Železna lady (The Iron Lady, Phyllida Lloyd, 2011)

Meryl Streep (Margaret Thatcher) je v tem filmu popolna in povem prepričljiva kot ostarela in dementna, a še vedno urejena gospa – zgolj naključje je, da ima enako diagnozo, kot jo je imel nekdanji sodrug Ronald Reagan –, vse bolj nema priča grobih aktualnih dogodkov in živi opomnik dinamičnega polpreteklega političnega dogajanja, polnega neoliberalnega novoreka, političnega žargona, železnih prijemov in odločnih besed, delavskih protestov, mrtvih vojakov in drugih dejanj, ki šele za nazaj v celoti dokazujejo, kako zgrešena je bila njena brezkompromisna miselnost in kaj v resnici pomeni biti železen človek v svetu, v katerem se ljudje nikoli niso vedli kot racionalni roboti, želeč maksimalne profite in koristi zase, saj je v človekovi naravi vse kaj drugega, kot sta sanjala Friedrich von Hayek in Milton Friedman, njena velika guruja.

Igralkina filmska predstava je zares osupljiva, disciplinirana in vredna oskarja, izrazi na njenem telesu, njena telesna drža absolutno dopolnjujejo neverjetni scenarij, ki je tako dober, da kljub natančnemu poznavanju polpretekle zgodovine in dogodkov, ki jih je sprožila železna baronica s svojim ministrovanjem, šele sedaj dobro razumemo, kako srhljive so lahko posledice, če postane vodilni politik človek, ki je trdno prepričan, da je država malo večje gospodinjstvo, človek pa svobodno racionalno bitje, v katerega se ne sme nihče vtikati, ker naj bi bila njegova egocentrična vzvišenost pač vredna in nedotakljiva že sama po sebi.

Film je kratek in pretresljiv, dramatičen, trpek in na trenutke do konca žalosten, ko se baronica pogovarja s sicer mrtvim soprogom, obuja spomine na preteklost in je še vedno neomajno prepričana, kako prav je imela, ko se nekoč ni ozirala niti na desno niti na levo, ampak je vztrajala v ženski drži, ki ji zlepa ne more biti kos noben moški.

Uspe ustvariti kompleksno ozračje, v katerem ne moremo preprosto pokazati na baronico in ne moremo reči, da je bila diktator, kajti nasilje, ki ga je sprožila, je bilo predvsem sistemsko, kar pomeni, da jo je daleč presegalo, medtem ko je bila njena subjektivnost dosti premalo, da bi se potolažili in rekli, da je še dobro, da ni več na oblasti, čeprav je sama verjetno še danes prepričana, da je prav ona osebno spremenila tok zgodovine.

Danes so tako na oblasti drugi ljudje, ki razmišljajo podobno kot ona, zato se novorek le še krepi, žargona je vse več, politiki pa nimajo niti toliko moralnega čuta, da bi ljudem povedali, da v resnici nimajo niti najmanjšega pojma, kaj se dogaja v svetu, kako deluje kapitalizem in kaj narediti, da bo svet zares lepši. Nihče namreč ne upa ali želi izstopiti iz danih okvirov, zato zgolj ponavljajo drug za drugim in so kot šamani, verujoč, da se bo svet spremenil že zaradi njihovega zaklinjanja.

Svet se sicer bo spremenil, vendar se bo že zelo kmalu spremenil na slabše. Železna lady danes zato ne bi mogla razumeti, zakaj svet vztrajno drsi iz ene krizo v drugo, saj naj bi bilo na prvi pogled vse v najlepšem redu, kajti za svet skrbi armada najbolj vrhunskih strokovnjakov, ekspertov in Nobelovih nagrajencev, kakršen je bil Milton, pa vendar nič ne zaleže. 

Nekaj dramatičnega se bo zato zgodilo že v bližnji prihodnosti, kot rečeno, vendar je čisto mogoče, da bo takrat enostavno prepozno. Natanko zato moramo videti še film Zaklonišče (Take Shelter, Jeff Nichols, 2011), še bolj trpko pripoved o možu (izvrstni Michael Shannon), ki sluti bližajočo se katastrofo brez primere, vendar mu nihče ne verjame, saj ga imajo za prenapetega in nekoliko norega, na koncu pa se celo sam potolaži, da je najverjetneje res paranoiden in shizofren. Skoraj si oddahne, saj je v tem primeru prihodnost rožnata: psihiatri ga bodo s farmacevtskimi zvarki ročno pozdravili, nato pa bodo vsi skupaj laže zadihali in živeli naprej, kot da se ni nič zgodilo.

Potem pa čisto na koncu hčerka, ki sicer ne govori, z rokama pokaže nevihto. Kamera se usmeri proti oddaljenemu obzorju, nam pa zastane dih.

Takrat se zastavi resnično dobro vprašanje: Kaj pa, če je imel Curtis ves čas prav in ga nihče ni upošteval ravno zato, ker ljudje večinoma že iz navade toliko časa tiščijo glavo v pesek, da je pozneje kratko malo prepozno, ali pa razglasijo koga za norega, da se jim ni treba ukvarjati z družbenimi  pogoji lastne norosti?

Železna lady se v svojem času ni znala ustaviti, saj njena zavest preprosto ni dopuščala možnosti, da se moti in da obstajajo tudi drugačne poti za reševanje sveta. Sprožala je zlo, vendar ga ni povezovala z lastnim delovanjem, kar je že eden od simptomov norosti. Njeno nasprotje je na primer Antigona. Tudi ona je sprožila vrsto dejanj, zaradi katerih je trpelo veliko ljudi, vključno z njo, toda njeno nasilje je bilo etično, saj ni pristala na sporazum s Kreonom, ki je kot vladar zastopal vsakdanji red in ga hotel ohraniti za vsako ceno.

Baronica in Antigona živita v dveh povsem različnih vesoljih: prva hoče narediti red v obstoječem svetu, saj verjame, da je z njim nekaj narobe, druga se zanj sploh ne zmeni, saj ve, da je s svetom vselej nekaj narobe. Sklicuje se na zakon, ki je od bogov in je od nekdaj, medtem ko železna gospa citira neoliberalne kapitaliste in njihove povsem zgrešene domislice o človeški naravi. Medtem ko je postajala pozneje baronica vse bolj sama in dobesedna zaprta v svojem svetu, je Antigona s svojim vztrajanjem odpirala povsem nov svet. Baronica je dosegla izključitev cele vrste ljudi iz sveta kapitala, Antigona je terjala vključitev enega samega (mrtvega brata) v simbolni svet.

Sklep je jasen: eni s svojim vztrajanjem izključujejo, misleč, da rešujejo svet, drugi odpirajo in s tem zastopajo egalitarnost vseh ljudi. Kjer vidijo eni zgolj tehnične probleme, ki jih bodo rešili eksperti, vidijo drugi socialne, družbene, eksistencialne in celo ontološke probleme, ki jih je šele treba artikulirati. Prav zato bi bilo daleč najslabše, če se bo s krizami sveta v prihodnosti ukvarjalo vse več ekspertov, ekonomistov in inženirjev, ki preprosto ne znajo misliti resničnih problemov, kot jih pred nekaj desetletji ni znala misliti železna baronica, ceno za to pa so plačali predvsem delavci, ki jo plačujejo še danes.