva. Ko je izrečena prerokba, je v nekem smislu vse že odločeno: življenja vpletenih so začrtana, in bolj ko se trudijo, da bi se izognili temu, da bi se prerokba izpolnila, bolj očitno je, da jih dogodki ženejo natanko h končni (napovedani) pogubi. V zgodbi o kralju Ojdipu svobodna volja posameznikov in posameznic nima nikakršnega mesta: odločitve posameznikov so že vnaprej obsojene na to, da postanejo neuspeli poskusi izogniti se temu, kar je bilo napovedano. Če je svoboda predpostavka vsakega etičnega delovanja, potem v mitu o Ojdipu umanjkajo sami pogoji možnosti za etiko – ti bodo nastopili šele v zgodbi o Antigoni, ki bo natančno izrazila to, kar more občutiti edinole subjekt kot svobodno (umno) bitje.) Kako se predpostavka svobode pokaže v Aličinem delovanju? Najprej v tem, da se Alica v trenutku, ko izve za prerokbo, tej nedvoumno upre.

Beli zajec: Orakulum je koledarični kratikum Spodzemlja.

Alica: Koledar je.

Absolem: Kratikum. Pove za sleherni dan vse od Začetka.

Beli zajec: Danes je vrnitni dan v dobi Rdeče kraljice.

Absolem: Pokaži ji sijajni dan.

Cepetin: Ja, to je tisti dan, ko ubiješ Žlabudrona.

Alica: Oprostite – ubijem kaj?

Cepetin: Ja, to si ti z mečem Samsvojim. Žlabudrona ne ubije noben drug meč, nikakor.

Cepetaj: Če ni Samsvoj, ne bo umrl.

Alica: To nisem jaz!

Sprva je Alica prepričana, da prerokba ne more govoriti o njej, saj se ji ideja o tem, da bo prav ona ubila strašno pošast, zdi popolnoma nesmiselna in ne najde nikakršnega razloga, da bi to storila. Še več, to dejanje se ji ne zdi skladno z njeno lastno idejo o tem, kdo ona je. Torej se v nekem smislu ne upre toliko sami prerokbi kot ideji sebe same kot bojevnice, ki ubije zmaja. Alica ne more sprejeti, da bi bila ona tista, ki bi opravila to, kar drugi nekako pričakujejo od nje (čeprav nekateri od njih tudi zelo odkrito dvomijo, da bo to tudi v resnici storila). Že takoj, ko Alica prispe v spodnji svet, se sproži vprašanje in porodi dvom, ali je oseba, ki se je pojavila pred prebivalci spodnjega sveta, »prava Alica«. Vprašanje je ključnega pomena, zato zasluži podroben komentar.

Ko torej Alica pride v »čudežno deželo«, jo njeni prebivalci odpeljejo h gosenici z imenom Absolem, ki naj bi razrešila uganko in dokončno pojasnila, ali je prišlek v resnici Alica, ki jo pričakujejo.

Gosenica Absolem: Kdo si ti?

Alica: Absolem?

Absolem: Jaz sem Absolem, ne ti. Vprašanje je, kdo si ti.

Alica: Alica.

Absolem: Bomo videli.

Alica: Kaj mislite s tem? Nemara bi že morala vedeti, kdo sem.

Absolem, ki bo kasneje doživel preobrazbo, Alici zastavi na videz zelo preprosto vprašanje (ko se bo morala Alica odločiti, ali se bo spopadla z Žlabudronom ali ne, bo Absolem vprašanje ponovil). Tudi odgovor nanj se zdi Alici preprost, vsaj na začetku. Najbrž ga ni človeka, ki ne bi odgovoril podobno kot Alica. Vendar kmalu postane jasno: Alica, ki jo pričakujejo, bo šele morala postati »prava Alica«. Oseba, ki je pred Absolemom, se sicer imenuje Alica, vendar bi lahko bila (in tudi je) kdorkoli. Nobene razlike še ni med njo in katerimkoli človekom, ki bi se utegnil znajti na njenem mestu. Absolem zato nekoliko skrivnostno odgovori na vprašanje, ki mu ga zastavi Beli zajec.

Beli zajec: Reši to zagato, Absolem. Je to prava Alica, ali ne?

Absolem: Ne komajda.

Alica bo šele morala postati »prava«. In kako se bo to zgodilo? Ključni element je povzet v naslednjem dialogu.

Vohul: Je tebi mogoče ime Alica?

Alica: Ja, vendar nisem tista, o kateri vsi govorijo.

Vohul: Klobučar se ne bi pustil ujeti za katero koli Alico.

Alica: Kam so ga odpeljali?

Vohul: V grad Rdeče kraljice v Čemernjavi.

Alica: Rešila ga bova.

Vohul: To ni prerokovano.

Alica: Vseeno mi je. Zaradi mene je tam.

Vohul: Sijajni dan se bliža. Pripravi se na spopad z Žlabudronom.

Alica: Od trenutka, ko sem padla v zajčjo luknjo, mi ukazujete, kaj moram narediti in kdo moram biti. Skrčila sem se, povečala, opraskali so me in stlačili v čajnik. Obtožili so me, da sem in da nisem Alica, a to so moje sanje. Jaz odločam, kaj se bo zgodilo.

Vohul: Če skreneš s poti …

Alica: Jaz ustvarjam pot.

Alica mora spoznati, da pot, po kateri hodi, ni določena vnaprej, marveč je ona tista, ki jo ustvarja. Drugače rečeno, spoznati mora, da je svobodno bitje, čigar dejanja imajo posledice, za katere mora ona sama prevzeti odgovornost. To je tudi začetek njene poti, na kateri postaja »prava Alica«, tj. Alica kot oseba, ki ji ni enaka nobena druga oseba, enkratno in neponovljivo človeško bitje. Aličina pripoved sporoča natanko to: kar naredi posameznika enkratno in neponovljivo, originalno osebo, niso osebnostne lastnosti ali drobne razlike (kot so način, kako si posameznik uredi pričesko ali kakšne čevlje si izbere v trgovini), ampak je nekaj popolnoma drugega. Kant je kot bistveno lastnost vsakega človeškega bitja prepoznal v zmožnosti razmišljanja in svobodnega odločanja. Rekli bi torej lahko, da človek postane vreden dostojanstva, ki pripada vsakemu posamezniku kot umnemu bitju, tedaj ko udejanji to, za kar je zmožen: ko torej uporablja lastni um in ko se svobodno odloči. Alica zato ne more skreniti s poti, ker pot sploh (še) ne obstaja. Nihče ne more (za)povedati Alici, kaj mora storiti, razen nje same. To je pomen njenega odgovora: ona ustvarja pot, vendar ne kot nekaj, kar bi bilo prepuščeno naključjem njene samovolje, ampak prav nasprotno. Ustvarja pot v skladu z neko nujnostjo, ki je notranja vsakemu umnemu delovanju.

Spodnji svet, v katerega Alica pade skozi zajčjo luknjo, se izkaže za nekaj popolnoma drugega kot čudežna, namišljena ali domišljijska dežela. Spodnji svet je resnični svet,[8] resnični so njegovi prebivalci in resnično je njihovo trpljenje zaradi trinoške vladavine Rdeče kraljice. Alica odrašča in eno od temeljnih spoznanj, do katerih pride, je prav tole: svet, v katerem se je znašla, nikakor ni pravično urejen. V njem vladajo nasilje, strah in želja po uporu tiranski kraljici. Aličino odraščanje je zato v najtesnejšem odnosu z njenim postajanjem: Alica postaja odrasla, ko začenja spoznavati oziroma uporabljati lastni um. Njeno potovanje v spodnji svet pomeni natanko to: z razmišljanjem se odpre neka nova perspektiva, zmožna je zaznati neko dimenzijo vsakdanjosti, ki jo je do tedaj le nejasno slutila, na svoji poti skozi spodnji svet pa jo zazna neposredno, izkusi jo na lastni koži. To je dimenzija vsakdanjosti, ki jo tvorijo prikrito nasilje, tiho podrejanje in oblastni odnosi. Na začetku filmske pripovedi Alica izraža tihi odpor družbenim konvencijam ali dogovorom, v katerih ne vidi nobenega posebnega smisla. Ko Alica in njena mati potujeta na zabavo, se med njima zgodi naslednji pogovor.

Aličina mati (potem ko je ugotovila, da Alica ni oblekla steznika in obula nogavic): Nisi primerno oblečena.

Alica: Kdo določa, kaj je primerno? Kaj če bi se dogovorili, da je primerno nositi polenovko na glavi? Bi jo nosila?

Aličina mati: Alica.

Alica: Zame je steznik kot polenovka.

Med plesom četvorke pa Alica svojemu zaročencu Hamishu reče tole:

Alica: Hamish, se kdaj naveličate četvorke?

Hamish: Nasprotno, poživi me.

Alica se zasmeje.

Hamish: Vas zabavam?

Alica: Ne. Za hip sem si predstavljala dame v hlačah in gospode v damskih oblekah.

Hamish: Bolje bo, da svoje poglede zadržite zase. Ko ste v dvomih, molčite.

Aličin odpor zoper družbene dogovore, ki od nje pričakujejo zlasti to, da bo ubogala in da bo sprejela vlogo, ki je bila ustvarjena za ženske njenega časa, bo na koncu postal odkrit. Na glas bo povedala to, kar si nihče drug ne bo drznil. Jasno bo izrazila to, česar si prej ni drznila: da je svobodno bitje, ki je sama zmožna izbrati svojo življenjsko pot. S Kantovimi besedami bi lahko rekli, da bo začela svoj um uporabljati »javno«, kar je edina svobodna raba uma v pravem pomenu besede.[9] Ta je tudi pogoj razsvetljenstva. Alica zastopa razsvetljenstvo nasproti nedoletnosti. Odraste, ker si upa spregovoriti tudi (in zlasti) tedaj, ko je mogoče dvomiti (na primer v to, da je svet, v katerem se je znašla, v resnici najboljši vseh možnih svetov). Hamish ji torej svetuje, naj ne naredi tistega, kar je po Kantu ključno za vsako napredovanje k boljši, pravičnejši in bolj razsvetljeni družbi. Hamish, zvest svojemu načelu, se odloča ostati nedoleten. In kaj sploh je nedoletnost? S Kantom bi lahko rekli, da je nedoletnost nezmožnost uporabljati svoj um brez vodstva neke človeku zunanje avtoritete. Pustiti se voditi drugim (slediti njihovim mnenjem, namesto da bi se potrudili oblikovati svoja lastna), sprejeti načela in pravila, ki so se v nekem občestvu uveljavila, in se nikoli ne vprašati, ali ta pravila pripomorejo k dobremu in ali sledenje tem načelom ustvarja pogoje za pravičnost ali pa je nemara res ravno nasprotno. Vzroka za nedoletnost pa sta dva, pravi Kant: lenoba in strahopetnost.[10] Lažje je biti nedoleten, vendar pa ni mogoče prepričljivo dokazati, da je tudi bolje.

Alica bo torej našla izhod: na koncu nikakor ne bo več nedoletno in od drugih odvisno bitje. Samostojna in odrasla bo, zato bo tudi odšla v svet. Postala bo svetovna popotnica in prebivalka sveta, kozmopolitka. Vendar pot do tja nikakor ne bo lahka. Vodila bo namreč skozi preizkušnje, ki jih bo morala prestati na svoji poti skozi spodnji svet. In kaj pomeni ideja spodnjega sveta? Alica vanj odpotuje iz varnega in udobnega (vendar zanjo vsekakor tudi nekoliko pustega in dolgočasnega) domačega okolja. V domačem okolju se je zdelo, da se stvari dogajajo po neki rutini. Svet je bil zanjo kraj, v katerem ni imela kot ženska nobene možnosti sprejemati pomembnih odločitev, saj so bile te vselej v rokah drugih. Na svojem potovanju skozi spodnji svet izkusi nekaj popolnoma novega. Najprej to, da je bila sama vselej že del sveta, ki nikakor ni bil zgolj rožnat in v njem niso bili samo ljudje, ki bi uživali v dobrinah in bi jim bilo lagodno postlano. V njem so bili vselej tudi ljudje, ki so bili iz tega izključeni in potisnjeni na obrobje – ljudje, ki jim vsakdanje življenje pomeni težek in naporen boj za preživetje. Alica pa izkusi nekaj še bolj pomembnega: ona sama je tista, ki je dolžna nekaj narediti, da bi bil svet boljši in pravičnejši prostor, da bi bilo v njem manj nepotrebnega trpljenja, ki ga proizvajajo razmerja moči ali oblasti. Alica bo postala »prava Alica« tedaj, ko se bo odločila, da ne bo več nedejavni in tihi soudeleženec v igri sveta, ki dnevno proizvaja velike dobičke za nekatere in še večje izgube za mnoge druge. Njena odločitev, da bo vzela nase dolžnost, da bo izpolnila simbolni mandat,[11] in uničila smrtonosno orožje, s katerim Rdeča kraljica ustrahuje svoje podložnike, pa mora biti popolnoma svobodna.

Snežna kraljica: Alica, ne moreš živeti življenja tako, da boš ustregla drugim. Sama se moraš odločiti. Kajti ko se boš soočila s stvorom, se boš soočila sama.

Alica bo izpolnila svojo nalogo tedaj, ko se bo sama odločila narediti tisto, za kar spozna, da je treba narediti; motiv za njeno delovanje ne more biti pričakovanje drugih. Resnična ali avtentična odločitev mora biti usklajena z njenim svobodnim razmislekom. Takšno držo Kant v svoji moralni teoriji imenuje avtonomija; ta pa pomeni, da načelo človekovega delovanja po njegovi volji postane univerzalni zakon; z drugimi besedami: avtonomija je mogoča natanko tedaj, ko človek kot umno bitje s svojim delovanjem ustvari načelo, ki naj velja za vsako umno bitje; Kant bi dodal, da avtonomija pomeni, da je um postal svoj lastni zakonodajalec. Kako to razumeti?

Eden od načinov, kako Kant zapiše kategorični imperativ, se glasi: »Deluj le glede na tisto maksimo, zaradi katere lahko hkrati hočeš, da naj postane obči zakon.«[12] Maksima pri tem pomeni načelo, po katerem delujemo, oziroma načelo, ki ga hote sprejmemo kot načelo svojega delovanja.[13] Ko delujemo, se moramo torej vprašati, ali bi lahko načelo, ki smo mu sledili v svojem delovanju, postalo obče ali univerzalno (in bi torej moralo veljati za vsako umno bitje), ne da bi pri tem prišli v protislovje s samimi sabo. Opozorimo, da Kant vztraja pri tem, da mora biti kategorični imperativ brezpogojen, torej je preizkus, na katerega se opiramo, ko presojamo o moralnosti dejanj oseb, utemeljen na konsistentnosti ali neprotislovnosti delovanja. (Torej o moralnosti nekega dejanja ne gre presojati glede na njegove posledice (v tem Kant ostro nasprotuje utilitaristom, ki vrednost dejanja presojajo glede na posledice: zanje je dobro tisto dejanje, ki učinkuje tako, da pripomore k povečanju blaginje ali srečnosti za čim večje število ljudi), marveč je edino merilo doslednost.) Če se tako denimo vprašamo, ali bi lahko lažnivec načelo svojega delovanja (načelo »Laži!«) povzdignil na raven občosti, moramo ugotoviti, da mu to nikakor ne more uspeti. Nujni pogoj njegovega delovanja (izrekanja laži) je namreč resnica. Lažnivec mora priznati, da obstaja resnica, in jo mora tudi do neke mere poznati, če naj bo njegova izjava laž (laž namreč vselej pomeni neko namerno dejanje, ni mogoče lagati nenamerno). In še več: priznati bi moral tudi, da je resnica pogoj izrekanja vsake laži, saj je namera lažnivca ta, da mu drugi ljudje verjamejo (torej, da verjamejo, da je to, kar lažnivec govori, resnično). Če bi torej načelo njegovega delovanja postalo obči zakon, kar pomeni, da bi veljalo za sleherno umno bitje (vsakdo naj bi se ravnal po njem), potem bi to lažnivca nujno pripeljalo v protislovje. Zakaj? Nujni pogoj, da lažnivec lahko deluje (da lahko torej laže), je namreč ta, da so drugi ljudje (na katere naslavlja svojo laž) resnicoljubni (da so torej pripravljeni verjeti njegovim besedam). V svetu, kjer nihče ne bi bil resnicoljuben, tudi laž ne bi mogla več delovati, saj bi bil onemogočen nujni pogoj njenega obstoja. Lažnivec torej zaide v protislovje s samim sabo in za načelo svojega delovanja tako ne more hoteti, naj postane obči zakon (hoteti mora to, naj vsaj nekateri drugi ljudje ne sledijo njegovemu lastnemu načelu, naj torej ostanejo resnicoljubni). O Kantovem pojmovanju moralnega zakona poskusimo še nadalje razmisliti skozi zgodbo o Alici.

Alica se v ključnem trenutku odloči, da se bo spopadla z Žlabudronom. Preden se odloči, se ponovno sreča z Absolemom:

Alica: Absolem?

Absolem: Kdo si?

Alica: Mislim, da sva to že razjasnila. Alica sem, ampak ne tista.

Absolem: Kako pa veš?

Alica: Sam si tako rekel.

Absolem: Rekel sem, da nisi komajda Alica. Toda sedaj si mnogo bolj ona. Pravzaprav si skoraj Alica.

Alica: Kljub temu ne bi mogla ubiti Žlabudrona, četudi bi bilo moje življenje odvisno od tega.

Absolem: Saj tudi bo. Zato imej meč pri roki, ko napoči Sijajni dan.

Zakaj je mogoče reči, da je Aličina odločitev etična? V skladu s Kantovim pojmovanjem morale se moramo najprej vprašati, ali bi lahko načelo njenega delovanja postalo univerzalni zakon. Denimo, da je načelo njenega delovanja tole: upri se tiranski vladavini (naredi vse, kar je v tvoji moči, da boš prispeval/a k njenemu strmoglavljenju)! Vprašanje je torej, ali lahko takšno načelo postane obče. Če tiranija po svoji definiciji pomeni kratenje svobode in zahtevo po absolutni poslušnosti, potem je nedvomno v nasprotju s svobodno rabo uma. Razmišljanje je lahko svobodno samo, kolikor obstajajo ustrezni pogoji, pod tiransko vladavino pa je to vselej okrnjeno (saj bo tiranija vselej delovala tako, da bo onemogočena javna raba uma, ki je šele zares svobodno razmišljanje: tisto, ki je povedano na glas, ki ne trpi cenzure in zakonskih odlokov, ki predpisujejo, koliko in o čem je ljudem dovoljeno razmišljati). Upor tiraniji, kakršnega udejanji Alica, se zgodi iz svobodoljubja. Kolikor ljudje delujejo po tem načelu, sledijo temu, kar je v samem jedru njih kot človeških (umnih) bitij, in to je ideja svobode, kot zapiše Kant: »Pravim torej: vsako bitje, ki ne more delovati drugače, kakor glede na idejo svobode, je prav zato v praktičnem oziru dejansko svobodno, se pravi zanj veljajo vsi zakoni, ki so neločljivo povezani s svobodo […].«.[14] Cilj Aličinega delovanja je v dejanju samem: v odpravi tiranije in ustvarjanju pogojev za  prostore svobode. Šele ko se njeno dejanje dovrši, je ponovno mogoče odpirati prostore za prakse svobode.[15] V tem je popolnoma dosledna, zato ima njeno dejanje moralno vrednost.

Napoči Sijajni dan in vojski Snežne in Rdeče kraljice se srečata na bojnem polju.

Prikaže se Žlabudron …

Alica: To je nemogoče.

Klobučar: Samo če verjameš, da je.

Alica: Včasih še pred zajtrkom verjamem v kar šest nemogočih stvari.

Klobučar: To je izvrstna navada.

Alica torej naredi nekaj, kar se zdi najprej popolnoma nemogoče. Nemogoče se ji zdi premagati Žlabudrona, to pa se je zdelo nemogoče tudi drugim, ki so mnogo let živeli v strahu pred njim in Rdečo kraljico. Pomembna razlika med Alico in drugimi pa je v tem, da za Alico nemogoče ne pomeni tisto, kar zaustavi vsak poskus, da bi naredili to, kar se zdi nemogoče narediti. Alica dobesedno naredi razliko, ko naredi to, kar se zdi nemogoče. Ko začne verjeti v nemogoče stvari, verjame tudi to, da je mogoče narediti tisto, kar se je njej še trenutek pred tem zdelo (in morda se večini drugih še vedno zdi) nemogoče. Aličino dejanje zato odpre neki nov prostor, s katerim nastanejo nove možnosti za življenje. Aličina zgodba nas pouči o tem, da bodo nove možnosti za (boljše, pravičnejše) življenje vselej šele ustvarjene, če se bodo posameznice in posamezniki pravilno odločili (in pravilna odločitev pomeni toliko kot dejanje iz dolžnosti). Verjeti v nemogoče stvari ne pomeni verjeti v stvari, ki so zgolj plod posameznikove domišljije, ampak pomeni verjeti v stvari, ki bi lahko obstajale (saj ni nemogoče, da bi obstajale), pa morda ne, ker še niso bili ustvarjeni pogoji zanje. Takšno verjetje je utopično v tistem pomenu besede, kot je utopično reklo, ki so ga nedavno za svoje geslo privzela družbena gibanja, ki si prizadevajo za več pravičnosti: »Boljši svet je mogoč!« Verjetje, ki vselej vsebuje voljo tistega, ki ga izreka – boljši svet je za Alico mogoč zato, ker bo ona po svojih najboljših močeh poskušala sodelovati pri njegovem ustvarjanju.

Alica na koncu odpotuje v svet. Ni več ista Alica, saj se je preobrazila. Tako kot Absolem, ki je postal metulj.[16] Pred tem pa ji je rekel: »Potsrečno, Alica. Morda se vidiva v nekem drugem življenju.« Srečata se tik preden odpluje ladja, na kateri Alica odide v daljne dežele. Prehitro bi bilo reči, da odide zato, da bi postala uspešna trgovka, ki bo v kolonijah tedanjega britanskega imperija poskušala zlasti čim bolj obogateti. Takšno sklepanje bi bilo v popolnem nasprotju s tem, kar se je zgodilo pred tem. Alica, kot smo že rekli, bo postala državljanka sveta, popotnica in raziskovalka, vendar pa bo pri tem ostala tudi borka za emancipacijo. Vselej bo na strani zatiranih in skupaj z njimi se bo borila za svet, v katerem bo več solidarnosti in medsebojnega razumevanja in v katerem bo manj nasilja ter vojn.