Ali najvišji cerkveni dostojanstveniki zmorejo najvišjo etično držo? Hm …

Katoliška korporacija poziva vernike in druge ljudi k nepokorščini, k zavračanju družinskega zakonika. Torej poziva k zavračanju nečesa, kar je plod razsvetljenstva in prizadevanja številnih prednikov, ki so se trudili za svobodo razmišljanja in pravico do drugačnosti. Korporativni poziv moramo odločno zavrniti.

Za začetek nekoliko zgodovine. Celo verski fundamentalisti danes niso več, kar so bili. Pomehkužili so se in se za svojo stvari ne znajo bojevati, kot bi bilo treba, kot se bojujejo njihovi vzorniki, ki so pripravljeni tudi kaj tvegati, da bi dosegli cilje, saj vanje močno verjamejo. Kako to vemo? Preprosto.

Vemo zato, ker vse bolj prelagajo verjetje in celo vero na druge ljudi. Obnašajo se, kot da sami ne verjamejo, kar govorijo, kot da verjamejo, da se bo vedno našel kak bedak, ki jim je še pripravljen verjeti. 

Samo poglejte, kako živijo cerkveni dostojanstveniki! Okoli se vozijo v dragih avtomobilih, ovešeni so z zlatom, živijo v razkošju. Jezusa Kristusa bi kap, če bi jih srečal na ulici. Danes je tudi povsem očitno, da je prava religija znanost, saj so religiozne zgodbe preveč enostavne celo, če jih skušamo razumeti kot metafore. Šele znanost je zares prepričljiva, ko govori o neskončnosti vesolja in celo o vzporednih vesoljih, ki jih je morda neskončno in nastajajo prav ta trenutek.

Kdor se hoče danes čuditi nad življenjem in realnostjo, mora slediti znanstvenikom, ki odkrivajo, da je svet neprimerno bolj čuden, kot si je kdajkoli mislil kak vernik.

Torej je jasno, da religija ne more ponuditi vernikom prav dosti, zato njeni zastopniki upajo, da jim bodo ljudje še pripravljeni verjeti, medtem ko se sami že posvečajo drugim zadevam (bančništvu, korporativnemu upravljanju s človeškimi viri, ustanavljanju denarnih skladov in upravljanju z njimi).

Medtem ko se religiozni vladarji posvečajo korporativnemu delovanju, naj se seveda navadni smrtniki ukvarjajo z idejami o toplih družinskih okoljih, starševski ljubezni in vzgoji otrok.

Problematično je prav to. Medtem ko ljudje verjamejo v prijazne ideje in se ukvarjajo z vprašanji, kako jih realizirati v praksi, se gospodarji mirno sprehajajo po svetu, uživajo privilegije, obenem pa vzpostavljajo stike s politiki, z bančniki, menedžerji in drugimi kapitalisti, saj želijo še več moči, vpliva, denarja in vsega drugega, kar pač sodi v diskurz gospodarja, kot ga je razumel Lacan.

Na intimni ravni pa najdemo še en argument za trditev, da je vedenje in delovanje katoliških gospodarjev problematično in ni več tako, kot je bilo v srednjem veku. V mislih imam natanko Freudovo razlago nastajanja spolne identitete otrok. Freud je prepričljivo pokazal, da spolna identiteta človeka ni naravna in ni dana, ampak jo mora otrok vselej šele ustvariti. Tukaj pride do izraza povsem zastarela religiozna ideja, da je ljudi ustvaril ljubi bog po svoji podobi in jim že na začetku določil spol.

Otrok seveda prepoznava spolno razliko, saj vidi telesne značilnosti očeta in matere oziroma moških in žensk, vendar ravno zato nastanejo problemi, saj se začne spraševati, od kod razlika in čemu. Torej ni res, da se otrok naravno in brez vsakega spraševanja identificira s staršem, ki ima enak spol kot sam, saj nima pojma, kakšne so povezave med spolno razliko in spolno identiteto. Torej: lahko imam penis, a to še ne pomeni, da sem moški. In obratno, seveda.

Ali kot pravi Freud: deček ali deklica se lahko vedeta, kot da anatomske značilnosti nimajo nobene zveze z identiteto. Tako lahko moški živi, kot da penisa sploh nima, čeprav ga lahko prime v roko in se z njim igra. Seveda se lahko dogaja tudi nasprotno.

Primer je Peter Abelard. Vsi vemo, da so ga nasprotniki kastrirali, toda pomembno je zlasti nadaljevanje. Po gnusnem dejanju se je namreč zastavilo zahtevno vprašanje, kdo sploh (še) je, pa tudi vprašanje, zakaj so ga v resnici  kastrirali.

Abelard je na široko opisoval stanje, v katerem se je znašel. Pomenljivo je zlasti tole. Ko so tudi nasprotniki razmišljali, kaj se je zgodilo, so se še sami znašli v zelo težavnem položaju. Spoznali so namreč, da je Abelard po kastraciji tako rekoč nedotaknjen, čeprav so mu odstranili del telesa. Zakaj, kako je to mogoče?

Nasprotniki sami so vedeli, saj so bili dovolj inteligentni, da je Abelard po pohabi še vedno moški, kajti genitalije so povezane z nečim globljim. Kar je globlje, se imenuje virtus. Šele virtus, ki pomeni – na hitro rečeno – moralno oziroma etično odličnost človeka, omogoča moškemu, da se tudi vede kot moški, da nastopa kot moški; seveda enako in še nekoliko bolj zapleteno velja za ženske, saj še laže kot moški prenesejo kastriranost, ki je seveda bistveno simbolna (drugo ime zanjo je hendikep, o čemer pišem v knjigi Teze za teorijo in kulturo hendikepa).

Abelardovi nasprotniki so torej dobro vedeli, da je Abelard po kastraciji še vedno moški, ker je pisal knjige in vztrajal v moralni drži. Njegova moška libidinalna moč se zaradi kastriranosti ni zmanjšala niti za malo.

Enako je razmišljal sam Abelard. Zares prizadet sem bil zaradi škode, ki so jo povzročili mojemu ugledu, ne pa zaradi škode, ki so jo povzročili mojemu telesu, je dejal. Zaradi pohabljenega telesa je potreboval veliko let, da je ponovno iznašel sebe, kot bi rekel Hegel, toda natanko zaradi tega je prišel v zgodovino in bo tam tudi ostal; njegova slava se je zaradi kastracije še povečala.

Postal je krščanski filozof (philosophus) brez primere. Zapomniti si moramo zato njegovo temeljno spoznanje o najvišjem cilju, h kateremu stremi filozof. Najvišji cilj zajema notranji mir duše in konec trpljenja.  

Če otroci kaj potrebujejo od svojih vzgojiteljev, je natanko to, kar sem zapisal na koncu: najboljši vzgojitelji so tisti, pri katerih otroci prepoznavajo notranji duševni mir, ki ga seveda predvsem čutijo, in to, da ne trpijo, kar obenem pomeni, da oboje prenašajo na otroka. Nasprotno pa roditelji, ki nimajo duševnega miru in trpijo, ne morejo dobro vzgajati otrok, pa če imajo tiste organe v hlačah ali pa jih nimajo.

Resnični fundamentalist bi zato bil za prepoved takih družinskih skupnosti, v katerih starši ne zmorejo prenesti na svoje otroke duševnega miru in najvišje etične drže.